Denis Janežič je snemalec ekstremnih športov. Pravi, da delo ni enostavno, je pa adrenalinsko. In ravno v tem najbolj uživa.

Delo Denisa Janežiča poleg odličnih snemalnih sposobnosti zahteva tudi fizično pripravljenost in športne sposobnosti profesionalnega športnika.

Zasledimo ga lahko pri projektih slovenskega deskarja prostega sloga Marka Grilca in motokrosista Simona Marčiča.

Sicer dela za velika podjetja, kot so Burton Europe, Santa Cruz Snowboards, Scott kolesa in druga. V video projektih sodeluje tudi s številnimi avstrijskimi smučišči. Poleg ekstremnih športov je snemalec priložnostnih projektov. 

Janežič zaradi narave svojega dela veliko potuje in ogromno doživi. »Najbolj adrenalinski potovanji sta bili Aljaska in Dakar. Na Aljasko sem šel snemati za Burton Europe, na Dakar pa za Simona Marčiča,« pravi Janežič. 

Adrenalinska in nevarna Aljaska

Na Aljasko je odpotoval leta 2018, tam so bili 20 dni. Pravi, da je to dežela zase, podobnih razmer ne doživiš nikjer.

»Najeli smo kamperja in se peljali do Thompson Passa, ki je bil naše izhodišče. Od tam smo se z motornimi sanmi odpravili na lov za najboljšimi bordarskimi spusti. Sam sem do takrat sani vozil le na Pohorju, po ravnem. Na Aljaski sem moral prevoziti več ledenikov v enem dnevu. Res je bilo adrenalinsko in nevarno,« prizna Denis. 

Denis Janežič

Kot snemalec se mora povzpeti na enake vrhove kot deskarji in prevoziti zelo podobne strmine. Zato je potreben pogum, znanje in zbranost: »Na vrhu nas je vse strah. Snemaš športnike, ko se spuščajo, potem pa pride tvoj čas, da se spustiš. In takrat greš na vse ali nič. Ena napaka te lahko ubije.«

»Bolj kot je ekstremno, bolj mi je všeč. Vse je odvisno od tebe, bolj se znajdeš, lažje ti gre. Prostora za paniko ni,« je jasen.

»Res moraš biti človek za to. Takih nas je zelo malo.«

Janežič ima za seboj veliko zbirko takšnih in drugačnih dogodivščin. Nekatere so prijetne, nekatere strašne.

»Na Aljaski me je bilo najbolj strah. Ko sem vozil motorne sanke, res ni bilo heca. Domačini ti za vožnjo ne dajo dosti napotkov, razen daj na puni gas pa probaj balansirati. Sam se moraš povzpeti po strminah in ledenikih. Takih podvigov imaš v enem dnevu tudi deset. Če ti ne uspe takoj priti na vrh, se moraš obrniti in probati še enkrat. To je res nevarno in težko. Tako sem razbil sanke. Ker motorne sani usmerjaš s telesom, moraš zmeraj prestopati iz ene strani na drugo. Če to zamudiš, se začneš kotaliti. In to se mi je seveda zgodilo. Sanke so se odkotalile dol po klancu, balanca se je čisto zvila, meni na srečo ni bilo hudega. Aljaska je bila preizkušnja vzdržljivosti. Tam sem doživel največji adrenalin. Tudi okolica je čudovita,« se spominja Janežič.

Pove tudi, da če ne živiš za te športe, za to delo, tega ne moreš delati: »Preveč je tveganja, napora, odrekanja. Res moraš biti človek za to. Takih nas je zelo malo. Za velike projekte Burtona sva v Evropi samo dva.«

Denis Janežič

»Včasih tudi osem ur hajkaš, da prideš na vrh. In potem je na vrhu slabo vreme, ne vidiš poti dol, smeri, ne veš, kam moraš. Okrog tebe pa so prepadi. Ni enostavno, je pa adrenalinsko. In jaz v tem najbolj uživam,« dodaja.

Snemalec je super človek

Delo snemalca je vse prej kot enostavno. Poleg tega, da mora biti v vrhunski športni kondiciji in obvladati šport, mora biti snemalec brez napake. Od njega je odvisno, ali bo še neizpeljan deskarski trik zapisan v zgodovino.

Ena napaka, trenutek nezbranosti pa lahko uniči kariero: »Snemanje je dosti bolj odgovorno, kot si ljudje predstavljajo. Za začetek se moram z deskarji povzpeti na vrh in na hrbtu tja pretovorit vso opremo. Ta tehta vsaj 20 kilogramov. Najti moram najboljšo lokacijo in posneti vsak poskus. Nikoli ne veš, kdaj bo deskarju uspel najtežji trik v zgodovini človeštva. Če narediš eno napako in ta trenutek zamudiš, ti dela več ne bodo ponujali.«

»Včasih moram s smučmi slediti deskarju na skakalnico, za njim skočiti in ujet popolni kader. In ko je takšnih poskusov več kot 20, ni več enostavno. Zgodi se tudi, da padeš in uničiš vso opremo,« priznava. 

Denis Janežič

Spominja se svojega najhujšega padca med snemanjem.

»Najhujši primer padca je bil v Avstraliji na skakalnici. Snemal sem Marka Grilca, ko je naredil salto nazaj. Vozil sem za njim in med trikom se je zaletel v mene. Oba sva konkretno padla. Na srečo se nihče ni poškodoval. Sicer je najhuje, ko spremljaš deskarja, ta pa tik pred skakalnico upočasni. Posledično moram upočasniti tudi jaz. Izgubim hitrost za preskok skakalnice in pristanem na ravnem. To je za kolena, gležnje, pete in hrbet zelo slabo. Uspelo mi je, da sem si zdrobil obe peti,« nam še zaupa. 

Rally Dakar kot drug ekstrem

Denis Janežič je leta 2020 in 2021 z motokrosistom Simonom Marčičem odpotoval v Savdsko Arabijo na dirko Rally Dakar. Zaradi omejitev povezanih z epidemijo so letošnje razmere bile otežene. 

Rally Dakar velja za eno izmed najzahtevnejših dirk na svetu. Tekmovalci v dvanajstih dneh prevozijo poti puščave, skalovja, makadama in drugih površin. 

Denis Janežič

Podobno pot kot tekmovalci, je moral z avtom prevoziti tudi Denis. Zaradi letošnjih omejitev ni bilo organiziranega skupnega prevoza za medije.

»Dakar je drug ekstrem. Tam je dvanajst dni neprestanega dela dneve in noči. V tem času prevozimo več kot 8000 kilometrov. Vsak dan prevozimo vsaj 600 kilometrov po sipinah, skalah, cestah. Res je naporno. Poleg tega, da moram sam voziti, moram še posneti dogajanje, posnetke urediti, jih poslati dalje. Zvečer še postavit šotor in naslednji dan vse znova,« slikovito opiše.

Kariere snemalca adrenalinskih športov ni posebej načrtoval. Delo se je razvilo iz hobija. Športe, ki jih ima rad, je združil z delom.

Težave sredi sipin

Po Dakarju voznikov ne vodi GPS, kot smo ga navajeni, ampak zgolj puščice, ki kažejo stopinje zavoja. »Ni enostavno. Si sredi puščave, pred tabo sipina, na katero veš, da z avtom ne boš prišel. Puščica pa kaže ravno tja. Druge možnosti nimaš. Če poskusiš peljati okrog sipine, lahko zaideš tudi do 20 kilometrov,« pripoveduje.

Denis Janežič

Zgodi se tudi, da sredi puščave naletiš na vojake: »Evropejci v Savdski Arabiji nismo priljubljeni. Tam veljamo za teroriste. Če naletiš na vojake, moraš imeti oblečeno akreditacijo dirke Rally Dakar in se znajti. Brez akreditacije ne vem, kaj bi se zgodilo.«  

Pisarniški del poklica mu ni odveč

»Ni slabega delčka mojega poklica. Tudi, ko moram sedeti v pisarni in urejati videje, je občutek dober, ker ustvarjam nek izdelek. Podoživljam, kje sem bil, kaj sem posnel, doživel. Editiranje je del procesa, v katerem predstavim zgodbo,« pravi.

Njegov cilj je inspirirati ljudi in širiti pozitivno energijo. 

»V ekstremnih športih sem doživel to, da lahko delaš nadčloveške stvari. Mislim, da 90 odstotkov ljudi tega ne doživi. In z videi bi rad dosegel, da se vsak, ki jih gleda, vživi v dogajanje, v moje posnetke. Da se počuti, kot bi bil tam. Rad bi, da moji videji ljudi inspirirajo in opogumijo, da kaj podobnega izkusijo tudi sami. Želim, da moje delo zbudi željo po športu, ki je prikazan. Željo po dogodivščini, ki je predstavljena. Videje želim delati s čim večjim entuziazmom. Ljudi želim inspirirati in širiti pozitivno energijo,« je jasen.

V prihodnosti želi posneti film o ekstremnih športnikih

Njegov dolgoročni cilj je narediti film, v katerem bi predstavil vse ekstremne športnike, ki jih je spoznal: »Predstaviti želim njihove zanimive zgodbe. Nihče izmed njih se za to pot ni odločil zaradi denarja ali slave. Njihove zgodbe res inspirirajo. To bi rad prikazal v filmu.«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice