Dve Romkinji, dve resnični zgodbi: »Oče me je hotel prodati.« »Zlorabljali so me od petega leta.«

V zadnjih dneh, ko Dolenjsko in vso Slovenijo pretresajo dogodki, povezani z nasilno smrtjo Aleša Šutarja - Aca, so se na družbenih omrežjih pojavile pretresljive, a pogumne izpovedi Romkinj, ki so se rešile iz lastnega sistema – tistega, ki ga, kot pravijo, poznajo od znotraj. 

Njune zgodbe, objavljene na profilu Vsi smo lahko Aco, so ganile na tisoče ljudi in sprožile razpravo o tem, da nasilje ni nujno stvar narodnosti, ampak vzorcev, ki jih država predolgo dopušča.

»Oče me je želel prodati.«

Prva izpoved pripoveduje zgodbo ženske, ki je odraščala v romski skupnosti, danes pa že devet let živi s Slovencem.

Njeno otroštvo je zaznamovalo nasilje in občutek, da je »vse dovoljeno«, dokler ni spoznala, da hoče živeti drugače.

»Bila sem stara 12 let, ko me je oče želel prodati enemu ciganu v Žabjak, ker je šlo za denar. Na srečo sem povedala socialni delavki in so me namestili v krizni center.«

Kasneje je oče izvedel, da ima slovenskega fanta in jo hudo pretepel.

»Rekel je, da s Slovencem nimam prihodnosti in da si mora povrniti čast z vnuki. Takrat sem šla v stanovanjsko skupino. Od takrat z družino nimam stikov.«

Danes pravi, da je ponosna nase, ker je zmogla oditi:

»Če se res želiš rešiti, se da. Danes imam mirno življenje in ne nosim več sramu, ki ni moj.«

Bila je tudi na protestu v Novem mestu.

»Bila sem tam, ker mi je hudo, da je izgubil življenje človek. Čez par let bi se to lahko zgodilo meni ali mojemu možu.«

»Od petega leta sem doživljala spolno zlorabo.«

Druga zgodba prihaja od 25-letne ženske, ki je svojo zgodbo prav tako delila anonimno. Opisuje, da je že pri petih letih doživljala spolne zlorabe s strani bratranca – nekaj, kar je v okolju, kjer je odraščala, sprva veljalo za »normalno«.

»Ker sem gledala, kako imata bratranec in sestrična spolne odnose, sem mislila, da je to nekaj običajnega. Dokler nisem videla v filmih, da to ni prav, da gre za nasilje.«

Pri devetih letih je zlorabo razkrila, a doma niso ukrepali.

»Ukrepali so šele, ko so v šoli videli ureznine na mojem telesu od samopoškodovanja.«

Dodaja, da so bile v njeni družini prisotne pretepanja, grožnje in ustrahovanje, vendar se je odločila, da bo prekinila krog nasilja.

»Sram me je, da sem se rodila v ciganski družini, ampak družine si ne izbiramo. Izberemo pa, da postanemo boljši človek.«

Danes ima končano srednjo šolo, pet let delovne dobe in pravi, da je na to izjemno ponosna.

»Ne bom lagala – z določenimi »normalnimi« iz naše družine imam stike, drugi si jih pač ne zaslužijo.«

Glasovi, ki jih je treba slišati

Obe zgodbi sta globoko osebni, a nosita isto sporočilo - da ni opravičila za nasilje, zlorabo in sistem, ki ljudi ne zaščiti. Pogum, da spregovorita, je ganil številne.

»Verjamem, da nas je ogromno takih, ki smo šli stran, ker smo želeli živeti drugače,« je zapisala ena od njiju.

Njune zgodbe sta del kampanje #vsismolahkoaco, ki se je razširila kot simbol solidarnosti, sprememb in upanja, da bo vsak glas slišan – ne glede na to, od kod prihaja.