Foto: osebni arhiv igralke
Zlatko Zahovič je v dresu Valencie doživel enega od vrhuncev svoje kariere, slovenski nogomet pa ima po dvajsetih letih znova svojega predstavnika med »netopirji«. Pravzaprav predstavnico, poleti se je Valencii pridružila Dominika Čonč.

Dominika Čonč se je pred dnevi pridružila pripravam novega kluba. Mariborčanka se je po dveh letih v Milanu vrnila v Španijo, kjer bo po Espanyolu in Malagi nosila še dres Valencie.

Štajerka dveletno obdobje v prestolnici Lombardije ohranja v lepem spominu, s prestopom v Valencio pa je vstopila v novo poglavje kariere. Kot priznava, je pri izbiri klubu poslušala tudi srce, ki jo je vleklo na Iberski polotok. 

»Upoštevala sem svoje svoje občutke. Poslušala sem srce, vleklo me je v Španijo. Če bi se odločala zgolj na podlagi finančnih kriterijev, bi izbrala druge možnosti. Imela sem veliko ponudb iz različnih držav, na koncu pa sem izbrala opcijo, za katero je navijalo srce. 

Res je, upoštevala sem tudi moč lige, kako močno me želijo v klubu in kakšna bo moja vloga v novi sredini. Če poslušaš srce, odločitev ne more biti napačna. Hitro lahko pride do zapletov, če greš nekam, kjer se ne počutiš najbolje,« je dejala za Mariborinfo.

V Valencii ni sama, v tretjem največjem španskem mestu se ji je pridružila tudi izbranka Eva

Nad izzive tudi s pomočjo joge in meditacije

Po študiju v ZDA se je leta 2016 odpravila na Dansko, pred igranjem v rdeče-črnem dresu Milana pa se je dve leti dokazovala v Španiji. V tem času je šla skozi različne izzive, pri spopadanju z njimi pa si pomaga tudi z jogo in meditacijo.

»Pomagata mi tako v življenju kot nogometu. Nogomet je pravzaprav poligon za vsakdanje življenje, je pa tudi moja služba. Na višjem nivoju kot si, večji so pritiski. Res pa je, da si pritiske ustvarjamo sami.

Reakcija na določen dogodek je najpomembnejša, od posameznika pa je odvisno, kako reagirati, če te vrže iz tira ali ne. Vemo, kako je v nogometu, so tekme, ko igraš in ne igraš. Včasih se je potrebno bolj motivirati, naslednjič igraš proti svetovnim podprvakinjam in se moraš pripeljati na nivo, da zmoreš,« pravi.

Joga in meditacije imata po njenih besedah koristne učinke tudi na področju regeneracije. Kot pravi, veliko hitreje okreva, če svojo pozornost usmerja v določene dele telesa. 

V Sloveniji pogreša podporo moških klubov

Osemindvajsetletnica je več kot desetletje ena od nosilk igre v izbrani vrsti Slovenije, ki v zadnjih letih strmo napreduje.

Naslednji cilj reprezentance je preboj na veliko tekmovanje, Slovenke jeseni pričenjajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Štajerka hvali ekipni duh in odlično delo strokovnega štaba, ki ga vodi selektor Borut Jarc.

Si pa ob tem želi, da bi v Sloveniji na področju ženskega nogometa storili še korak dalje. Pogreša predvsem podporo največjih moških klubov, je pa vesela pomoči Marcosa Tavaresa.

»Čeprav v Sloveniji tudi v moškem nogometu ni veliko finančnih sredstev, si marsikdo ne zna predstavljati, kako malo je potrebnega za ženski pogon. To je trend širom sveta, ne zgolj v Evropi. Največji slovenski klubi bodo morali slediti tem smernicam, največji evropski klubi jih prepoznali že pred nekaj let.

Z Marcosom Tavaresom veliko sodelujeva preko najine agencije. Verjetno se niti sam zaveda, koliko je naredil za ženski nogomet samo s tem, da se pojavljam poleg njega. Ima toliko prepoznavnosti, da njegove pobude vidi širši krog ljudi,« o sodelovanju s kapetanom vijoličastih pravi Mariborčanka. 

Potrebno je spremeniti miselnost

Ženskemu nogometu v Sloveniji lahko do večje prepoznavnosti pomagajo tudi mediji, poudarja Dominika, dodaja pa, da morajo ljudje spremeniti tudi svojo miselnost in postati bolj odprti. 

»Še vedno smo ukalupljeni v staromodno razmišljanje, kaj je prav in narobe. Je pa tako, da ni nič prav in nič ni narobe. Ne bi se imeli časa ukvarjati s tem, kaj delajo drugi, če bi več pozornosti namenili lastni sreči. To nas ovira.

Če bi živeli svoje sanje in delali tisto, kar nas osrečuje, bi postali bolj kreativni in inovativni, povečal bi se napredek. Bolj smo negativni, manj imamo energije, da ustvarimo nekaj iz svojega življenja,« je jasna.

Priznava, da je tekom študija v Združenih državah Amerike pridobila veliko koristnih spoznanj, postala pa je samostojnejša in še bolj odprta.

Moramo si več upati

Zaradi nogometne kariere že več kot desetletje živi v tujini, za Slovenijo pa pravi, da bi bilo vsem veliko lepše, če bi sprejemali drugačnost in ljudem pustili prostor, da vsak posameznik živi svoje življenje. 

»Potrebno se je zavedati, da je življenje prekratko za obremenjevanje s tem, kaj pravijo ali delajo drugi, če nas odobravajo ali ne. Moramo si upati sanjati in biti to, kar smo, nato pa z vsem, kar imamo, skušamo dobiti to, kar si želimo. 

Konec koncev za vsakega pride trenutek v življenju, ko se vpraša, kaj pa, če bi se odločil drugače. Ni lepšega, ko lahko rečeš, da si prišel do cilja ali pa si vsaj poskusil in ničesar ne obžaluješ,« dodaja.

Se strinjate z zadnjo mislijo članice nogometne reprezentance Slovenije?

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Hejho (nepreverjen)

Škoda da si šla, lahko bi namesto Pihlerja, Milca in Vrhovca igrala.

Mogoče bi te celo na golu namesto Juga porabli.

Starejše novice