Pred zadnjo tekmo: Hvala, nasmejani nogometni čarovnik

Verjetno si spomladi leta 2008, potem ko na prvih tekmah ni uspel doseči zadetka, skoraj nihče ni mislil, da bo v Mariboru ostal vse do danes. Pa se je zgodilo, Marcos Tavares je postal ikona mesta.

Nasmejani Brazilec je v več kot 14 letih bivanja v Sloveniji osvojil srca številnih, od mladih pa do starih, tudi tistih, ki jim nogomet ni povsem blizu. Marcos je danes legenda Maribora in slovenske lige!

Čeprav med navijači Maribora uživa status nogometnega božanstva, pa se časa ne da zaustaviti. Ure, dnevi, meseci in leta minevajo, zaključek kariere nogometnega čarovnika pa je vse bližje.

Marcos Tavares bo nocoj kot nogometaš Maribora še zadnjič zakorakal na zelenico Ljudskega vrta in na slovesnosti, ki se bo pričela ob 20. uri, pomahal v slovo tribunam z mariborskimi navijači.

Iz Porto Alegreja do Maribora

Marcos Magno Morales Tavares, kot je polno ime kapetana Maribora, se je 30. marca 1984 rodil v brazilskem Porto Alegreju. Odraščal je v revnem predelu milijonskega mesta, družina pa je živela v pomanjkanju.

Mama je bila učiteljica, oče pa je bil zaposlen v nogometnem klubu Internacional. Marcos, najmlajši od treh otrok, se je z nogometom sprva spoznal na ulici, pri devetih letih pa se je pridružil treningom Internacionala.

Ko je bil star 13 let, so ga opazili pri mestnem tekmecu Gremiu, ki je Marcosu ponudil tudi nekaj zaslužka, s katerim je želel družini pomagati do večje hiše. Ceno za prestop k velikemu rivalu je plačal oče, ki je v Internacionalu ostal brez službe.

Dres Gremia je do leta 2001, preden se je preselil v Pariz, nosil tudi znameniti Ronaldinho, ki je nogomet pogosto združil tudi z nočnimi zabavami. Te so v mladosti premamile tudi Marcosa Tavaresa.

Danes večkrat prizna, da ga je ob nogometu in kasneje čvrsti veri iz težav spravila žena Leticia, s katero ima štiri otroke, najstarejši Marcos mlajši bo nocoj prvič v kadru članske ekipe.

Zahovič v njem videl pravo okrepitev

Kot najstnik je igral za mlajše selekcije Brazilije, prav zaradi tega pa kasneje ni smel obleči dresa Slovenije. Pri zgolj 19 letih je Brazilijo zamenjal za Malezijo, v domovino pa se je znova vrnil leta 2005, a se je pri Atleticu Paranaenseju zadržal vsega tri mesece.

Sledil je nov odhod v Malezijo, pa vnovičen povratek v Brazilijo, Roberto de Assis Moreira, brat Ronaldinha, ga je zvabil v rodni Porto Alegre. Leta 2007 se je prvič odpravil v Evropo, a je za ciprski APOEL odigral zgolj pet ligaških tekem.

Ciprčani so po polovici sezone z Brazilci razdrli pogodbe, nato pa se je v začetku leta 2008 in na priporočilo Niltona pridružil treningom Maribora. Na pripravah v Istri, 28. januarja 2008, je prvič zaigral proti Šibeniku, dan kasneje pa mu je Zlatko Zahovič v podpis ponudil prvo pogodbo.

To je bil začetek pravljične zgodbe, čeprav uvodno poglavje pod taktirko še enega legendarnega napadalca Branka Horjaka ni bilo najlepše. Ob višku kilogramov je imel nekaj težav s prilagajanjem na slovenski nogomet, na prvi zadetek pa je moral čakati do devetega nastopa.

V 30. krogu državnega prvenstva, 26. maja 2008, je v Ljudskem vrtu zatresel mrežo Kopra - skoraj tri mesece prej je proti kanarčkom debitiral v vijoličastem - in dosegel prvega od skupno 211 zadetkov v vijoličastem dresu. Krstno sezono v Mariboru je sklenil s štirimi goli.

Trikrat najboljši strelec lige

Čeprav je sprva kazalo, da se pod Kalvarijo ne bo zadržal pretirano dolgo, je hitro osvojil srca navijačev, že naslednja sezona pa je postregla s prvo lovoriko. Ob koncu sezone 2008/09 se je razveselil prvega naslova državnega prvaka.

Kasneje je to lovoriko slavil še sedemkrat in tako spada med najtrofejnejše nogometaše slovenske lige. Štirikrat je bil tudi pokalni prvak, prav tolikokrat pa je s soigralci slavil v zdaj že nekaj let ukinjenem superpokalu.

V sezonah 2010/11, 2012/13 in 2014/15 je bil najboljši strelec slovenskega prvenstva, leta 2009 in 2011 pa je bil izbran za najboljšega igralca lige. S šestimi zmagami je rekorder navijaškega izbora Vijol'čni bojevnik, ki ga podeljujejo od leta 2008.

Z 211 zadetki in kar 591 uradnimi nastopi je daleč pred vsemi, ki so kadarkoli igrali v dresu Maribora. Na klubski ligaški lestvici strelcev mu je s 117 goli najbližji Branko Horjak, za kar 200 tekem pa beži pravtako legendarnemu Tomislavu Prosenu.

Morda še bolj žlahten je rekord, ki ga je dolga leta držal Štefan Škaper. Nekdanji napadalec Beltincev in Mure je v slovenskem prvenstvu dosegel 130 golov, Tavares ga je prehitel 2. decembra 2017, ko je zatresel mrežo Gorice. Dobrih pet let kasneje je pri 159 ligaških zadetkih. Ga bo lahko sploh kdo sklatil z vrha večne lestvice?

Nasmeh je zaščitni znak

Z 31 goli je tudi najboljši strelec Maribora v evropskih tekmovanjih, UEFA pa je pred leti postregla tudi s podatkom, da je prav Tavares najboljši strelec na kvalifikacijskih obračunih pod okriljem evropske nogometne zveze.

Z mariborskim klubom je dvakrat zaigral v skupinskem delu UEFA Lige prvakov, še pred tem se je trikrat prebil v skupinski del UEFA Evropske lige, v sezoni 2013/14 pa je s soigralci postavil mejnik, ki ni uspel še nobenemu drugemu slovenskemu klubu. Z Mariborom je prezimil v evropskih tekmovanjih.

Ni pa šlo vselej po željah, tako na domačem kot tudi mednarodnem prizorišču, ne glede na rezultat pa je obraz Brazilca vselej krasil nasmeh. Ta je bil prav vselej iskren, kar je bilo moč razbrati tudi iz njegovih oči.

Avtor teh vrstic se še vedno dobro spominjam njegovega širokega nasmeha, ko me je pred leti pred enim od intervjujev zagledal v jakni z brazilsko zastavo. »Lepa jakna 'maš,« je dejal z iskrico v očeh.

Večkrat pa zna povedati, da za njegov nasmeh na obrazu skrbi bog. Svoje globoke vere ne skriva, kot pastor - študiral je teologijo - pa skuša pomagati tudi soljudem. 

S svojimi zadetki razveseljeval množice

Morda ne v svoji pastoralni cerkvi, je pa množice s svojimi zadetki zagotovo razveseljeval na stadionih in pred malimi ekrani. V več kot 14 letih je bil poleg pri številnih uspehih, praktično vsi pa se strinjajo, da »takšnih ne delajo več«.

Čeprav v zadnjih sezonah ni več uspel ponavljati številk iz svojih zlatih časov, pa je bil že s svojo pojavo magne za gledalce, kar zgolj potrjuje tezo, da gre za eno od največjih imen slovenskega nogometa.

Resda rojen kot Brazilec, a v času igranja za Maribor je Marcos postal tudi Slovenec (še preden je prejel tudi slovenski potni list), predvsem pa Mariborčan. Mesto mu je zlezlo pod kožo, tako kot je on postal del tukajšnjega življenja in kulture.

In to je nekaj, česar mu prav nihče ne more vzeti. Tudi po zaključku nogometne kariere ne. Marcos Tavares je in bo z zlatimi črkami zapisan v bogato zgodovino Nogometnega kluba Maribor.

Kip, upokojena številka ali kaj tretjega?

»Zasluži si kip pred Ljudskim vrstom,« je bilo pogosto slišati pozive po največjih uspehih, za katere je bil zaslužen. Morda bi bil kip res prava zahvala za vse, kar je dal klubu. Ali pa morda poimenovanje tribune? Glasbeni »komad« je v tem času že dobil.

Upam pa si napovedati, da se mu bodo vijoličasti za vse dosežke še prej zahvalili z upokojitvijo številke 9, ki jo je ves ta čas ponosno nosil na hrbtu. 

S to častjo se lahko v vsej zgodovini kluba pohvalita zgolj dva nekdanja nogometaša Maribora. To sta Stipe Balajić (številka 19) in lani upokojeni Jasmin Handanović (številka 33).

Kateri pa je vaš najlepši spomin na nogometne vragolije Marcosa Tavaresa?