Če je res, da so predrli cev, ki v kataster ni bila vrisana, gre najverjetneje za cev, ki je bila položena (vgrajena) v času diktature proletarcev. Takrat niso videli smisla v vpisovanju nepremičnin v zemljiško knjigo in v vrisovanju kabelskega ter cevnega podzemeljskega omrežja v načrte mesta. Zemljiška knjiga se jim je zdela odveč, ker "je zdaj vse naše", za vrisovanje kabelskega in cevnega omrežja pa niso bilo dovolj organizirani. Vladanje namreč ni preprosta naloga in takrat so bili na vodilnih položajih "naši", ne pa sposobni in ustrezno izšolani.
Za povrh so takrat praviloma uporabljali vodovodne cevi iz anhovskega azbest-cementa. Ker teh cevi revolucionarna oblast ni vrisovala v načrte, nihče ne ve, kje sploh so in jih tudi najboljši župan ne more zamenjati. Zaradi dotrajanega in tudi slabo izdelanega azbest-cementa (s previsokim vodo-cementnim faktorjem) so te cevi na neštetih mestih počene. Skozi te razpoke uide skoraj polovica mariborske vode iz zajetij v tla. Zaradi razpok pride tudi do stika med pitno vodo in zemljo, zaradi česar morajo vodo dodatno klorirati. In ni ga junaka, ki bi lahko to komunistično pocarijo popravil, ker bi morali prekopati vse ulice in ceste v mestu, da bi našli cevi, ki jih revolucionarji niso vrisali v načrte.