Tone Kregar je za Mariborinfo pred petkovim koncertom Mi2, Pera Lovšina in The Sticky Licks v Dvorani Tabor spregovoril o »špilih«, o mladih bendih in seveda o Mariboru.

Na steni v svoji pisarni ima fotografijo Winstona Churchilla. Ja, tisto fotografijo. Cilinder, cigara in tommy gun, mafijska brzostrelka. Gospod Churchill, gospod premier, se prav poredno reži. V nulo primeren simbol. Pri Tonetu Kregarju namreč sicer veš, da je tako zgodovinar, doktor znanosti in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje ter ikonična vokalna polovica skupine Mi2, a nikoli ne veš zares točno, s katerim se pogovarjaš. Še posebej, če se pogovarjaš o Mariboru. In to pred koncertom, ki bo ta petek v Dvorani Tabor.

Na kaj pomislite, ko pomislite na Maribor?

»Haha... Bom začel s klasičnimi odgovori: Lent, stara trta...«

Ne bi bil bolj klasičen odgovor »fuzbal«?

»V mojem fokusu nogomet ni čisto na prvem mestu. Prej Štuk, boj za severno mejo, general Maister. V vsakem primeru pa ogromno asociacij.«

Kako je Maribor vplival na Mi2? Kakšen odnos imata?

»Naša edina 'krvna' vez z Mariborom je Robert Novak - Flik, naš edini živeči član v Mariboru, pa še on je tam ostal komaj po faksu, zato nimamo neke velike povezave z mestom. Vsi ostali smo nenazadnje študirali v Ljubljani, če odštejem kratko Jernejevo študijsko epizodo v Mariboru. Nočem laskati mariborski publiki, ampak najpomembnejše obdobje banda spada tja.«

Ste zato že leta 2000 na Albumu leta posneli štikl Maribor?

»Mogoče je to bila neke vrste zahvala mestu, ker nas je prvo zares posvojilo. Poklopilo se (nam) je. Morda tudi zato, ker Maribor že dolgo po generaciji Lačnega Franca, Skakafcev in Preporoda ni imel svojega rock'n'roll banda. Očitno smo mi bili najbližje za posvojitev, tako zelo, da nas preostali del Slovenije vidi kot mariborski/štajerski band. Večina Slovencev, takšen imam vsaj občutek, to dvoje namreč enači. Če bi nas kdo označil za mariborski band, bi seveda vedel, da to ne drži, ampak bi bil vseeno potihoma ponosen.«

Hkrati ste posneli himno za celjski nogometni klub, vendar tudi celjski band niste.

»Zanimivo, ne? Nismo ne celjski ne mariborski. Če se že moramo lokalno profilirati, rečemo, da smo rogaški band, čeprav zdaj preživimo tam veliko manj časa kot v Celju ali Mariboru.«

Morda niti niste mogli ostati zgolj rogaški band?

»Mogoče, ker smo se razselili po državi. Saj smo dalj časa veljali za rogaški band, omejen na sosednje vasi. Šele po prvem špilu na Štuku, ko smo postali študentska žur stalnica, smo postali deloma tudi mariborski band - in šele od tam smo se širili na celotno Slovenijo. Ne iz Rogatca, bolj preko Maribora.«

Zakaj vas je ravno Maribor tako sprejel?

»Ves čas obstaja rivalstvo med prestolnico in 'zapostavljenim drugorazrednim Mariborom', kar rojeva frustracijo. Območja, ki so ali imajo občutek, da so deprivilegirana, imajo hkrati občutek za lastne vzvode, s katerimi bi kontrirali 'emonacentrizmu'. V Ljubljani so nastajali novi mainstream bandi tipa Siddharta in Big Foot Mama, mi pa smo postali ravno v pravem času štajerska inačica, ker smo glasbeno filozofijo gradili na močni lokalpatriotski noti preko slenga in poudarjenega štajerskega dialekta. Povedano drugače, na mainstream vrata smo vstopiti ponosni, da smo Štajerci. Tega nismo skrivali, nismo želeli zatajiti štajerskih korenin, raje smo jih poudarjali. Poleg tega je naša naracija pisana za štajerskega človeka: govorimo zgodbe okolja. Pa da ne bo pomote, zgodbe iz recimo Idrije niso nič drugačne.«

Ampak mladi bandi, ki želijo »prodreti«, nemalokrat skušajo ravno v dialektu ali že z izbiro jezika ali celo imena banda pogosto zatajiti svoje poreklo. Kar je glede na vaš uspeh ter že prej recimo prepoznavnost Zmelkoow in Ane Pupedan iz drugega konca države. Zakaj to počnejo? Zaradi globalizacije?  

»Če nameravaš ostati v tem okolju in ga posledično nagovarjati, potem poudari svoje značilnosti - take, ki niso izkjučevalne, da ne bo pomote. Omenili ste Zmelkoow in Ano Pupedan, tudi oni so dali vedeti, hej, rock'n'roll se ne špila samo v Ljubljani.«

Ali pa Tabu in Nude.

»Ki sta primarno celjska banda, da. Ali pa Dan D, ki so povsem novomeška zgodba. Vsak malo večji konec Slovenije je 'moral' dati nekaj svojega. Nekateri so se z lokalnimi atributi bolj ponašali, drugi manj, vsi pa so produkt prostora in časa. Morda je res ravno globalizacija sprožila obrambo lastnega izraza.«

V Ljubljani imate zdaj tradicionalen decembrski koncert, ki je bil sprva del Štajerske noči. Morda od tam izvira izraziti nacionalni štajerski pridih Mi2?

»Štajerska noč je bila zasluga predvsem Zorana Predina in tam smo počasi res začeli postajati 'slovenski' band s štajeskim pridihom.«

Veliko omenjava Štajersko. Kako si - tako zgodovinar kot pevec - razlagate Štajersko? Kako jo definirate po geografskih, zgodovinskih, socialnih, političnih, gospodarskih, kulturnih kriterijih?

»Znotraj Štajerske so precejšnje razlike. Zasavje bomo težko dali na skupni imenovalec z recimo ptujskim okolišem. Uporabil bom definicijo, ki mi jo je večkrat povedal Feri Lainšček: Štajerska je dur, Prekmurje je mol. Zdaj, vsi smo geografsko in zgodovinsko pogojeni, skušam se hkrati izogibati prevladujočim mentalnim konceptom. 'Škatljivo' je, da je konfiguracija štajerskega terena polna gričev, z vinogradi, kar vpliva na mentaliteto različnih spojev: trdega življenja & 'udri brigu na veselje'. Izstopamo žal tudi po družinskem nasilju, alkoholu, krajši življenjski dobi. Ne vem, zakaj smo tako blazno drugačni. Morda ravno zato, ker imamo v sebi ta lokalpatriotizem? Bolj smo ponosni, da smo Štajerci, tako se mi vsaj zdi, ko se znajdem ob Primorcih, Dolenjcih ali Gorenjcih. To izvira hkrati iz občutka več in manjvrednosti.«

Pa veste, da nekateri v Mariboru ne vidijo Celja kot »klasično Štajersko«? Pridejo trenutki, ko se nekateri, ki so sicer deklarirani Štajerci, še bolj poistovetijo ali pa povsem distancirajo od - Štajerske. Med fuzbal derbijem, denimo.

»Vem, vem. Mogoče je pogled na Štajersko od zunaj preveč fokusiran na Maribor, najbrž tudi preko nogometa. Mi smo pa želeli poudariti ravno to: kaj vse je Štajerska! Verjamem, da se kakemu Ljubljančanu dialekt v naših pesmih zdi mariborski ali nekaj blizu temu, vsak Mariborčan pa bo takoj vedel, da nismo iz njihovega dvorišča. Sam sicer mislim, da se z modernim 'štajercijazmom' malo pretirava. Najprej si član svoje družine in ozke soseske. Kot band smo del Kozjanskega, pa smo v bistvu del Obsotelja. V smislu teh identit me bolj zanimajo različne plasti. Ne bi namreč rekel, da se te identitete izključujejo.«

Kakšen je odnos identitet Maribora in Celja? Kako sobivata?

»Zanimivo se mi zdi, da imata Celje in Maribor zdaj relativno malo skupnega, glede nato, da sta dve bližnji štajerski mesti. Zakaj zanimivo? Ker imata identično zgodovino 20. stoletja. Ko delamo razstavo o preteklosti Celja, bi lahko samo zamenjali imena in bi bila to takoj razstava o Mariboru: v dobrem in slabem. Obe mesti sta bili industrijski središči, Maribor toliko bolj. Opažam pa najpomembnejšo razliko, da se Maribor po koncu industrije v eksistenčnem krču ljudi in psihološke krize še do danes ni izkopal. Celje je tranzicijo lažje prešlo, mogoče zato, ker je bil obseg manjši. Drugače je. Ko so se zgodili protesti, najprej v Mariboru, nato po državi, sem takoj rekel, da se v Celju ne bodo zgodili.«

Ampak je Celje od Maribora v tem tako drugačno? Zakaj politično ne izstopa na tak način v medijih?

»Celju v svoji samopodobi nikoli ni bilo treba prevzeti pozicije antipoda Ljubljani - sploh pa ne z vsemi frustracijami vred. Nemara je to storilo celo z veseljem, zato se na širše politične pretrese odziva bolj pragmatično in manj čustveno, kar je seveda le ena od možnih razlag. Celje pa je nenazadnje imelo kontinuirano politično vodstvo, ki je imelo dovolj časa in preko modrosti logike deli in vladaj v času aktualnega župana uresničilo nekatere projekte. Kaj imam v mislih? Celje niti približno nima takih težav s kulturnimi prostori, kot jih ima Maribor, kjer pravzaprav nič ne štima. Tu imamo novo knjižnico, dva krasna muzeja. Generalno stvari štimajo.«

Kako vidite mariborske probleme - kot je vprašanje mariborske knjižnice - iz Celja?

»Premalo poznam detajle mariborske (kulturne) politike, ampak zdi se mi, da se očitno ne ubadajo s težavami na pravi način. Poudarjam pa, da čeprav imam tam res dobre znance, v Mariboru nikoli nisem živel.«

Pa bi kdaj?

»Maribor je lepo mesto in načeloma ne bi imel težav živeti tam. Mi pa aktualna klima ni všeč, prekleto dobro bi premislil, preden bi se preselil. Ko namreč spremljamo to od zunaj, se mi zdi, da so mariborski problemi že skoraj parodija. Vprašaš se, zakaj je to sploh potrebno? Poznam cel kup pametnih, razmišljujočih ljudi, tudi takih na položajih, ampak manjka vezivo. Ne vem, ali v osebi modrega župana, čeprav nisem pristaš tega, ker ena oseba danes ni več skupnost, lahko pa gotovo vpliva. Bojim se, da je padanje tako rapidno, da čez čas tega nihče več ne mogel rešiti. In takrat pomislim, kakšna sreča je za Maribor, da je Avstrija tako blizu.«

Celje tega nima, ne? Plana b? Ali je to Ljubljana?

»Da, v nekem oziru je plan b zagotovo Ljubljana, kar nekaj je dnevnih migrantov in če bi se Celje moralo preživljati samo, neodvisno od Ljubljane, bi imelo precej težav.«

Mimogrede, drugi največji slovenski stadion po številu sedežev je prav v Celju. Ampak ste se tukaj namenoma izločili iz fuzbal duopola?

»Gotovo je Celje to tudi izbralo, da. Bipolarna logika derbijev ne dopušča tretjega oziroma bi se izgubil smisel. Tenzija mora biti med dvema, ne med tremi. Celje bo ohranilo primat domicila slovenskega rokometa in bo s tem čisto zadovoljno.«

V Dvorano Tabor greste skupaj s Perom Lovšinom. Zanimiva kombinacija.

»Z našega stališča gre za - upam, da bo to prav razumljeno - navaden špil.«

Ampak meni se ne zdi. V Dvorani Tabor rock koncertov praktično več ni oziroma se zgodijo le na nekaj let.

»Verjamem. Ampak res nismo niti vprašali, s kom bomo igrali. Ko je prišla ponudba, smo rekli ja. Hkrati pa smo se takoj zatem zavedali, da gre za največjo dvorano v Mariboru, kjer še nikoli nismo igrali in je pričakovanje zato toliko večje. Pričakovanje in hkrati odgovornost.«

Kako leto dni kasneje dojemate razprodano veliko tivolsko dvorano ob dvajsetletnici?

»V bistvu tivolskega koncerta še do danes nisem imel časa predelati. Morda ga niti ne želim, saj se v osnovi sploh nimam za glasbenika. Res pa je, da kot nekdo, ki je le padel v rock'n'roll, pridem nato do ugotovitve, da se mi po tem koncertu v karieru več ničesar ni treba dokazati. Eno veliko breme je padlo iz ramen, pa četudi le na simbolni ravni. Tivolski koncert je posledica kupa izvedbeno boljših koncertov. In Tivoli ni konec, po njem smo imeli že skoraj 40 koncertov.«

Kar preseneča. Tisti, ki delajo tako velike koncerte, pa naj bo to Jan Plestenjak ali Siddharta, se ob tako velikih koncertih za nekaj časa umaknejo. Vi igrate pa ste prej in potem imeli po cca. štirideset koncertov na leto.

»Naredili bi veliko napako, če bi sami sebe še bolj gnali. Češ, lani smo bili v Tivoliju, gremo letos v Stožice, naslednje leto pa na stadion. Hvala bogu, da smo preleni, prestari in prekomot, da bi se šli tak kretenizem.«

Kako ohranite stik z realnimi tlemi kot »rock zvezde«? 

»Bom dal primer. Letos smo igrali v Juršincih, kjer smo si oder delili s Poskočnimi muzikanti. Seveda smo imeli v bandu pomisleke. In to hude pomisleke in hude debate. Kaj smo ugotovili? Kdo pa nam daje moralno pravico, da bi arogantno sodili, s kom lahko gremo na oder? Enoglasno smo se strinjali le takrat, ko so nas povabili, da bi si delili oder s Thompsonom. Nak, to pa ne. Ampak da bi zavrnili špil samo zato, ker prihaja nekdo iz drugega žanra? To bi bilo preveč arogantno, pa mi verjemite, da ne gre za denar. Če bi nam šlo, bi pač nastopili drugi dan. Ampak smo šli in neizmerno uživali. Morda z leti človek svoja trda stališča nekoliko zrahlja.«

Pred petimi leti bi tak špil zavrnili?

»Najbrž bi, da.«

Omenili ste aroganco med žanri. Ne moreva zanikati »haranja« narodnozabavne glasbe tako na koncertih kot v medijih, zlasti na televiziji. Kako ste vi to sprejeli?

»Mi smo manj jezni, ker nam ne škoduje. Kaj s tem mislim? Če bo narodnozabavna glasba vsak večer na televiziji, ne bomo imeli čisto nič manj špilov. Kvečjemu še več, ker bo to rodilo revolt. Verjamem pa, da marsikoga frustrira občutek, ker se en žanr favorizira na račun drugih. Nacionalna televizija bi tu morala biti bolj uravnotežena. Ni namreč dobro, da se popravlja zgodovinske 'krivice' za nazaj, ker je bila ravno ta glasba nekaj časa tudi po krivem zapostavljena. Hkrati pa narodnozabavna glasba, ki jo gledamo danes in ker v sili hudič muhe žre, ni tako vulgarna v najširšem smislu, kot sta turbofolk in cajke.«

Ampak saj veste, da nagovarjate zelo širok krog poslušalcev z različnimi okusi?

»Zato so bili Juršinci tako dobra izkušnja! Tam je bilo tri, štiri tisoč ljudi, ki so se imeli noro fajn celo noč. Škoda, da ni analize, koliko ljudi je padlo v presečno množico, koliko jih je prišlo zaradi nas, koliko zaradi Poskočnih muzikantov. Videl sem sicer - ker me je firbec tako matral -, da so se prve vrste zamenjale. Ni pa nihče odhajal. Odkrito sem si priznal, da je to primarno veselica, Poskončni muzikantje zabavajo ljudi na svoj način - ravno tako kot mi. Mi nismo šli v Juršince spremeniti ljudi, mi smo jih šli zabavat.«

Igrate po vsej državi. Kaj vidijo ljudje v vas?

»Biti na koncertu Mi2 je specifično doživetje. Nas pet dedov je tam nek medij, ki to muziko prenaša do publike. Ampak mi smo ob vsem tem skoraj povsem irelevantni! Smo le dirigenti, kar se sliši nekoliko patetično, ampak smo le prvih pet ljudi, ki vodi ta koncert. Ko stopimo z odra, hitro izgubimo svoj pomen, čeprav smo na odru veliki poglavarji Mi2 plemena. Kar je super občutek še zlasti zato, ker stare generacije ostajajo, mladi pa prihajajo. In vsi znajo naše tekste, pa ne samo hitov. To je največ, ker zlezeš sploh Štajercem pod kožo.«

Je najbolj štajerski koncert tisti vaš v Ljubljani, ki bo letos 8. decembra v Kinu Šiška?

»Mogoče da, ker so bile najprej Štajerske noči, ki so nagovarjale praviloma Štajerce, zdaj pa nima več zgolj tega naboja, čeprav je vsaj polovica ljudi iz 'naših koncev'. Baje obvezen dogodek za vsakega Štajerca, česar mi sami ne poudarjamo pretirano na glas.«

Dvakrat ste z Mi2 decembra nastopili na praktično do konca napolnjenem Trgu Leona Štuklja, vnaprej redno razprodali Štuk, zdaj greste v Dvorano Tabor. Kakšen je oziroma bo videti Maribor iz odra?

»Super, najlepše! Res, nimam kaj dodati. Super!«

Jaša Lorenčič

FOTO: Mediaspeed

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice