Upanje, da bo sodba arbitražnega sodišča končala dolgotrajni mejni spor med Slovenijo in Hrvaško, je bilo očitno zaman. Napetosti se stopnjujejo, stališča obeh držav se razlikujejo v večjem obsegu, kot je realno spornih kilometrov slovensko-hrvaške meje.

Zakaj takšen naslov? Namreč vprašamo se lahko, kdo je v okviru arbitraže dobil več. Težko se razglasimo za zmagovalce, saj je arbitražno sodišče glede kopenske meje v več spornih točkah upoštevalo argument katastrske meje, ne pa kakšne druge slovenske argumente. Slovenija je veliko pričakovala na morju. Sodišče je namreč dobilo nalogo, da določi stik našega morja z odprtim morjem. Po podpisu arbitražnega sporazuma smo dobili občutek, da bo to stik slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami. Dejansko pa smo dobili neke vrste služnost. Pravnikom ta izraz ne bo všeč, saj po mnenju pravne stroke ne gre za služnost, temveč pravico Slovenije, da v hrvaškem morju izvaja določene svoboščine, ki so neodvisne od hrvaške volje. Gotovo pa je dejstvo, da večina piranskega zaliva pripada Sloveniji.

To je najbrž del sodbe, ki je najbolj zmotil hrvaško stran, ki pa realno gledano mora biti zadovoljna z razsodbo, toda naši sosedje so se odločili, da sodba arbitražnega sodišča za njih ne obstaja. Položaj je nenavaden, kajti ena stran zagovarja popolno implementacijo sodbe arbitražnega sodišča, čeprav ji sodba ni ravno v prid, na drugi strani pa imamo državo, ki bi lahko bila s sodbo zadovoljna, ampak ne priznava končne odločitve sodišča.

Slovenci smo bili v času delovanja arbitražnega sodišča milo rečeno zelo nerodni. Začelo se je z nepremišljenimi izjavami zunanjega ministra na eni izmed lokalnih televizijskih postaj, sledil je škandal povezan s prisluškovanjem. Soseda je le čakala svojo priložnost, da se izmakne procesu in mi smo ji to možnost ponudili na pladnju. Zanimivo, da praktično nihče ni odgovarjal za zaplet, ki nas je postavil v nezavidljiv položaj. Posledice namreč čutimo še danes. Gotovo so tudi sosedje storili vse, da so vplivali na arbitražno sodišče, toda dejstvo je, da so nas pri tem ujeli. Nikoli se nismo resno vprašali, kako je prisluškovalna afera vplivala na delo sodnikov. So morebiti zaradi omenjenega zapleta Hrvaški prisodili kaj več? Tega najbrž ne bomo nikoli izvedeli. 

Očitno so najmanj pomembni ljudje, ki jih mejni spor bremeni na dnevni ravni. Kljub arbitražnemu procesu, poteka meja skozi dvorišča oziroma ima zelo nenavaden potek. Porabljeni so milijoni, ljudje pa se sprehajajo po svojih nepremičninah, ki se nahajajo v dveh državah. Pa še sodniki so očitno za temelj svoje odločitve vzeli sporazum Drnovšek – Račan. Torej sta državi v preteklosti že opravili večino dela.

Slovenija in Hrvaška poskušata z diplomatskimi napori prepričati mednarodno javnost v svoj prav. Ni pa se mogoče znebiti občutka, da se igramo z živci mednarodnih akterjev, ki se jim očitno zdi spor bolj ali manj banalen. Seveda ta spor nikakor ni banalen, toda težko je zadevi prisoditi določeno mero resnosti, ko opazujemo predsednika ene izmed EU institucij, kako poljublja voditelje obeh držav, jim šaljivo prekriva obraz z rokami, občasno uščipne v zadnjo plat ali sprašuje po stanju spolnega življenja. Dejansko je zadeva pripeljana v fazo, ko se lahko vprašamo ali smo priča tragikomediji.

Takšno neodgovorno ravnanje je na plano že spravilo osebke, ki nosijo bojna imena. »Tromblon« je hotel še pred kratkim s svojimi somišljeniki organizirati humanitarno ali kulturno regato, ki bi se ustavila na polovici piranskega zaliva. Ob tem, ko je omenjal kulturni in komemorativni značaj dogodka, je v isti sapi opozoril naše varnostne organe, naj si ne drznejo ovirati aktivnosti na sredinski črti, saj bodo nosili posledice. Baje so hoteli počastiti spomin na umrle v vojni za Hrvaško. Sredi piranskega zaliva? Mogoče bi bila takšna aktivnost bolj primerna na območjih, ki dejansko opominjajo na številne žrtve hrvaško-srbskega spopada. Taki in podobni osebki lahko dodatno zapletejo že tako napet položaj, žal pa jim to omogoča nesposobna politika.

Slovenija zahteva dosledno implementacijo sodbe arbitražnega sodišča, za Hrvaško je sodba nična, nepomembna. Očitno obstaja prepričanje, da bo tisti politik, ki bo prvi popustil, postal politično mrtev. Najbrž tu počiva razlog, da se zadeve zaostrujejo. Vemo, kaj danes pomeni politično preživetje. Politika že dolgo ni več zgolj poslanstvo, temveč boj za preživetje oziroma boj za službo in vpliv. Kriteriji za opravljanje političnih funkcij niso visoki, zato povprečen politik ob neizvolitvi težko najde službo, razen če mu jo uredijo politični prijatelji. Mogoče tu tiči razlog, zakaj politiki niso sposobni najti rešitve. Slovenija je danes samostojna država. Bi ta zgodovinski dosežek bilo mogoče uresničiti, če bi takratni akterji razmišljali zgolj o svojem političnem preživetju oziroma do naslednjih volitev? Kako osvežujoče bi bilo spremljati politika, ki bi razmišljal za naslednje generacije. Le upati je, da jih obe strani premoreta še kaj.

Mimogrede, najbrž se ne bi močno zmotili, če bi trdili, da spor o meji posrka večino pozornosti obeh zunanjih ministrstev. Predstavljajmo si, da bi to energijo namenjali na primer gospodarski diplomaciji oziroma bi diplomatska mreža tuje akterje, namesto mejnega spora, opremljala z informacijami o možnostih vlaganj v obe državi, ki bi morebiti prinesle, kaj oprijemljivega za živež na tem območju. Torej kdo bo povedal Sloveniji in Hrvaški ...

Edi

S spleta

Komentarji (3)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Ubranimo slovenijo (nepreverjen)

https://m.youtube.com/watch?v=Tyq4vG_D9Hc&t=67s
Kako nas je politika prodala in razprodaja se kr traja na vseh podrocjih v sloveniji kako dolgo se bomo to trpeli slovenci? Hrvati so podli narod mi pa vedno znov pokleknemo pred njimi in se igramo njihove igrice mislim da je cas da se znebimo reka" za hlapce rojeni za hlapce vzgojeni in ubranimo slovenijo.

Veronika Jeseniška (nepreverjen)

nič nebi bilo narobe če bi podravje tja do Radelj priključili hrvaški

In reply to by Ubranimo slovenijo (nepreverjen)

Starejše novice