Štajerska velja za bogato področje morskih fosilov

Fosili so ostanki odmrlega organizma okamenelih živali ali rastlin, ki so se ohranile v zemljini skorji, kamenini ali sedimentu. Za tovrstne spomine, ki med drugim pričajo o preteklosti prostora in podnebnih razmer, se je pričel Damjan Zupančič zanimati že v osnovni šoli, kmalu za tem pa z njihovim zbiranjem tudi začel.

Z eno največjih zbirk fosilnih morskih ježkov

Tako pravi, da se zgodba za paleontološkim hobijem pričela intenzivneje odvijati pred dvajsetimi leti, vso znanje pa je pridobil z branjem strokovne literature, kasnejšim raziskovanjem terena in z izmenjavanjem izkušenj z ostalimi zbiralci.

Usmerjen je predvsem na fosilne ježke, njegova zbirka pa tako velja »za eno največjih zbirk pri nas in v tem delu Evrope«. Ob tem pove, da svojega najljubšega primerka nima, »ker za vsako najdbo stoji svoja zanimiva zgodba«.

»Res pa je, da imam najrajši okamenele morske ježke.«

Nekoč s Panonskim morjem prekrita Štajerska

»Nahajališča fosilov se pojavljajo naključno med terenskimi raziskavami,« pojasni o lokacijah Damjan in doda, da pri tem pomagajo tudi naključna gradbena dela, izkopi za hiše, gradnje cest …, kjer se pojavijo večje količine materiala za raziskovanja.

»Sčasoma ta hobi postane del življenja in je vsak dan povezan s fosili.«

»Štajerska velja za bogato področje morskih fosilov iz obdobja miocena, kar je približne starosti 15 milijonov let, ko je na tem področju prevladovalo Panonsko morje. Takratne razmere v morju so bile podobne današnjim, tako da so tudi fosili zelo podobni današnjim morskim živalim,« pojasni Damjan.

»Po vseh Slovenskih goricah lahko najdemo ostanke okamenelih školjk, polžev, ježkov, rakovic, koral, redkeje pa tudi ostanke različnih sesalcev.« 

Najstarejša najdba stara 350 milijonov let

In tisti najstarejši, ki ga/jih je našel? »Najstarejši fosili v moji zbirki so ostanki krinoidov, morskih lilij iz obdobja devona, kar je staro približno 350 milijonov let,« pove Damjan.

Ob tem pojasni, da si amaterski raziskovalci in zbiratelji pri določevanju starosti pomagajo s strokovno literature in medsebojnim sodelovanjem medtem ko stroka uporablja radiometrično datiranje, postopek, pri katerem z analizo koncentracij posameznih izotopov nekega radioaktivnega elementa določijo starost snovi, kamnini oziroma predmetu organskega izvora.