Julijan Peterka je šestletnik, ki se je življenje pred dvema letoma povsem spremenilo. Pravočasnemu posredovanju staršev se lahko zahvali, da je danes še med nami. Toda posledice so ostale.

Pred dvema letoma je Julijan iz Prekmurja doživel srčni zastoj, kasnejši zapleti pa so žal poškodovali njegove možgane in nekoč neutrudnega in razigranega fantka prikovali na posteljo. Sedaj se zanj vse začenja znova.

»Julijan je doživel srčni zastoj dva dni potem, ko je bil pod nujno sprejet na kardiološki oddelek na Pediatrični v Ljubljani. Kot rečeno, sprejet je bil pod nujno, ker se je njegovo stanje slabšalo s svetlobno hitrostjo,« pravi Julijanov oče Peter Peterka.

Bal se je, da sina ne bo več videl živega

Bila je sreda, 28. septembra 2016, ura je bila okrog devetih zjutraj.

»Bil sem v službi in na telefonu sem videl nekaj klicev od žene, ki je bila z Julijanom na Kardiološkem oddelku na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Bilo je tudi sms sporočilo, v katerem je pisalo, da je z Julijanom zelo slabo. To je bilo to. Nič drugega. Mateje nisem mogel priklicati nazaj. Nekako pa je informacija vseeno prišla do mene, da je Julijan doživel srčno tahikardijo s pulzom 244/min. Ponovno, nič več. Nisem vedel, kaj se je zgodilo in ali je Julijan sploh še živ.« 

Brez razmisleka je pograbil nujne stvari, se oblekel in se odpeljal v Ljubljano. Med vožnjo se je vseskozi pripravljal na tisto najhujše, da je njegov sin izgubil bitko za življenje.

»Čutil sem, da se odpirajo peklenska vrata in smrtne sence so začele s svojim morilskim pohodom. Govoril sem si, da moram biti močan za vse, zato je najbolje, da se pripravim na najhujše. Drugega mi ni preostalo.«

Dogodek pustil posledice na vseh

Žene Mateje na telefon ni uspel priklicati, zato je nevede, kaj se dogaja z njegovim sinom nadaljeval pot do Ljubljane. Ko je končno prišel do njiju, mu je žena opisala sinovo srečanje s smrtjo.

»Bilo je strašno. Z Julijanom sva ležala na postelji, brala knjige, se pogovarjala. Naenkrat se je z roko prijel za srce, zastokal, obrnil oči navzven in padel v nezavest. Potem se je začelo,« je opisal besede, ki mu jih je takrat namenila žena.

Julijan je po štirikratnem zastoju srca, velikih odmerkih zdravil in raznih infektihutrpel hudo okvaro možganov in centralnega živčnega sistema. Ta dogodek je poleg njega, travmatiziral celotno družino. 

»Julijan v tem trenutku okreva počasi, vsak dan z majhnimi koraki naprej. Praktično se mora učiti vse znova, torej od hranjenja do govora in motorike. Vse. Obenem pa se mu razpoloženje večkrat menja. Imava še mlajšega sina Dorijana, kateremu se je prav tako spremenilo življenje. V bistvu smo vsi štirje utrpeli možganske poškodbe. Verjamete ali ne, predlanska jesen je bila najhujše obdobje v mojem in ženinem življenju. Skoraj sva izgubila svojega sina. Njegovo življenje nikoli več ne bo takšno kot prej.«

Ni minil dan, ko ne bi bila ob njem

Spominja se trenutkov, ko se je njegov sin boril za življenje.

»Ni minil niti en dan, ne da bi bila preživela ob njegovi postelji, ko se je on boril za življenje, z občutkom krivde, ko nisva bila ob njem, jokajoč na samem in v molitvi, da se stvari obrnejo na bolje. Vsak dan znova je bilo potrebno osmisliti in zbrati moči za soočenje z realnostjo, ki naju je čakala na intenzivni. Zavedajoč se, da prihajajo še težji dnevi, ki samo čakajo za vogalom. Vendar si tega takrat še nisem priznal.«

Navkljub temu pa z ženo ostajata optimista. Kaj drugega jima v tem trenutku niti ne preostane.

»Vse to še ni za nami in globoko v sebi veva, da še nekaj časa ne bo. Sem oseba, ki lahko mirno funkcionira pod še tako velikim pritiskom, obenem pa verjamem, da sem zmožen obrniti vsakršno slabo stvar, ki se zgodi, v nekaj najboljšega, ki se je lahko zgodila. In dejstvo je, da so se dnevi neverjetnega napredka spremenili v nekaj najboljšega, kar se je Julijanu lahko zgodilo. Navsezadnje je živ, veliko kvalitetnega časa preživljamo skupaj in vsak, pa naj bo še tako majhen korak naprej, nama daje upanje za naprej. Njegov prvi nasmeh potem, ko se je prebudil iz kome; popuščanje spastičnosti. Obvladovanje glavice in trupa. Pri tem pa vidiš, da sodeluje in se ponosno smeji.«

Prosita za pomoč

Julijan se trenutno zdravi za posledicami težkih možganskih in nevroloških poškodb v sosednji Avstriji, v Kids Chance, kjer je s svojo družino že skoraj deset mesecev. V vsem tem času je napredoval tako rekoč na vseh področjih. 

»Gibalne spremembe se kažejo v tem, da se lahko čisto sam obrne iz boka na hrbet in potem na trebuh. Pri tem mu uspe obrniti tudi glavo, občasno pa še roko. Sedi lahko čisto pokončno v svojem vozičku in v terapevtskem stolu, pri tem pa njegove noge ostanejo ustrezno upognjene. Začel je zelo kontrolirati tudi glavo, če je motivacija ustrezna. Pri hranjenju in pitju Julijan poje celoten obrok nepasirane hrane, prav tako pije iz kozarca kot tudi po slamici. Izboljšujeta se tudi gibanje rok in nog.«

Pri tem mu pomagata trenažer "MotoMed" in računalnik "Komunikator" s podpornimi programi, ki pa skupaj staneta nekaj manj kot devet tisoč evrov. 

Obe napravi bi Julijan potreboval tudi doma, nakup pa staršema predstavlja velik zalogaj. Zato se s prošnjo obračata na vse, ki bi jima želeli pomagati. 

»Zavedava se, da najina prošnja ni skromna, toda ker je nujna za Julijana, ta pripomočka potrebuje zdaj, nama drugega ne preostane. Za vsako pomoč se vam že vnaprej iz srca zahvaljujeva,« sta zapisala Peter in Mateja.

Prostovoljne prispevke lahko nakažete na TRR Društva zvezdni otroci: SI56 6100 0000 8103 145 s pripisom za Julijana in sklicno številko: SI00 2012

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice