Medvrstniško nasilje ima negativne posledice za duševno zdravje in psihološko prilagojenost za vse vpletene. Posledice takšne vrste nasilja se kažejo v stresu, čustveni stiski, tudi z depresivnostjo in dolgotrajnimi težavami duševnega zdravja.

Po tem, ko je mesto ob Dravi pretresel pretep dijakov Tehniškega šolskega centra Maribor, o katerem smo pisali v začetku oktobra, nas je zanimalo, kako pogosto je nasilje med mladimi oziroma medvrstniško nasilje, kje in kako se pojavlja in kakšne so njegove posledice, tudi dolgotrajne.

O še vedno pereči temi smo govorili z Aljo Skele, vodjo zagovorništva otrokovih pravic organizacije UNICEF in Katjo Košir, doktorico psihologije in visokošolsko učiteljico zaposleno na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, katere raziskovalno področje se osredotoča prav na medvrstniške odnose in nasilje.

Pojavnost medvrstniškega nasilja največja v šolskem okolju

Medvrstniško nasilje je namerna, ponavljajoča se uporaba telesnega, besednega, odnosnega, spolnega ali spletnega nasilja nad vrstnikom. Največkrat se pojavlja takrat in tam, kjer ni nadzora odraslih, najpogosteje v šolskem okolju.

»Dogaja se v vseh šolah, običajno tako, da je skrito očem učiteljev, in ima negativne posledice za duševno zdravje in psihološko prilagojenost za vse vpletene, za tiste, ki ga doživljajo, pa tudi za vrstnike, ki ga opazujejo in tiste, ki ga izvajajo,« pravi Katja Košir.

Pojavlja se lahko med odmori, med kosilom ali v garderobah. Razlog je skrit v tem, da se ob odsotnosti odraslega vzpostavi drugačna dinamika medvrstniških odnosov. »Zato je odraslim zelo težko prepoznati medvrstniško nasilje, predvsem, če otroci tega ne povedo ali signalizirajo, saj v glavnini nismo zraven, ko pride do takšnega nasilja,« razlaga Alja Skele. 

Medvrstniško nasilje težko prepoznati

Tako Koširjeva, kot Skelejeva poudarjata, da je velikokrat težko prepoznati medvrstniško nasilje. »Težko je podati enoznačno definicijo medvrstniškega nasilja, saj ga vsak doživlja po svoje,« pravi Skelejeva.

Pri otrocih, torej v nižjih razredih osnovne, običajno prevladujeta telesno in besedno nasilje, v obdobju mladostništva, torej v višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli, pa se medvrstniško nasilje najpogosteje kaže v mnogo bolj prikritih oblikah odnosnega in spletnega nasilja.

»Večina raziskav kaže, da sta telesno in besedno nasilje pogostejša v fantovskih skupinah, odnosno nasilje pa je nekoliko pogostejše pri dekletih. Večina medvrstniškega nasilja je intraspolnega, kar pomeni, da se dogaja v skupinah znotraj istega spola,« izpostavlja Koširjeva. 

Prav zato je vedno bistveno, da se z otroki pogovarjamo, saj je prav žrtev nasilja ta, ki nam lahko signalizira na morebitno nasilje. »Nismo odrasli oziroma opazovalci tisti, ki postavljamo definicijo nasilja, ampak je otrok tisti, ki nekaj doživlja in mu je ob tem neprijetno, ki nam bo povedal, da gre za medvrstniško nasilje,« dodaja Skelejeva.

Nasilje je naučeni vzorec pridobivanja pozornosti

V nižjih razredih osnovne šole so običajno ključni razlogi za izvajanje medvrstniškega nasilja povezani s primanjkljaji na področju socialnih veščin in samoregulacije.

»Učenci so praviloma nasilni do drugih, ker je to njihov naučeni vzorec pridobivanja pozornosti, ki se ga ne zavedajo, ali ker se ne zmorejo na bolj konstruktivne načine spoprijemati s svojimi negativnimi čustvi ter izražati svojih želja in potreb,« razlaga Katja Košir. 

Socialna dinamika, ki se skriva v ozadju medvrstniškega nasilja, pa se na prehodu v obdobje mladostništva močno spremeni. Koširjeva pravi, da so mladostniki, ki izvajajo medvrstniško nasilje, običajno socialno spretni posamezniki z visoko željo po vplivu in priljubljenosti v razredu

»Izvajanje nasilja je zanje pogosto prav v funkciji doseganja visokega položaja v razredu. Takšno vedenje zagotavlja dominanten položaj v skupini in visoko priljubljenost,« izpostavlja Katja Košir. 

Sooblikovanje treh glavnih skupin

Medvrstniško nasilje pomembno oblikujejo tri glavne skupine. In sicer so to povzročitelji nasilja, žrtve nasilja in opazovalci.

»Življenje piše zelo različne zgodbe, vendar če posplošimo, potem opazimo, da prezaščiteni otroci in otroci, ki niso razvili veščin kako se soočati z neugodnimi situacijami v življenju, zlahka postanejo žrtve medvrstniškega nasilja,« pravi Alja Skele, vodja zagovorništva otrokovih pravic organizacije UNICEF.

Kar se tiče povzročiteljev, so to pogosto otroci, ki konfliktov ne znajo reševati na miren način. »Konflikti so nekaj popolnoma normalnega, ni pa zdravo in normalno, ko pride do nasilnega reševanja konfliktov. Povzročitelji nasilja tako pogosto prihajajo iz družin, kjer se nesoglasja rešujejo na neprimeren, fizičen ali verbalno nasilen način, te vzorce pa potem prenašajo na svoje vrstniške odnose,« razlaga Skelejeva.

Pri tem dodaja, da gre za posplošena dognanja pri katerih se lahko zgodi, da vedno ne držijo.

Socialno tveganje vodi v pasivnost opazovalcev nasilja

Razvoj dinamike medvrstniškega nasilja pomembno sooblikujejo tudi opazovalci.

»Če večina razreda nasilja ne odobrava ter to jasno sporoča, nasilnežu te moči ne daje več. Toda postaviti se za sošolca, ki doživlja nasilje, in s tem nasprotovati običajno visoko priljubljenemu in vplivnemu izvajalcu nasilja, vključuje socialno tveganje, saj s tem učenec ogrozi lasten status,« izpostavlja Katja Košir, doktorica psihologije.

Prav zaradi tega opazovalci, zlasti v obdobju mladostništva, ko je zanje položaj v vrstniški skupini zelo pomemben, pogosto ostajajo pasivni.

»Zaznava, da tudi njihovi vrstniki ostajajo pasivni, pa običajno okrepi njihovo lastno pasivno držo, saj si učenci to pasivnost napačno razlagajo - kot da njihovi vrstniki odobravajo nasilje. To okrepi odziv oziroma neodziv celotne skupine in posledično vodi v kronično izvajanje medvrstniškega nasilja,« še dodaja Koširjeva.

Medvrstniško nasilje lahko vodi v depresivnost

Največ škode medvrstniško nasilje povzroča tistim, ki ga doživljajo. Katja Košir razlaga, da gre največkrat za kratkoročne znake oziroma posledice, med katerimi so izogibanje določenim situacijam, stres, tesnobnost, čustvena stiska, občutek nemoči, nizka samopodoba in socialna izključenost.

»Zaradi vse večjega vpliva izvajalcev nasilja tudi na opazovalce postajajo učenci, ki nasilje doživljajo, vse bolj osamljeni. Tako ne trpijo le zaradi neposrednega nasilja, ki se izvaja nad njimi, pač pa tudi za njegovimi posledicami – vse večjo socialno izolacijo,« pravi Koširjeva.

Dolgoročno pa je pri posameznikih, ki so kronično doživljali medvrstniško nasilje, verjetnejša depresivnost in druge težave z duševnim zdravjem.

»V zadnjih letih so v porastu nevropsihološke raziskave, ki preučujejo biološke mediatorje med doživljanjem medvrstniškega nasilja in težavami na področju duševnega zdravja. Čeprav te raziskave še ne dajejo povsem jasnih odgovorov, pa vendarle kažejo, da kronično doživljanje medvrstniškega nasilja vodi tudi v pomembne strukturne in funkcionalne spremembe možganov, s katerimi lahko najverjetneje pojasnimo dolgoročne posledice, ki jih ima doživljanje medvrstniškega nasilja na duševno zdravje,« še razlaga Koširjeva.

Ključna vloga šole

Medvrstniško nasilje se v veliki meri nanaša na to, kako zmoremo uravnavati svojo agresivnost oziroma svojo potrebo po pozornosti.

»Spoprijemanje s tem in urjenje tega je pomembna naloga šole. Zato je pomembno, da šola ta del odgovornosti prevzame – in to ne le v smislu prepovedovanja nasilja, ampak tudi urjenja drugačnih, za vključujočo skupnost bolj konstruktivnih načinov izražanja svojih impulzov ali potreb,« pravi Katja Košir.

Pri tem Koširjeva dodaja, da situacijam medvrstniškega nasilja učenci običajno ne morejo biti kos sami, saj potrebujejo pomoč učiteljev in svetovalnih delavcev.

»Seveda imajo pomembno vlogo tudi starši, a ker je medvrstniško nasilje pojav, ki ga pomembno sodoloča celotna vrstniška skupina, je vloga šole pri preprečevanju in odzivanju ključna,« še izpostavlja Katja Košir.

Je danes medvrstniškega nasilja res več?

Pogosto slišimo, da je danes medvrstniškega nasilja več. Vendar pa Katja Košir, strokovnjakinja na področju medvrstniškega nasilja, pravi, da to trditev težko presojamo, saj gre za področje, ki se je začelo preučevati šele v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja.

»Prej je medvrstniško nasilje veljalo za običajno izkušnjo in se ga ni problematiziralo. Vtis, da je medvrstniškega nasilja več, je najbrž tako delno posledica tega, da ga v zadnjih letih v večji meri prepoznavamo kot problem, ki se neizogibno dogaja v vseh vrstniških skupinah,« zaključuje Koširjeva.

Prejšnje leto 18 primerov, letos že 45 primerov

Za odgovore o povečevanju primerov medvrstniškega nasilja smo se obrnili tudi na Policijsko upravo Maribor, ki izpostavlja, da se število primerov v zadnjih letih res povečuje. In sicer so mariborski policisti v prvih devetih mesecih leta 2019 na območju Policijske uprave Maribor obravnavali 18 primerov medvrstniškega nasilja. V enakem obdobju pa so letos obravnavali že kar 45 primerov medvrstniškega nasilja.

Policija pri obravnavi primerov medvrstniškega nasilja ugotavlja, da so najpogostejši razlogi, ki privedejo do takšne oblike nasilja, nesprejemanje drugačnosti, pogosto je to zaradi narodnostne, etnične, verske ali druge pripadnosti in zaradi osebnostnih značilnosti oziroma okoliščin. Med razlogi so tudi zavist zaradi osebnostnih okoliščin, nesprejemanje različnih stališč, kot razlog pa se pojavlja tudi tendenca po dokazovanju posameznikov v skupini. 

»Povečanje števila medvrstniškega nasilja pripisujemo temu, da sedaj bolj natančno spremljamo to področje dela,« pravijo na Policijski upravi Maribor. 

In kako se takšni primeri v praksi končajo? Policija v primeru medvrstniškega nasilja največkrat napiše poročilo centru za socialno delo. Če je storjeno kaznivo dejanje, se zadeva preda pristojnemu sodišču kot poročilo ali kazenska ovadba. V kolikor pa je bil storjen prekršek zoper javnega reda in miru, se zadeva zaključi z obdolžilnim predlogom na pristojno sodišče ali s plačilnim nalogom.

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Default (nepreverjen)

Ja enako se je dogajalo ze pred 30 leti pa nikomur ni bilo mar

Starejše novice