Iskreno o vazektomiji: »To, da nimam otrok, je najboljša odločitev mojega življenja«

Arne Hodalič je 66-letnik z mnogimi poklici – je fotograf, novinar, predavatelj, urednik fotografije National Geographic Slovenija, pa še kaj bi se našlo.

Prostega časa tako rekoč nima, pravi, če pa ga tu in tam najde, pa se rad potaplja in kolesari.

Čeprav je Hodalič vsem dobro znan obraz, pa redko kdo ve, da se je že pred leti odločil za vazektomijo – sterilizacijo moškega.

»Imeti otroka je egoizem«

Fotograf je o vazektomiji v javnosti že spregovoril. Nanj se je takrat vsul plaz kritik ljudi z mišljenjem, da je vazektomija sebična. Na to odgovarja: »Imeti otroka je egoizem.«

»Ko bodoče starše vprašam, zakaj želijo imeti otroke, mi podajo cel kup odgovorov, pa vsi so egoistični: 'Ker si to želim', 'Ker je to zame nekaj najlepšega na svetu', 'Ker so otroci luštkani', 'Ker želim imeti potomce' … Slišal sem že ogromno odgovorov, nikoli pa takšnega, ki bi ga želel slišati in ki bi bil zame edino pravilen. Želim si, da bi nekdo rekel: 'Svet je tako lep, da ga bom poklonil še nekomu'« razlaga.

Pojasnjuje, da je prepotoval že skoraj cel svet in je v njem videl tudi že neskončno veliko slabega. »Če bi sam lahko izbiral, ne bi prišel na ta svet,« zaključi. 

Sam opaža, da starši pogosto ne razmišljajo o tem, da na svet spravijo odraslo osebo in ne otroka: »Otrok si le slabih deset odstotkov tvojega življenja. Mame marsikaterega od naših politikov so si želele otroka, dobile pa so na primer kakšnega princa teme. Recimo, jaz si ne bi želel, da bi bil kdorkoli izmed njih moj otrok. A dobiš, kar dobiš.«

»Ljudi je preveč«

Opozarja tudi na ekološki vidik. »Ljudi je preveč. Planet smo uničili in ni več poti nazaj,« pove in poleg prenaseljenosti planeta poudari, da smo ljudje z vsakodnevnim onesnaževanjem uničevalci lasnega planeta.

Kot primer poda plastične otroške plenice, ki razpadajo 700 let. Zaskrbljen razlaga, kako naravovarstveniki ves čas opozarjajo, da v času obstoja človeka živalske in rastlinske vrste izumirajo do tisočkrat hitreje kot kadarkoli prej.

Kot vzrok prevelike rodnosti vidi v neenakomerni prerazporeditvi bogastva. V praksi se to kaže tako, da so družine v revnih državah večje, v bogatejših pa manjše.

Če potuješ, lažje razumeš 

Hodalič je obiskal že velik del sveta in težko ostane ravnodušen: »Svet je zagotovo tudi lep, a žal Slovenci v večini premalo potujemo v bolj oddaljene kraje, da bi razumeli, da turistične destinacije niso realno stanje našega planeta. Ljudje mi pogosto očitajo, naj rečem 'tistim svojim' v raznih najrevnejših državah, da imajo preveč otrok in da so oni krivci za prenaseljenost. A ljudje ne razumejo, da so tam stari ljudje izključno prepuščeni sami sebi, oziroma svojim potomcem in več kot jih imaš, bolj si lahko prepričan, da ti v starosti ne bo treba umreti na cesti. Življenje v takih krajih je precej drugačno od našega …«

Na vprašanje, kaj bi lahko Slovenci naredili glede omenjenega globalnega problema, odgovori, da bi lahko uvedli plačevanje davka na vsakega otroka.  

»V zahodnem svetu je imeti otroka luksuz in egocentrizem. Če jih želiš imeti pet, je to tvoja odločitev in moraš za njo sprejeti določeno odgovornost,« pove.

Odločen, da ne želi otrok

O posegu je razmišljal že v srednji šoli. Že takrat se je odločil, da ne bo imel otrok. 

»Tako odločitev pa je grdo prelagati na koga drugega, torej na tvojo partnerico. To je izključno moja odločitev, zato se mi je zdelo prav, da se z njo ukvarjam jaz oziroma za to poskrbim sam. To, da nimam otrok, je najboljša odločitev mojega življenja, v vseh pogledih. Jasno je, da bi nam bilo precej lepše, če bi bilo na svetu manj ljudi,« pove. 

Strah pred neznanim

Vazektomija je še zmeraj tabu tema, a Hodalič razlaga, da je v času, ko je poseg opravljal – 20 let nazaj – bilo nemogoče priti do informacij glede posega.

Ni vedel, na katerega zdravnika naj se sploh obrne, da ga napoti na poseg, niti ni imel nobenega, ki bi ga lahko vprašal, ali se potem lahko kaj spremeni. 

»Mislim, da bi se veliko moških odločilo za ta poseg, a se bojijo, da pri seksu ne bo več enako. Tudi jaz sem se, saj mi zdravniki odgovora niso znali ali niso hoteli dati,« razlaga.

Zato opiše kot 'srečo', da je poseg že pred njim izvedel njegov sorodnik, na katerega je vprašanja, ki so ga najbolj pestila, lahko naslovil. In ta naj bi mu dal odgovor, ki ga zdaj uporablja tudi sam, ko ga kdo vpraša, ali je poseg dobra odločitev: »Če bi vedel, kako dobra odločitev je to, bi to naredil že v srednji šoli. Imel bi se veliko lepše.«

Hodalič za Ljubljanainfo opisuje, da je vazektomija v vseh pogledih povsem nemoteča in nekateri psihologi celo pravijo, da lahko pripomore k bolj sproščenim odnosom med partnerjema. 

Je pa res, da se za poseg ne moreš odločiti »že v srednji šoli«, saj slovenska zakonodaja poseg dovoljuje moškim nad 35. letom starosti.

Ta zakon Hodalič komentira: »To ni prav. Prvi razlog je zagotovo ta, da se bi moral človek sam odločati, kaj bo počel s svojim življenjem in telesom. Nekomu, ki to hoče, bi to moralo biti omogočeno, ne glede na leta. Tisti, ki se je za to odločil, se je pač odločil.«

Zagovor pred komisijo

Opisuje, da je bil zanj postopek pred izvedbo vazektomije administrativno precej zahteven – še posebej, ker ni imel otrok.

»Ko sem prvič prišel v ordinacijo, me je zdravnik vprašal, koliko otrok že imam, da sem se odločil za ta poseg. Ko sem povedal, da jih nimam, je bil zelo začuden, celo mislil je, da gre za pomoto,« razkrije za Ljubljanainfo. 

Po prijavi na poseg pri zdravniku mora moški počakati pol leta – gre za čakalno dobo za premislek.

Pred posegom te čaka še zagovor pred komisijo, v kateri so takrat bile kar štiri osebe. Tam sprašujejo moškega o njegovih motivih za vazektomijo in presodijo, ali oseba lahko opravi poseg, ali ne.

Poseg pa sicer je reverzibilen – torej, zdravniki lahko semenovode povežejo nazaj in moški spet lahko zaplodi otroka.

Včasih je težko, ko so želje po otrocih v partnerskem odnosu različne, a Hodalič trdi, da v njegovem primeru temu ni tako: »Svoje mišljenje glede otrok ne skrivam in ga nikoli nisem nikomur vsiljeval, a sem dal jasno vedeti, da od njega ne bom odstopil. Lahko rečem, da zaradi tega še nikoli nisem imel težav.«

Ker življenje pogosto skrene iz začrtanih poti, se je vendarle tudi Hodalič znašel v vlogi očeta. Namreč »posvojil« je otroka bivše partnerice: »Nisem ga uradno posvojil. Sem bil pa zelo soaktiven pri njegovi vzgoji.«

Opisuje, da je sinu stal ob strani »od njegovega tretjega leta dalje od ošpic, do najstniških težav – prvih »čikov«, pa takrat, ko se je prvič napil – pa do vseh roditeljskih sestankov vmes«.

O sinu, ki ima sedaj že 34 let, razlaga, da je čudovit dečko, ki pa ga ni poslušal »in ima dva otroka«.