Foto: osebni arhiv
Rojeni Mariborčan Rene Volker, vsesplošni umetnik, v Salonu uporabnih umetnosti s februarjem začenja svoj enomesečni interaktivni projekt: Mozaik Jaza. Za Mariborinfo je naredil inventuro.

Na vrata koledarskega leta trka februar: mesec, ki je ime dobil po latinskem prazniku sprave in očiščenja. Letos ga Rene Volker posveča prav temu. Vsesplošni umetnik, ki ga odlikujeta izjemna življenjska radovednost in neuničljiva sla po življenju, v Salonu uporabnih umetnosti s februarjem začenja svoj enomesečni interaktivni projekt: Mozaik Jaza. Njegov motiv gre z namenom vštric ... Čas je za inventuro.

»Ljudem želim predati sporočilo. Če si zadovoljen s svojim življenjem, odlično. Poglej nazaj: Kdo te je osrečil? Kaj te je osrečilo? Pokliči, piši, zahvali se … In se premakni naprej. Če ti kaj ne paše, če se s čim ukvarjaš, boriš, okej. Poglej nazaj: Kaj je to? Določi, loti se tega, spucaj ... In se premakni naprej. Če se želimo premakniti, ne moremo vlačiti svinjarije s sabo. Jaz to delam že zadnjih 15 ali 20 let, odkar je umrl moj partner Samo. Kopal sem se v bolečini, v njej užival in to mi je postalo nadležno - samega sebe dan za dnem po delčkih ubijati. Danes mi o Samotu ni več težko govoriti. On je bil najbolj naravna stvar, ki bi se mi lahko zgodila. Njegovo sliko sem skrival, ampak sem jo vrnil na polico in zdaj je tam. Ni več moteč faktor … je spomin, zgodba.«

Foto: osebni arhiv

Rojen leta 1963 v Mariboru, Rene zase pravi, da je »taka ciganska duša. Kamorkoli grem, sem tam doma (v življenju sem se selil vsaj 30-krat). In to me je zmeraj spremljalo - da nisem nekako vezan na prostore, niti na ljudi ali predmete kaj preveč. Absolutno lahko rečeš tudi, da se pravzaprav nikjer ne najdem dovolj, saj hkrati stremim nekam ali nečemu pripadati«.

Življenje piše zgodbe, ene vesele in druge otožne. Vse so življenjske. In življenje je Reneju napisalo glamurozno serijo, polno karizme in dinamike. Je pesnik, pisatelj, pedagog, igralec, komik, producent, režiser, scenograf, kostumograf in verjetno večina vsega, kar lahko človeku sploh pade na misel: »V življenju sem opravljal približno 50 del, za katera sem bil plačan. Od del v proizvodnji, strežbi, kamnolomu; kot čistilec, poštar, varnostnik; do modne piste, gledališča, učilnice, odra …«

»Pravijo, če ti življenje ponudi limone, naredi limonado … Ja. Jaz dam še malo cukra zraven.«

Rene je nekdo, ki rad eksperimentira na skoraj vseh področjih življenja. Potovanja in izkušnje so mu prinesle veliko življenjskih anekdot, ki jih danes duhovito zapakira in deli. Pronicljiv humor in nalezljiv optimizem sta njegova stalna sopotnika. »Stvari, ki se mi zgodijo vedno namensko obrnem tudi v kreativo, da iz tega nekaj naredim. Zato se nam zgodijo stvari v življenju ... Lahko jih vzamemo kot izgovor za obup ali pa kot material za delo naprej. Ker skoraj ni hujšega kot biti sam, zboleti za rakom, potem pa biti še HIV pozitiven … Pa če greš iz tega naprej, se na novo zaljubiš, sprejmeš in pustiš, da te spremlja … Kaj te lahko v življenju še potolče? Absolutno nič.«

Rene je na prvem mestu oče in dedek, (bivši) mož in gej

»Še zmeraj ljubim svojo (bivšo) ženo, o tem sploh ni dvoma. Pač nisva skupaj. Moja žena je vedela, da sem gej, še preden sem to ozavestil sam. Izredna ženska. Ona je nekdo, ki, ko te ima rad, te ima resnično brezpogojno rad. In imela sva se rada - ko se zaljubiš, se prepustiš, dokler ti je lepo. Čeprav se zavedaš, da ni popolno, si zadovoljen tudi z manj. (To vsi delamo.) Sva pa imela lep zakon. Poznava se že iz osnovne šole in še danes sva prijatelja. Lani sva skupaj prebolela raka

V bolnišnici me je obiskovala, iz zgornjega nadstropja, ker sem bil sam nepokreten (smeh). Nimava nobenih zamer. Trudila sva se; eksperimentirala, vztrajala; obiskovala svetovalce, psihiatre, psihologe; brala, jokala ... in ugotovila, da nimava več skupne poti. Da sva dovolj mlada (33) in se dovolj razumeva, predvsem pa, da se imava dovolj rada, da lahko drug drugemu dava še eno šanso. Vedela sva, da je to pravilna odločitev.

Danes še zmeraj rečeva: 'Če kaj, sva v življenju otroke prav vzgojila in lepo sva se ločila'. To narediš, ko imaš človeka rad - pustiš mu oditi.«

»Takrat se je žena na spletni klepetalnici v mojem imenu dogovorila za zmenek na slepo z nekom, za kogar je pisal njegov prijatelj ... Vesolje pa naju je pripeljalo do prvega randija. Podpisal se je samo s S. Lahko bi bil Stane, Stanko, karkoli … Pa je bil Samo (tako kot moj sin) in imel je psičko Kajo (tako kot je ime moji hčerki). Ko sem ga videl; ko je prišel v kavarno s parkinga - rdeč avto, modre kavbojke, bela majica … -, sem samemu sebi rekel: 'Pa to je to.' In to je bilo to. Od prvega dne. Potem sva šest let skupaj živela v Ljubljani, dokler ni umrl. Imela sva posel, vodila sva lokale, potovala ... Z (bivšo) ženo in otroci smo šli skupaj v London, praznike smo preživljali skupaj, otroka sta živela nekaj časa pri nama, nekaj pri mami ...

Ko smo šli skupaj v Egipt, je tam Samo zbolel za virusom Zahodnega Nila in praktično iz danes na jutri ga ni bilo več. Po tem se mi je malo 'odpelalo' - psihiatrija, tablete … - in sem se preselil v London. Samo si je od nekdaj želel živeti v Londonu, kar je bil eden izmed faktorjev, ki me je podzavestno gnal, naj se izgubim v nekem velemestu. Nekaj let je minilo, da sem upal ponovno obiskati Egipt, kjer sem njegove čevlje zakopal pod piramido. Ljubezen itak nikoli ne umre, samo mi jo vsak po svoje zlorabimo.«

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

Rene je v Londonu živel, spoznaval in ustvarjal 15 let:  »Michelle Williams, Naomi Campbell, Kate Moss … Ko sem delal kot varnostnik smo se srečali tudi z Madonno, Kings of Leon, Eaglesi … Največja zvezda, ki sem jo spoznal in preživel nekaj mesecev z njim na turneji, je bil verjetno Phill Rudd, bobnar ACDC-jev. Skratka: dobiš malo samopotrditve, malo se ti zdi fino, hkrati pa spoznaš, da so to popolnoma navadni ljudje, tako kot ti. Isto gredo na sekret in isto so lačni, samo na nekem področju so bolj uspešni.«

S februarjem pa se Rene ponovno seli. Tokrat v Salon uporabnih umetnosti, kjer bo 1. februarja pričel s svojim interaktivnim projektom: Mozaik Jaza. Gre za performans, ki ga bo izvajal en mesec, vsak dan, 24 ur na dan. Čas, ki ga bo preživel v Salonu bo namenil sebi in drugim ... V času obratovanja lokala namreč sprejema tudi obiske

Foto: osebni arhiv

»Projekt Mozaik Jaza je nekaj, s čimer želim ljudi spodbuditi k njihovi lastni inventuri. Salon bom za mesec dni sprejel kot svoj dom; v katerem sprejemam goste, pišem, berem, ustvarjam, debatiram … whatever. Pripravljam cel kup interakcij z obiskovalci. Vse živo se bo dogajalo. Predlagam, da me obiščejo polnoletni ljudje, ki so odgovorni za svoja dejanja ali mladoletniki v spremstvu odgovorne osebe. Teme, ki jih bomo obravnavali, ne bodo vedno ušesom ali očem prijazne. To delam, ker hočem samega sebe prisiliti v delovanje.  

Da se izognem distrakciji, urniku, tudi družbi. Da ne bežim od svojega dela (k drugim). Ljudje bodo lahko prišli, jaz pa ne bom šel k njim. Ne bom šel na pijačo, na sprehod, v kino, fitnes … sedel bom v Salonu in če ne bom ustvarjal, si bom šel na živce. Kamorkoli se obrnem, me nekaj spominja na obdobje, ki sem ga preživel; obdobje, ki me bombandira z impulzi. Moja umetnost je moje življenje, v tej zgodbi pa se marsikdo, ki se išče, lahko najde.«

Nastopa, izstopa in prestopa. Na odru, iz normativa in meje. Posebnež. Čudak. Egocentrik? »Absolutno.« Egoist? »Niti ne.« Pri Reneju najbolj zmede zdrava kombinacija posebnosti in preprostosti. Drugačno normalen ali normalno drugačen? Morda pa samo do zadnjega iskren in zvest samemu sebi.

»Če ne veš, kaj bi rad, boš dobil točno to. V življenju moraš vedeti, kaj želiš. Dejansko moraš izbrati: Hočem to. Za sebe. Odloči se. Povej, vrži ven, zavedaj se tega. Kreiraj - svojo lastno ... Karkoli že. Ko sem to pred dobrim letom izgovoril, sem čez mesec dni dobil raka, zbolel in obležal, dal skozi to svinjarijo in se spucal, da sem lahko danes svoboden. Plačal sem davek, v bolezni. Zdravi smo namreč toliko, kot naše najglobje skrivnosti. Laži, skrivnosti, zavrte strasti, kar skrivaš, kar držiš v sebi … To te bo ubilo. Zato pa: Ne se imeti za žrtev. Reci: 'Bi, ampak ne vem kako, manjka mi tega …', nikoli ne reci: 'Bi, pa ne zmorem.' Ker sami ustvarjamo iluzijo, da se ne zmoremo premakniti. Strah, da nisi dovolj dober, te zmeraj zadržuje. Meni še zmeraj manjka, da bi lahko rekel, da sem poskrbel zase. In kdor ne poskrbi zase, ne more za druge. Če pa že, pa sebe zanemarjaš. Danes nam manjka mentalitete: 'Več kot imam, več lahko dam'. V Londonu sem ljudi pobiral iz cest in jim v svojem domu nudil začasna prebivališča. To sem storil kot človek človeku. In dobrota se povrne. Lani so mi ljudje izredno pomagali, ko sem bil brez denarja, ki sem ga potreboval za zdravljenje.

Kot humanist po srcu na ulici človeka čutim kot dobro bitje. Zato pozivam vse: lotite se lastne inventure in tega, kar vam res ugaja. Upati si ... Skočiti. Če sem se kaj naučil ... Ne samo, da kdor riskira, profitira, ampak: če si upaš, si lahko skoraj neuničljiv. Redko se bomo podali v situacijo, ki je ne bi zmogli obvladati (razen, če si samomorilsko ali drugače patološko naravnan) … nekako se boš znašel. Morda boš trpel, bo boleče, morda bo smešno, uspešno, whatever … Znašel se boš.«

Če je Rene kdaj blefiral, je s tem opravil. Ob »tistih dnevih«, ko se ulica zanj spremeni v pisto, ga je skoraj nemogoče zgrešiti. 

Foto: osebni arhiv

»Moj modni ekstremizem je kot neke vrste samopromocija, hkrati pa provokacija notranjega otroka. Ko se mi da, ko želim biti opažen, se vržem na odprto, kot vaba. Tukaj sem, tukaj me imate, glejte me, raztrgajte me, če me hočete. Sem drugačen. Imam zgodbo. Pri meni ni več vprašanja, če bom kaj storil. Ko se odločim, izberem, in če mi dovolj pomeni, to naredim in dokončam. Vprašanje je samo še, če se mi da.«

V njegovem trenutnem organskem okolju ga lahko srečamo v KGB-jevi kleti na Vojašniškem trgu, pa v Pisarni ali Vetrinjskem dvoru, kot tudi drugod po štajerski prestolnici in izven nje; kjer redno nastopa kot stand-up komik. Čez dan piše, bere, ustvarja in »živi obično življenje penziča«, ob večerih pa se večkrat zasidra v Piafu na Poštni ulici, kamor ga rado zanese na deci Refoška in druženje, kdaj pa tudi na flirt. V starih časih je vodil svoj gej bar in zapel na Rozaviziji; njegov sin je zanj v Londonu prevzel zlato tifanijo; tu in tam pripravi intimno dramsko predstavo, v kateri ga ženske iz publike bičajo, medtem ko on bere poezijo ... Včasih pa si na odru kakšno kitico tudi zarepa. Njegovo umetniško ime je Rene L’Amour.

»Kolega mi je na stand-upu enkrat rekel: če si fukjen, si fukjen. Ja. To je meni pohvala.« (smeh)

Včasih ti življenje napiše zgodbo, ki je ne želiš brati. Zanikaš jo. Upira se ti in ti se upiraš nazaj. Zgodba, ki ne sije v blišču slave, ne poznanega, zabavnega, zdravega. Včasih te življenje preizkuša. Prisili te. Testira tvoje meje. Napiše ti zgodbo, ki si je ne zaslužiš. Takšno, ki je nočeš. Včasih ti prav ta zgodba pokaže, koliko si vreden in te spomni, kdo pravzaprav si.

Foto: osebni arhiv
Foto: osebni arhiv

»Prvo spoznanje s HIV-om je bilo grozljivo. Prvi teden nisem ne jedel, ne spal … depresija, panika. Prepričan si, da si pogubljen ... da je to tvoja smrtna obsodba in je tvoje življenje končano. Potem malo prebereš, poveš par ljudem in ugotoviš, da ni tako hudo. Zadnjih nekaj  let je bil problem HIV-a zame resnično nepomemben ... nisem želel niti jemati tablet. O HIV-u in AIDS-u sem prebral ogromno knjig, gledal videokonference, poslušal predavanja in tudi poznam ljudi, ki živijo s HIV-om že 25 let, brez da bi kadarkoli vzeli zdravilo. Imam teorijo, povzeto po človeku, ki je prejel Nobelovo nagrado za odkritje HIV-a. Pravi: 'S HIV-om smo lahko okuženi večkrat, ne da bi kronično zboleli. Če imamo dober imunski sistem, se bo ta HIV-a znebil v nekaj tednih. To lahko dosežemo z uravnoteženo prehrano in zdravim načinom življenja.' To je to. Lani pa sem zbolel za neko vrsto limfnega raka. Kombinacija te bolezni s HIV-om je bila zame in moje telo .. Neugodna. Ampak so me raka ozdravili z biološkimi zdravili. Takrat sem pričel tudi z antivirusno terapijo, danes pa se zdravim s tabletami, in če grem zdaj na test, sem negativen. Bolezni ne morem prenesti na drugo osebo, čeprav je bil tudi ta strah na začetku prisoten. Moj cilj je opustiti tablete in živeti normalno, zdravo življenje, hkrati pa biti negativen (brez zdravil). 

Težko torej klasificiram HIV kot teorijo zarote ali prevaro, je pa zagotovo nekaj, kar se splača preučevati; o čemer je vredno debatirati. Ljudje ne razumejo, da zaradi takšne bolezni postaneš boljši človek. Začneš se zavedati minljivosti življenja in odgovornosti do okolice, pa tudi na sebe začneš gledati drugače ... Začneš se imeti bolj rad. Veliko težav pri človeku nastane zaradi stresa, ki si ga povzroči sam, in ta v nas vzbuja vse živo - tudi bolezni.
Ljudje s sladkorno boleznijo ali tisti, ki trpijo zaradi odpovedi ledvic, rakavi bolniki … Imajo večji problem, kot nekdo s HIV-om. Ampak to se zdi normalno, to so 'sprejete' bolezni … Pri HIV-u si pa sam kriv. Ja, ampak sam si kriv prav toliko kot si pri diabetesu. V glavnem gre za to, da so ljudje površno informirani. Ne vedo niti kaj, niti kako je. Veliko bolj zoprno je dobiti sifilis, gonorejo, hepatitis … In zato je varnost, zato je kondom, zato je higiena … Ker obstaja še milijon drugih bolezni; med njimi je tudi HIV, za katerega pa smo naučeni, da se ga moramo strašno bati. In zato se obsoja - ker se bojimo. Ko obsojaš, se zavaruješ. V resnici pa se samo bojiš, da se ne boš tudi ti znašel v takšni situaciji.«

Pri Reneju se zdi vsakršen predsodek brezciljen nesmisel. Ne samo, ker ga ne briga, kaj si o njem mislijo drugi, ampak tudi, ker ljudem dopušča pristno možnost, da ga spoznajo takšnega, kot je v resnici.

»Diskriminacija je zame izraz, ki si ga skoraj želim odpraviti. Ker se zavedam, da vsakdo, ki si želi osebne svobode, si jo lahko vzame. V današnjih časih, v naši državi, okolju ... če si sam s sabo zadovoljen in si opravil s predsodki pri sebi ... moraš zahtevati sprejemanje. Lahko, da te ne sprejmejo - nič ni narobe s tem, pač te ne sprejmejo -, zaradi tega se ne smeš zapreti in počutiti ogroženega. Slej kot prej si boš ustvaril skupino ljudi, ki te bo sprejela. Ampak ljudje obupajo prehitro in dovolijo, da zavrnitve (najsi bo to družina, služba, vrstniki ...) vplivajo na njih do te mere, da se vidijo kot žrtev in tako potencirajo svojo žalost in bedo. Jih razumem, bojijo se. Ampak mi smo tisti, ki druge treniramo, kako naj se do nas obnašajo in kako naj z nami ravnajo.«

Ne verjameš. Rekel boš, da je laž. Želel boš videti na lastne oči, samo da se prepričaš, če je res. Ali gre za igro, sindrom Freddieja Mercuryja, ali vzlet še enega sinjega galeba, ugotovi sam. Rene je na voljo - tokrat s poslanstvom.

»Ljudje morajo vedeti, da si na razpolago za interakcijo.« Roke položi proti meni, na mizo, in jih obrne z dlanmi navzgor, nevsiljivo, ponujajoče, mirno. Sprejmem. Svoje dlani odložim na njegove in tako nekaj časa sediva. 

»Vidiš. Tudi to je interakcija. Ampak kako redki se lahko pogovarjajo na tak način.«

Lara Turk

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice