Evripid Medeja

Starogrška tragedija, ki ljubezen izrodi v zločin

Evripidova Medeja v ospredje postavlja žensko, ki se ji po žilah pretaka božanska, človeška in čarovniška kri. Medeja je pri Evripidu (480 pr. n. št.–406 pr. n. št.) vse do konca, ko z dedovim božanskim vozom kot "deus ex machina" odleti s prizorišča, predvsem človeško bitje. Ni žrtev božjih prerokb ali jeze bogov, je samo ženska, ki je iz popolnoma predane ljubezenske strasti zagrešila grozljive zločine, da bi ustoličila svojega junaka na prestolu in v zakonski postelji. Uporabila je čarovniške moči, da je Jazon lahko njenemu očetu ukradel zlato runo, umorila je lastnega brata, da je s svojim argonavtom pobegnila iz rodne dežele … Zaradi ljubezni je postala begunka, "plen, ukraden od barbarov" (kot pravi sama o sebi), izdajalka in zločinka. Ko pa je njen junak (po nekajletnem obdobju mirnega družinskega življenja) zavohal novi plen, princeso Kreuzo, hčerko korintskega kralja, je zapuščeni ženi vrgel v obraz: "Te grize, da hlepim po novi ženi, / ker tvoje postelje sem naveličan?" A če zavržena Medeja na začetku Evripidove drame še razmišlja o tem, da bi, tako kot druge junakinje, s samomorom ubežala ponižanju izdajstva, kmalu po izstopu iz zasebnih prostorov palače, ki jih mora simbolično prepustiti drugi ženski, skuje najbrutalnejši maščevalni načrt. Uničila bo vse možnosti za nadaljevanje Jazonovega rodu: zastrupila bo njegovo izbranko, čistokrvno Grkinjo, in umorila ljubljena sinova.

Evripidovo Medejo bo režiral eden najbolj provokativnih, nekompromisnih, avtorsko najmočnejših režiserjev bivše Jugoslavije Oliver Frljić.