28. decembra praznujemo že skoraj pozabljen, a nekoč pomemben praznik tepežni dan.

Tepežni dan je bil nekdaj otrokom v prav posebno veselje – na ta dan so lahko vzeli v roko šibo in z njo tepežkali odrasle, najprej seveda očeta in mamo, potem pa so se odpravili po vasi. 

Odrasli so se jih lahko rešili le tako, da so za odkupnino ponudili slaščice. Šele po drugi svetovni vojni je prišlo v navado dajati otrokom tudi denar. Ponekod je bila uveljavljena posebnost, da so otroci tepeškali že dan prej, na dan Janeza Evangelista - 27. decembra. 

Otroci so med tepeškanjem ves čas ponavljali verz:
»Rešte, se rešte se!
Kako na Božič,
tako po Božič:
zdravi, veseli,
tusti, debeli!«

V Poljanski dolini ob Kolpi pa so na tepežnico prepevali tako:

»Šip šap, šip šap, šip šap, 
da bi bili zdravi, veseli.
Dolgo živeli.
Nebesa služili.
Potico delili.
Šip šap, šip šap, šip šap.«

Tepežkanje je treba opraviti do poldneva

Tepežkanje ima zelo stare korenine, saj se nanaša na dan, ko je dal judovski kralj Herod, ki ni mogel najti novorojenega kralja pomoriti vse takratne novorojence, da bi med njimi zagotovo bil tudi Jezus.

Tepežkanje je bilo v časih starih staršev blagoslov, ki naj bi z narave (šibe) prehajal na ljudi, predstavljal pa je rodnost in življenjsko moč. Starejšim je pomenil obljubo zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves je švrknila šiba, da bi naslednje leto dobro rodilo. 

Udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – če tepežkarjem nisi odprl vrat, te je namreč celo leto čakala nesreča. V Adlešičih je veljal pregovor, da »če se dekle umiva popoldan, bo dobila starega moža ...«.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice