Z direktorjem Marproma Bernardom Majheničem o javnem potniškem prometu, bike parku, poletni in zimski sezoni ter novostih na Pohorju pa tudi o pritiskih iz mestne hiše.

Bernard Majhenič, prvi mož Marproma, je v intervjuju za Mariborinfo spregovoril ne le o avtubusih, zimi na Pohorju ter poletni sezoni, od katere vsi pričakujejo veliko. Spregovoril je tudi o tem, da zdaj na direktorskem stolčku ne bi sedel, če ga mariborski župan ne bi predlagal v imenovanje. Povedal je kolikokrat tedensko se sliši s tesnimi županovimi sodelavci. Pa tudi, kje na Pohorju bo v novi zimski sezoni stal avtomatiziran sistem zasneževanja.

Pred dnevi ste namenu predali pet novih avtobusov, s katerimi nadaljujete pomlajevanje voznega parka v Marpromu. Kakšna je vaša vizija mariborskega javnega potniškega prometa?

»Jaz sem eden tistih, ki se še spominja, ko je bil javni potniški promet v Mariboru dober. Dober pomeni, da je v javnem prometu v Mariboru vozilo 67 vozil. S podelitvijo koncesije zasebniku oziroma kasneje tuji multinacionalki je ta obseg kvalitete storitve zaradi nadzora nad stroški oziroma nadzorovanja stroškov upadel. Mi smo leta 2011 kot Marprom prevzeli v upravljanje še samo 38 vozil. Z 38 vozili je bilo nemogoče kvalitetno izvajati javni potniški promet, ker javni potniški promet ni prevoz potnikov po mestu, kjer ti po voznem redu čakajo 30 minut ali pa celo eno uro. 

Z mojim prvim mandatom, se pravi z letom 2013, smo si z mojimi najožjimi sodelavci zastavili popolnoma jasen cilj. Mestni potniški promet moramo dvigniti s treh milijonov kilometrov na leto na najmanj štiri milijone kilometrov na leto, v drugi vrsti pa zmanjšati intervale voženj, predvsem na tistih linijah, ki so zelo frekventne, kar nam s pomočjo Eko sklada tudi uspeva. Cilj pa je bil tudi zmanjšati starost voznega parka pod deset let. Vmes smo se intenzivno pripravljali in sodelovali z ljubljanskim potniškim prometom, ministrstvom za okolje in Mestno občino Maribor, predvsem Uradom za komunalo, zagotovili smo si sredstva, vmes smo počrpali štiri milijone sredstev. Kar pomeni, da smo vozni park obnovili s šestnajstimi vozili iz tekočega poslovanja, z osmimi vozili, ki so dolgoročno najeta, in vozili, ki so nova, tako da danes v mestnem prometu že vozi 54 vozil, katerih je povprečna starost 6,6 let, medtem ko smo imeli leta 2013 povprečno starost vozil 13 let in pa povprečno število kilometrov prevoženih na vozilo milijon in pol.«

Poslušali smo lahko, da gre za ekološko prijaznejše avtobuse, toda to so napram alternativam še vedno avtobusi na dizelski pogon.

»Enostavno ne razumem, od kod ljudem ta fama, da je avtobus, ki vozi na stisnjen zemeljski plin alternativa dizlu. Ni. Okoljevarstveni standard, ki narekuje kvaliteto izpuha, je jasen. Temu standardu se danes reče Euro 6 in je merljiv. Res je, da imajo dizelski avtobusi še vedno minimalni izpuh trdih delcev, ki jih plinski nimajo, imajo pa plinski zato toliko večji izpuh ogljikovega dioksida. Tako da ekonomsko upravičeno trenutno na stanje, ki je v Mariboru, je le dizel. Verjamem, da se bo to v prihodnje izboljšalo, ker Mariboru navsezadnje gre navzgor. Ekonomsko upravičeno je danes samo dizel. Na drugi strani pa imamo državo, ki je povzela evropsko uredbo o zelenem naročanju, ki ravno o tem govori. O ceni varovanja okolja v življenjski dobi vozila. In tam ne preferira ne elektrike, ne plina, ampak govori, koliko to stane naravo v njegovi življenski dobi, in po tej formuli, ki jo moramo spoštovati, je na žalost dizel najcenejši.«

Kaj je torej z električno energijo? V Mariboru se veliko govori tudi o predelavi starih avtobusov v avtobuse na električni pogon. Se bodo po mestu kdaj vozili avtobusi na električni pogon? 

»Nikoli ne bom iz strokovnih razlogov podprl predelave starih avtobusov v električne, ker ko ti zamenjaš pogon, še vedno ostane šasija in podvozje popolnoma enako in tudi to dotraja. Bom pa vedno podprl avtobuse, predvsem za ožji center mesta, ki so električni, ki so tihi, vendar v tem primeru tudi vsa ostala infrastruktura, ki zavzema javni potniški promet, mora biti temu prilagojena. Mi ne moremo na eni strani v centru mesta omogočati brezplačnega parkiranja, pa vabiti ljudi z osebnimi vozili v mesto, na drugi strani pa milijone vlagati v javni potniški promet. To ekonomsko ne vzdrži. To počnejo bedaki. Marprom je prejel s strani evropske komisije pred štirimi meseci priznanje za najhitreje rastoče javno podjetje, ki se ukvarja z javnim potniškim prometom. Na tistem simpoziju sem 60 županom in podžupanom iz vzhodnoevropskih držav predaval, na kak način smo do tega prišli. Ko sem omenil, da se v Mariboru eno uro brezplačno parkira v centru mesta, so me gledali in so rekli, vi ste bedaki. Vlagate milijone pa želite razvoj javnega potniškega prometa, na drugi strani pa vabite ljudi, pridite z avtomobili v mesto.«  

»Nikoli ne bom iz strokovnih razlogov podprl predelave starih avtobusov v električne, ker ko ti zamenjaš pogon, še vedno ostane šasija in podvozje popolnoma enako in tudi to dotraja.«  

Trend električnih vozil se je sicer Slovenije že dodobra dotaknil. Poglejmo Ljubljano, kjer je Avant2Go vzpostavil prvi sistem električne izposoje avtomobilov, car sharing električnih avtomobilov pa že ima tudi Murska Sobota. Zakaj po vašem mnenju Maribor na tem področju zaostaja?

»V Ljubljani so si dovolili zapreti Slovensko cesto in so politično prenesli to, pa naj so bili en teden vsak dan v vseh medijih, pa ne lokalnih. V vseh medijih so bili popljuvani. Danes je to najbolj priljubljena ulica, ampak skozi to ulico vozi samo javni potniški promet. Mi smo zaprli Koroško v eno smer, omogočili pretočnost skozi mesto zaradi enega članka v medijih pa treh komentarjih na zmešanem Facebooku. Smo naredili še večjo zgago kot pa je bila prej. Namesto, da bi razmišljali o zapiranju strogega centra za osebni prevoz in omogočanju potovanje v center z javnim potniškim prometom, s kolesi, ki morajo biti zdaj naslednja nadgradnja tega.«

Pa če preideva na najbolj ekološka vozila, ki se vas v Marpromu dotikajo, torej kolesa in z njimi Bike park Pohorje. Zakaj upravljanje Bike parka ne zanima nikogar?

»Zato ker so ljudje, ki so razširili govorico o milijonih in bi se ukvarjali z bike parkom, ugotovili, da temu ni tako. To je naš javni poziv popolnoma jasno pokazal. Zato ker smo zahtevali dobro izvedbo del. To pomeni, da tisti, ki bo to imel v upravljanju, da bo naslednjih 15 let za to skrbel kot dober gospodar. 75 tisoč evrov bančne garancije. Noben pa ni pomislil, da je mestni svet Marpromu naložil, da mora 170 tisoč evrov na leto ustvariti prihodkov iz bike parka. Mi moramo v prvi vrsti zavarovati javni interes, javna sredstva, šele potem se lahko gremo čistega posla. Ravno to smo naredili in ko je treba garantirati s svojim premoženjem s 75 tisoč evri, so se ti gobezdači enostavno ustrašili. Mogoče so si v svojih govoricah na ulici preobuli prevelike čevlje ali pa niso usposobljeni kaj takega upravljati in prevzeti odgovornosti, ker prav to so navsezadnje zdaj imeli priložnost.«

»Ljudje, ki so razširili govorico o milijonih in bi se ukvarjali z bike parkom, so ugotovili, da temu ni tako.«

Nalogo upravljanja kolesarskega parka na Pohorju boste torej prevzeli na Marpromu. 

»Saj drugega nam ne preostane. V pisarno sem povabil vse zainteresirane, da jim rečem, poglejte gospodje, mi smo pripravljeni to zinvestirati, ampak vi morate živeti s tem.«

Kakšne načrte imate za bike park, da bo zaživel v tisti polni meri svojega potenciala?

»Dokazljivo je, da je od 15. junija do 15. septembra mariborski bike park prazen. Pa veste zakaj? Ker je prevroče. Ker grejo kolesarji v visokogorska središča. Bike park Pohorje je zanimiv od 1. aprila do 15. junija in pa po 15. septembru, ko se drugje začnejo zapirati. Mi pa lahko obratujemo do 15. novembra ali dlje. To so dejstva, ki so jih vsi ti zamolčali. Za razliko od njih sem jaz vse njihove govorice šel preverit in sem bil v kar nekaj bike parkih v bližnji in daljni okolici. V zlati časih, v res zlatih časih, to je dostopno iz javnih evidenc, je bike park v Mariboru ustvaril 200 tisoč evrov prihodkov. Samo. Zdaj me pa zanima, kje je tista razlika, da so spravili tako daleč govorico o tem bike parku, koliko ljudi je pripeljal v zlatih časih v Maribor, do tistih milijonov, ki so jih omenjali. Posledično pa so povzročili to, da kmetje zemljišč več ne dajo poceni v najem, ker si mislijo, da se bo ustvarilo ogromno denarja. Povzročili so to, da je dve leti zadeva stagnirala. Teh istih ljudi to nič ni stalo. Marprom daje vsak mesec 500 tisoč evrov za plače svojim zaposlenim, ki jih mora zaslužiti, ki ne padejo z neba. Škoda, ki so jo povzročili s svojim delovanjem in temi govoricami v dveh letih, navsezadnje je dokaz zimska sezona, prvič lahko delamo normalno, pa da tisto kar vlagamo vemo, da bomo v petnajstih letih dobili nazaj.«

Je osnova težava Maribora, da se veliko govori, pa nič ne stori?

»Osnovna težava je, da ljudje govorijo, povzročijo zgodbe in za to ne odgovarjajo. To je osnovna težava. Vse zgodbe, ki so se okoli Pohorja širile, nimajo nobenega odgovora v ekonomiji, ki bi bil pozitiven. Mi od samega bike parka razen, da ima gondola prihodek, nimamo nič. Mi od tega res nimamo nič. Mi nimamo od letnega turizma nič. Plače pa moramo dati.«

Iščete pa tudi upravljavce poletnih aktivnosti na Pohorju. Interesentov tudi tu ni veliko.

»Jaz pa mislim drugače. Je. Mi smo zdaj z enim, ki je resen in jaz od prvega dneva, odkar sem to sceno spoznal, da je med njimi vsemi resen samo eden, ker navsezadnje zaposluje 60 ljudi, ukvarja se s Pohorjem, živi s Pohorjem in je tudi pripravljen vložiti svoj lastni denar v Pohorje. Z njim smo dosegli dogovor, da dejavnosti, ki jih bo razvijal, jih bo razvijal na vrhu in ne v dolini, zato da ljudje grejo tudi gor. Ampak pri vsem tem bi v prvi vrsti morali biti vključeni hotelirji, ki jih ni, ki te vprašajo, koliko bodo dobili za svoje goste popusta in ne koliko moram dati, da bo ta infrastruktura obratovala. Živimo v narobe svetu. In vsi to počnejo samo zaradi tega, ker smo javni in na javnega lahko preko svojih prijateljev političnih pritiskajo.«

Koliko se vi uprete tem pritiskom?

»Tisti, ki mene poznajo, vedo, da ne popuščam. Vedo, da si grem iz principa vsako leto s svojim denarjem kupit sezonsko vozovnico, kljub temu da imam službeno, zaradi tega da lahko vsakemu rečem, ne morem zrihtati.«

Pohorje samo posebi privablja številne pohodnike in ljubiteljev drugih športnih aktivnosti. Torej Pohorje živi, Mariborčani dihajo s Pohorjem. 

»Pohorje dviguje kvaliteto življenja v mestu. Če mi nehamo obratovati, se opazi. Lanski primer je bil vzorčen ob okvari krožno kabinske žičnice, ko so iz Pohorske kavarne rekli, da imajo upad gostov. Ampak če imajo oni upad gostov, je tudi tisti, ki njim toast prodaja za topli sendvič, imel upad prometa. To je veriga. Pohorje ne akumulira 100 delovnih mest, kolikor je naših zaposlenih, ampak jih akumulira mnogo več. Vem, da s projektom, ki ga imamo, ki je zelo dober, se pravi zapreti križišča, da bo samo avtobus lahko stopil še do gondole, narediti sprehajalni park za družine, prostore, kjer se bodo ljudje lahko gibali, trgovine s spominki in to bo do poletja narejeno. Ampak hkrati bo tudi rampa na parkiriščih, kjer se bo parkiranje po neki simbolični ceni zaračunalo. Za lažjo primerjavo. Tri tisoč evrov stane Marprom na mesec, da čisti smeti iz Pohorja. Vsi ti ljudje, ki vsak dan grejo gor, imajo res radi Pohorje, ampak ga imajo radi samo zaradi sebe. Ker vidijo sebe v ospredju, ne vidijo celote. Zato ker vidijo samo svoje lastne užitke, ne vidijo pa, da iz Pohorja moramo narediti nekaj, kar je zgodba za vse. Tudi za tiste turiste, ki naključno pridejo, saj pomagajo soustvarjati delovna mesta.«

»Vsi ti ljudje, ki vsak dan grejo gor, imajo res radi Pohorje, ampak ga imajo radi samo zaradi sebe.«

Kaj pa zip line od Pohorja do Qlandie? To je bila nekaj časa vroča tema v Mariboru, a je pravzaprav neizvedljiva zaradi daljnovoda. Bi se dalo to idejo prikrojiti kakor koli drugače?

»Povedal bom to, kar mi je povedal človek, ki je prepotoval ves svet kot športnik. Njegov komentar je bil, da ko je to prebral, mu je brada dol padla. Nora ideja. Dejstvo je, da jo je nemogoče realizirati zaradi več stvari. Daljnovod je največji problem. Ampak narediti iz tega potem zgodbo. Jaz sem rekel, da je to idejna zasnova, nikoli nisem rekel, da bo to stalo. Ampak to je Maribor. Namesto, da bi iz tega pobrali pozitivno, da želimo nekaj narediti, gremo mi iz tega delat negativno. Imamo še kar nekaj idej in jaz sem na zadnjem sestanku na Pohorju županu obljubil, da bomo utrgali. Zimsko sezono smo utrgali, s poletno bomo še bolj. Mogoče letos ne bo pravega odziva, zato ker moramo ogromno investirati in tudi vem, da bomo sredstva za to skupaj spravili. Tak da bomo utrgali, ampak govoriti v Mariboru o idejah, kaj bomo naredili, je brez veze. Ker je pet, šest posameznikov, ki bodo iz tega potegnili zgodbo in so medijsko odmevni. Zgodi se pa to, da pride do upada gostov, potnikov, tako pa povzročajo gospodarsko škodo. Hote ali nehote.«

Ste zato namenoma skrivnostni in ne govorite o konkretnih idejah?

»Točno tako. Na žalost, v tem mestu sem se naučil to, da v javnem podjetju, dokler nisi tik pred realizacijo, moraš molčati.« 

Bo Pohorje v poletni samevalo, če ne bo dovolj zanimanja za upravljenje posameznih aktivnosti, ali imate pripravljeno rešitev?

»Mi imamo investicijske projekte pripravljene, to je proces, ki se bo v štirih petih letih moral odviti, zato da bomo do izteka koncesije lahko povrnili investicije. Vem, da bo dosti težje s poletjem, kot je z zimo. Z zimo imamo pomemben projekt in tega ne rabim skrivati. Gre za avtomatiziran sistem zasneževanja z hlajenjem vode v črpališčih, kar pomeni, da bi lahko zasneževali takoj, ko bi se nam ugodne temperature pojavile, ker danes imamo težavo, da ko pridejo temperature, imamo pa pretoplo vodo. Z avtomatiziranim sistemom in dvignjenimi topovi, na najmanj tri metre višine, naj bi tudi za 30 odstotkov povečali količino izdelanega snega iz iste količine vode, kar pomeni, da bi posledično prihranili ogromno na stroških. To bo letos pred zimo narejeno, tako da vsaj do koče Luka bo sistem popolnoma avtomatiziran, da ne ogrozimo Zlate lisice, ki bo spet zelo zgodaj.«

Koliko bo to stalo?

»Milijon evrov.«

Kateri predeli bodo še po avtomatiziranim zasneževalnim sistemom?

»Kompletno smučišče na Arehu - Pisker, kjer smo mi že odkupili strojno opremo v sami sedežnici, zasneževalni sistem je v naši lasti in vsa voda, ki je na Arehu, je v lasti Marproma. S tem smo si zagotovili, da nas čez noč nekdo ne more izriniti brez, da nam povrne investicijo. Ker kdor koli bi prišel na Areh ali kar koli se zgodi, bo nekdo pač ene dva, tri milijone potreboval, da Marprom izplača.«

No, zimsko sezono, ki se izteka, ta konec tedna namreč lovite še bolj ali manj zadnje trenutke na snegu, lahko ocenimo upešno. Po naših informacijah je bilo 30 odstotkov več obiskovalcev kot sezono pred tem. Ali lahko, glede na to kar ste zdaj omenjali, takšno rast obiskovalcev pričakujemo vsako zimsko sezono znova?

»Ne, kapacitete Mariborskega Pohorja so omejene, definitivno pa rast obiskovalcev pričakujemo vsaj v našem poslovnem načrtu, smo optimistični. Meni je bolj pomembno, ob tem da smo imeli 30 odstotkov več gostov, da imamo neverjetno pozitiven odziv, da ljudje hvalijo naše zaposlene za njihovo prijaznost, da so ljudje zadovoljni z urejenostjo prog, da so opazili razliko. To je prvi korak k temu, da bomo dolgoročno neko blagovno znamko razvijali in ravno s tem namenom smo si to zamislili, da gremo od starih zgodb vstran. Blagovna znamka Visit Pohorje pa nam je s pomočjo naših smučarjev toliko bolj uspela.«

Uspehi Ilke Štuhec, Boštjana Klineta so vam šli precej na roko.

»Definitivno in mi smo se zavestno odločili, pa nismo računali na uspehe Ilke Štuhec, pa ne Boštjana Klineta, pa tudi navsezadnje ne Nike Tomšič. Zavestno smo se odločili, saj so to naši smučarji, ti smučarji so odrasli na tem hribu. Če komu, bomo dali njim. Mislim, da je to nagrada za naše zaupanje v njih in nam vračajo z rezultati. Žalostno je, da se tisti, ki za to dejansko niso naredili nič, želijo z njimi potem enačiti. Razen Boštjana, ki ga poznam, odkar je prikukal na svet, s smučarji nisem nikoli imel stika in tudi danes razen, da pošljem sms, če imajo uspeh, z njimi ne komuniciram. Zato ker ne želim, da bi mislil kdorkoli, da želimo mi njih zlorabiti. Sem pa vesel, da oni želijo promovirati Pohorje, da so se oni začeli enačiti s tem hribom. Dajmo jim to vrniti. Veseli me, da Ilka najrajši pride in trenira na tem hribu. Imeli smo primer, ko je bilo malo snega, začetek sezone in je Ilka hotela trenirati. Ona trenira na način, sploh ko vozi smuk, da se vrača s sankami, da se ne ohladi, ker je sedežnica prepočasna. Naši zaposleni so rekli, ne delajte tega direktor, ker nam bo uničila proge, ker smo jih komaj pripravili. Pa sem dal odgovor, mi je čisto vseeno, Ilka lahko, ker je naša in ker se je ona odločila, da bo nam pomagala, moramo mi pomagati njej.«

Nekaj let je Mariborsko Pohorje spremljalo izrazito negativno vzdušje zaradi stečaja ŠC Pohorje in dogajanja okoli tega. To breme počasi izginja. Čemu pripisujete to?

»Katera je trenutno najbolj prepoznavna znamka tega mesta? Pohorje. Definitivno. Ko smo se mi odločili zavestno, da bomo zaposlili vodjo marketinga, si je zaslužil šest negativnih člankov, zato ker se midva poznava dvajset let. Nobeden danes v tem mestu ni sposoben reči, fenomenalno je opravil svoje delo za 1200 evrov plače. To je Maribor. Na žalost. Nihče ne pomisli, kakšno škodo povzroča gospodarstvu, ko širi polresnične zgodbe. Ker laž zavije v domneve in dejansko povzroča škodo.«

Kje kot koncesionar pohorske infrastrukture za naslednjih 15 let vidite Pohorje čez teh 15 let?

»Mariboru se je zgodila ena zelo pomembna zgodba, za katero si jaz zalo želim, da se realizira in to je letališče. Pohorje lahko z razvojem takšne infrastrukture, kot je letališče, in če je vsaj pol od tega res, kar je bilo za letališče predstavljeno, postane neka nova prepoznavna turistična destinacija. Ne govorim samo o smučanju, govorim o vsem, kar se lahko razvije, na primer danes je zelo popularen hiking in kolesarjenje pa ne samo downhill, kolesarjenje v naravi ... To možnost Pohorje ima in če tega ne bomo izkoristili, si res ne zaslužimo, da ga imamo. Zdaj pa ukvarjati se s preteklostjo nima smisla, razmišljati moramo samo, kaj bo jutri. Verjamem v zgodbo letališča, verjamem v zgodbo razvoja Maribora, zato se tudi vsi naši zaposleni trudijo na Pohorju, da obrnemo to zgodbo v pozitivno smer in jaz verjamem, da nam bo uspelo. Kaj pa bo čez 15 let, če bi vam to povedal, bi vam moral povedati tudi, kaj imamo v načrtih letos, pa vam ne morem.«

»Če Pohorja ne bomo izkoristili, si res ne zaslužimo, da ga imamo.«

Kolikokrat tedensko vas pokliče župan Fištravec? 

»Enkrat na mesec. Midva, če se srečava, se srečava na kakšnih sprejemih, drugače pa me enkrat na mesec pokliče, če rabi kak odgovor za koga, če s kom stoji pa se pogovarjata o projektih Marproma. V takih primerih me pokliče, ker pač rabi informacijo, drugače me pa ne pokliče.«

Kolikokrat tedensko pa se slišite z drugimi tesnimi županovimi sodelavci, na primer Sašom Pelkom, Markom Kovačičem, Mitjo Kotnikom?

»Kovačič, Pelko recimo enkrat na teden, s Kotnikom pa ne komuniciram, ker smo se odločili za svojo pot, ki sicer je v sodelovanju s piarom Mestne občine Maribor, zgodbe so usklajene. Imam pa recimo dnevno komunikacijo z Uradom za komunalo, ker smo zavezani k sodelovanju z njimi in mi je všeč, da imam končno dnevno komunikacijo, ker edino na tak način lahko razvijamo. In vem, da so pozitivni rezultati mestnega potniškega prometa več kot vidni.«

Na čelu Marproma ste že lep čas. Vas direktorski stolček na čelu javnega podjetja utesnjuje ali se počutite udobno? 

»Iskreno bom povedal, če me ne bi na predlog župana imenovali brez razpisa, se jaz na razpis ne bi prijavil. Trdno sem bil odločen, da se ne bom prijavil.«

Zakaj?

»Ker sem delal 15 let za tujce in enostavno teh pritiskov, ki so neupravičeni v veliki večini ... Kritiko znam zelo dobro sprejeti, ko pa gre za podtikanje pa ne. Nisem več bil pripravljeni ali pa še vedno nisem pripravljen nadaljnja štiri leta tega prenašati. Na mojem prejšnjem delovnem mestu v tem podjetju sem se počutil mnogo bolje. Lahko sem delal in delali smo tudi takrat dobro, nisem pa imel te izpostavljenosti. Meni je zelo težko iti na mestni svet pa poslušati mestne svetnike, ker ti, ki imajo zgodbe vnaprej narejene, zgodbe, ki je resnična in zna biti pozitivna, sploh ne poslušajo. Vsako razmišljanje, ki ni povezano z razvojem in s pozitivnimi učinki, mene ne zanima.« 

Boste koga od mestnih svetnikov ta konec tedna videli na Pohorju?

»Vem, da jih kar nekaj pride smučat. Orehovec je eden izmed teh, ki ga vidim, da bi pa katerega drugega se tak spomnil ... Mišo Stevanović je tudi eden izmed teh, ki ga vidim na Pohorju. Da bi pa kerega drugega se spomnil, se opravičujem ... Direktno lahko povem, Stojan Auer je imel zelo dosti za povedati o Pohorju, ampak jaz ga še na Pohorju nisem videl. Mi smo skupaj s Smučarskim klubom Branik kot neko roko sodelovanja organizirali za vse Mariborčane pobiranje kamenja, kar je dolgoletna tradicija v Mariboru. Na to pobiranje kamenja je prišlo 1000 ljudi. Niti eden svetnik. To so ti ljudje, ki se snemajo na sejah in pa v živo predvajajo, ter imajo vedno toliko za povedati.«

»Na to pobiranje kamenja je prišlo 1000 ljudi. Niti eden svetnik.«

Boste pa ta konec tedna verjetno vi na Pohorju?

»Seveda. Športni vikend je v organizaciji Marture, vem, da je vsak začetek težak, tudi začetek tega zimskega športnega vikenda, verjamem pa, da bo čez leta to postalo tradicija, tako kot je postal tradicija športni vikend poleti.«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice