V nedeljskih pogovorih tokrat košarkarska legenda Peter Vilfan, Mariborčan in nekdanji poredni deček jugoslovanske košarke.

Prvi del oddaje sta Marjan Dora in Peter Vilfan namenila predvsem minulemu evropskemu prvenstvu, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Slovenski košarkarji so obnoreli ne le Slovenijo, ampak tudi ves športni svet. Podpora na tribunah je bila s tekme v tekmo večja, svoj delež so dodali tudi člani komentatorske ekipe, med njimi seveda tudi Peter Vilfan, ki je po 25 letih komentiranja ravno tako dosegel svoj vrh: 

»Morda pride nova generacija košarkarjev, ki bo tako dobra in bo dosegala medalje,« je dejal v zanimivem pogovoru pri Dori, »toda jaz verjetno ne bom več zraven«. 

Vilfan pravi, da je teh enaindvajset dni doživljal kot igralec, tudi pripravljal se je na podoben način. 

Ta uspeh je Goranova zgodba

Seveda pa ni šlo mimo najboljšega igralca evropskega prvenstva Gorana Dragiča, za katerega Vilfan pravi, da je ta uspeh Goranova zgodba in da je Goran doživel neverjetno transformacijo. Naredil je nekaj neverjetnih potez, ena od njih je bila ta, da je vzel Luko Dončića k sebi v sobo, Peter pravi, da to lahko naredi samo nekdo, ki je zrel:

»Goran Dragič je prvi igralec slovenske reprezentance v vseh teh letih, ki so ga ostali igralci res sprejeli kot vodjo.«

Mama dobila idejo, da bo njen sin košarkar

V drugem delu pogovora pa je beseda tekla predvsem o Petrovi življenjski zgodbi, njegovih začetkih v košarki, komentatorstvu in ne nazadnje tudi v politiki.

Peter Vilfan je v mladosti bil zelo suh, lahko bi rekli celo podhranjen, živel je sam z mamo, saj ju je oče zapustil. Pravzaprav je Petrova mama dobila idejo, da bo njen sin košarkar:

»Na prvem treningu se je moj svet popolnoma spremenil.«

Mama je hodila preverjat, ali je šel res na trening, dejala mu je, da bo on igral košarko in da bo v njej tudi uspel. Tudi sam je razmišljal podobno, želel je biti najboljši:

»Iz tistega zapostavljenega fanta, ki je živel sam z mamo, je košarka iz mene naredila nekoga, ki se je lahko izkazal, ki je lahko uspel, ki je lahko pokazal, da sem najboljši.«

Stavil, da bo igral na svetovnem prvenstvu

Pri štirinajstih letih se je za dva zaboja piva stavil, da bo igral na svetovnem prvenstvu, smejalo se mu je pol Maribora. Ampak leta 1978 je igral na svetovnem prvenstvu.

S petnajstimi leti je bil poklican v člansko ekipo, kjer je tudi redno igral. Ko so se prvič mimo njega zmenili, da bo igral za Olimpijo je on šel igrat v Split:

»Mislim, da sem bil po Ivu Danevu drugi košarkar v Jugoslaviji, ki je iz druge lige igral za A reprezentanco.«

Je pa Peter Vilfan veljal za porednega dečka jugoslovanske košarke, od kazanja zadnjice do grdih besed, vse to je bil on.

»Če bi od mene zahtevali neko umirjeno košarko, neki umirjen način igranja in življenje, od mene verjetno ne bi bilo nič,« je dejal.

Kje je košarka v Mariboru?

»Kar se tiče mariborske košarke, je že dvajset let zgodba združevanja in razdruževanja. Mariborski klubi se že dvajset let združujejo in vedno znova razpadejo,« komentira Vilfan, ki je priznal, da je že razmišljal, da bi poklical Zlatka Zahovića in ga povprašal, kaj meni o tem, da bi ob nogometnem vzpostavili tudi košarkarski klub: »Ker košarka v Mariboru v tem trenutku potrebuje 100.000 ali 120.000 evrov pa bi se že lahko nekaj naredilo.« 

»Mariborska košarka je tragedija za mene. Od tu smo prišli in jaz in Ivo Daneu, pa pred tem Jure Zdovc. Kup košarkarjev je od tu izjemnih, ampak mi zdaj nimamo košarke prave ne na Koroškem, ne v Mariboru, ne v Prekmurju,« pove z grenkim priokusom.

Življenje po košarkarski karieri ga je spremenilo

Prizna pa, da bi bilo lažje, če bi v tistem času, razen mame, ki o športu ni vedela nič, imel okrog sebe družino, menedžerje, kot so imeli ostali igralci:

»Ampak bistveno je to, da sem jaz silno zadovoljen s svojo kariero, s svojim življenjem, s tem, kar sem naredil.«

Zanimivo pa je, da je življenje po karieri – hčerka, dva vnuka, oba avtista, zet – iz njega naredilo zelo rahločutnega, mehkega, človeka. Peter pravi, da življenje, leta in izkušnje naredijo svoje.

»Jaz sem v življenju delal tri kariere, ena je bila športna, druga komentatorska in potem tretja politična,« še doda v pogovoru.

Ko se je podal v politiko, je prijateljem rekel: »Ko bo prvi med vami opazil, da sem se spremenil kot človek, naj me brcne v rit in me ne pogleda nikdar več!« In doslej ni dobil brce, pravi.

Dora je izjemen pogovor, zaključil izjemno: »Nikoli nisem nosil kape, če bi pa jo, bi jo zdaj snel.« Peter pa je samo dodal, da lepšega zaključka pogovora še ni imel. 

Več v pogovoru DORA - nedeljski pogovori.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice