Pri 70-ih v Mariboru odprl restavracijo, ki diši po Jadranu: Zafrkavam se, od penzije samo umreš

V splavarskem prehodu se zadnja tri leta nahaja Bistro Dobra riba.

Lastnik restavracije Boris Cizej se je odločil, da želi aktivno preživeti svoj pokoj in je pri starosti 70 let odprl restavracijo s pristno dalmatinsko hrano. 

Ribja restavracija z dalmatinskim okusom

Restavracija je zaživela le dva meseca pred začetkom epidemije, in sicer decembra 2019. Glavna filozofija, ki stoji v ozadju restavracije, je v Maribor prinesti ribjo restavracijo z dalmatinskim okusom.

»Imamo kuharja iz Dalmacije, ki tam še vedno živi in prihaja vsak teden v Maribor,« razlaga Cizej. S seboj prinaša sveže ribe in ostale morske dobrote. 

»Večina drugih restavracij, predvsem z bolj eksotično hrano, dela zgolj z zamrznjenimi stvarmi. In to je več ali manj 'fast food'. Mi pa nimamo te variante. S tem se ločimo, zato smo malo drugačni od drugih,« dodaja. 

Povezal Maribor in Dalmacijo

Cizej razlaga, da ima že več kot 20 let hišo na hrvaškem otoku blizu Zadra. Tam je pogosto razmišljal o tem, kako bi preživel svojo upokojitev.

»In ker sem si zamislil aktivno penzijo, sem prišel na idejo, da bi povezal Dalmacijo in Maribor, kjer živim,« je povedal za Mariborinfo.

Gre za otok Olib, kjer skupaj živi le nekaj več kot sto ljudi. »Že skoraj sem domačin. Pri stotih ljudeh skoraj vse poznam, vsi mene poznajo. Pa prijetni ljudje so to,« razlaga Cizej.

Kot pravi, so se v preteklosti skoraj vsi iz otoka odselili v Združene države Amerike, kjer so bili večinoma gradbeni delavci.

Po mnogih letih so se vrnili na Hrvaško v hiše svojih staršev, danes jim tam pravijo kar 'Amerikanci'. Cizej dodaja, da je danes na otoku okoli 30, 40 ameriških upokojencev. 

Ti so s seboj prinesli ameriške pokojnine, zato gre za relativno bogat otok v primerjavi s preostalo Hrvaško. Hiš se tam skoraj ne da kupiti, razen za zelo visoke vsote. Ker lastniki ne potrebujejo denarja, jih prodajajo tistim, ki so jim všeč.

»Hišo sem dobil tako, da sem bil eni gospe iz Amerike všeč in mi jo je prodala,« razlaga Cizej. 

Restavracija, kjer na meniju ni 'pomfrija'

V 20-ih letih je v Dalmaciji doživel veliko lepih trenutkov, spoznal mnogo ljudi. Ravno iz te povezave med Mariborom in Dalmacijo se je rodila ideja za dalmatinsko restavracijo.

»Se mi je zdela to še najlepša povezava med Dalmacijo, Zadrom in Mariborom,« pravi Cizej in dodaja: »In mislim, da je res uspelo, ker imamo v teh časih originalno ponudbo.«

»Veste, ta je malo drugačna od drugih,« pravi in šaljivo doda: »Mi nimamo 'pomfrija', ker tega v Dalmaciji ni.« 

Razlaga, da gostinstvo v Dalmaciji propada, danes so mnogi pristali v hitri prehrani in prodajajo vietnamske lignje in podobno. Tega v Bistroju Dobra riba ni: »Tu v Mariboru imamo originalno dalmatinsko ribjo restavracijo.«

»Zakaj bi doma sedel in televizijo gledal?«

Cizej je restavracijo odprl pred tremi leti, ko je bil star 70 let, zdaj jih šteje 73. »To je moja penzija. Prej sem bil novinar, producent, s tem se ne bavim več. To naj mlajši ljudje delajo,« je povedal.

Kot pravi, mu vodenje restavracije ne predstavlja nobene težave. 

Razlaga, da je gledal, kako je njegov oče trpel, ko je bil v pokoju, ker ni znal drugega početi, kot hoditi v službo. »Zakaj bi doma sedel in televizijo gledal, če pa mi še vedno glava dela?« se sprašuje. 

Pravi, da bo aktivno preživljanje pokoja postalo vedno bolj aktualno. »Seveda nismo fizično tako odporni, ampak še vedno je ogromno poslov, ki se jih da delati na ta način. In to je boljše kot neaktivna penzija,« pravi. 

»Zafrkavam se, od penzije samo umreš, nič drugega,« v šali dodaja. »Gostilna je prijeten posel, če zadeve grejo, če so gostje zadovoljni, je prijeten občutek,« še pravi Cizej.  

Veliko potoval po Evropi, kot študent služil na Švedskem 

»Prepričan Evropejec sem, mene niti Orient, niti Amerika sploh ne zanimata. V Evropi sem bil pa povsod,« je povedal. Že kot študentu mu je uspelo, da je pet poletij opravljal študentsko delo na Švedskem.

»Perfektno je bilo,« pravi. Na Švedskem se je naučil jezika, dobro zaslužil in postal kritičen do komunističnega sistema. 

»Moj oče je bil univerzitetni profesor in jaz sem kot pomivalec posode na Švedskem štirikrat več zaslužil od njega,« v smehu pove: »Tako da je bil moj oče kar užaljen, ko sem prišel nazaj, pa sem mu povedal.«

Ker je bil v tistih časih pravi 'hipi', se mu ni zdelo potrebno zapravljati in je ves denar prinesel domov.

»Prvi dober družinski avto smo na ta način kupili, s temi mojimi kronami iz Švedske,« dodaja in nadaljuje: »Taki hipi sem bil, da sem si kupil dvojne kavbojke pa 'vietnamko' in spalno vrečo in to je bilo vse, kar sem rabil.«

»In seveda zato, ker sem hodil na Švedsko, sem postal kritičen do komunističnega sistema. Tam sploh ni bilo tako fenomenalno bogatih ljudi, vsi so imeli dosti, za vsakega so poskrbeli,« razlaga Cizej, ki je imel nato prste poleg pri študentski revoluciji leta 1968.

Zanimiva življenjska pot, polna preobratov

Na naše vprašanje, če nam lahko predstavi, kaj je še počel v življenju pred restavracijo, Cizej odgovarja: »Marsikaj. Jaz sem imel kar zanimivo življenje in veliko obratov. Tako da ne morem preprosto povedati.«

In res je imel zelo dinamično življenjsko pot. Bil je sodelavec časopisa Tribuna in aktivno vpet v študentske proteste. »Bil sem odgovorni urednik časopisa, ki so ga zaplenili v enem letu štirikrat in mene dvakrat,« razlaga.

To je potem začrtalo njegovo pot. »Bil sem novinar in pri Večeru in pri Delu, samo so me povsod odpustili,« v smehu pove Cizej: »Zaradi politike, seveda.«

»Potem pa nisem uradno delal čisto nič več do konca komunizma,« dodaja. Ukvarjal se je s kulturo, a tako na črno. Po letu 1991 je pristal na kabelski televiziji, kasneje pa bil nekaj časa spet brez uradnega dela.

»Potem pa sem imel srečo. Ker sem iz bogate družine, je moja družina v denacionalizaciji dobila nazaj vse to posestvo. In potem nisem nič delal nekaj časa, ker mi ni bilo treba,« razlaga. 

Leta 2005 je od francoskega časopisa Le Monde diplomatique kupil licenco za izdajanje s slovenskim jezikom. »Pet let sem to delal. Potem pa je nastopila kriza in ker smo živeli precej od oglaševanja, se ni več dalo to furat,« pravi.

V času, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, je bil Cizej celo glavni producent programskega sklopa Ključi mesta, v katerega so spadali vsi projekti znotraj mesta. 

Restavracija, ki je drugačna od ostalih

»Potem sem se pa odločil, da se bom upokojil. In tako je prišlo do te restavracije,« pripoved o svojem življenju povzame Cizej. 

»Mislim, da restavracija ni toliko zanimiva zaradi mene samega. Mislim, da je sama po sebi zanimiva,« meni lastnik restavracije: »Tako kot sem jaz najbrž malo drugače človek od drugih ljudi, tako je tudi ta restavracija malo drugačna od drugih.«

Štajerci imamo radi Dalmacijo

Cizej ugotavlja, da ima ogromno Štajercev rado Dalmacijo. »Srečaval sem jih na morju ogromno, dosti ljudi prav iz Štajerske ima čoln, vikend, apartma na Hrvaškem. Se mi zdi prav nenavadno,« pravi.

Dodaja, da je ljubezen do morja prisotna tudi v Ljubljani, kjer je nekaj časa živel, a ni tako močna. 

Kljub negotovim časom epidemije, so Štajerci restavracijo zato dobro sprejeli. »Zdaj je najslabše, kar je lahko za gostinstvo, mi pa še vedno nekako držimo glavo nad vodo. Vidim, da ljudje dobro sprejemajo to ponudbo, ki jo imamo. Zdaj je treba samo počakati, da se razmere uredijo,« še optimistično pristavi.