Paviljon objemov

Otvoritev: ponedeljek, 3. november 2025
⏰ob 16.00: performativna izvedba somatsko-pozornostnih praks
⏰ob 18.00: otvoritveni dogodek
⏭️razstava je na ogled do vključno 7. novembra 2025

📅Zatvoritev: petek, 7. november 2025
⏰ob 15.00: performativna izvedba somatsko-pozornostnih praks
⏰ob 16.00: pogovor ob zatvoritvi razstave

Radharani Pernarčič s svojim dvoletnim projektom Paviljon objemov izvija nit sanj in pobud da bi s soljudmi skupaj stkali drugačno tkanino človeštva. Tkanino več-kot-človeškega sveta. Toda k njeni pobudi se vzporeja še tisoč in ena manifestacija uzurpiranja, motenja, manipulacije, zlorabe »duhovnosti ali pač guncanja afen. Vsak vleče k sebi in drug čez drugega, nihče ne zasliši nikogar: otrplost. Relacije so vse bolj grobe in vse manj trdne. Avtorica zasluti nujo po kolektivnem ritualu zdravljenja socialnosti (relacijskosti). Ker očitno lahko zbolijo tudi relacije same po sebi.
V nizu somatsko-pozornostnih praks, v katere vpne mnoštvo sodelujočih iz Slovenije, Kanade in Finske, se odloči za skrajno neposredno pot. Komunicira (in druge vabi v komunikacijo) z materijo, naravnimi materiali: glino, rastlinskimi in živalskimi vlakni, vodo, lesom, ki jih razume kot informirane in torej žive. Osredotoči se na izgubljeno: smisel, potrpežljivost, oprisotenost, spoštovanje in ne nazadnje skupnost. Z utelešeno intencionalnostjo prakticira nekakšno arheologijo utopične prihodnosti. Ker materija pomni vse, kar polagamo vanjo in nam poklanja prepotreben čut za odnos s sobitji in do njih. Predvsem pa do Matere Zemlje.

V tkanju vezi tudi z drugimi ljudstvi se obenem prebija skozi sence sploščene Zahodne ideologije (kozmologije), vpisane v sindrom večvrednosti in samozadostnosti. Pred oči zato ne postavlja le zgodovine, ampak ontološko resničnost tistih, ki se nam zdijo »daleč«. Pri tem se odmika od reprezentativne umetnosti proti njeni transformativni vlogi. Vabi nas v kolektivno obnovo transhumne socialnosti. Nihaji med bližnjimi in neznanimi svetovi razpirajo čudenje. In kličejo, da tudi sami obudimo nam lasten staroselski, poganski um, ki je razumel, da je svet večdimenzionalen in medsebojno povezan: znanja in zavest, ki izhajajo iz stika z Zemljo. … Plesna predstava, prepletena z vizualno razstavo, razkriva prispevek mnoštva udeleženih in s tem moč sodelovanja.