Vsak dan vojna med Ukrajino in Rusijo pušča posledice. Ljudje bežijo. Pogovarjali smo se z družino iz Ukrajine, ki potuje že vse od četrtka.
Da bo vojna med Ukrajino in Rusijo trajala in trajala, da ji ne bo videti konca, si ni mislil nihče. Mlada Ukrajinka, njen sin in mati so zapustili rodno državo že v četrtek.
Prve begunce smo ujeli na železniški postaji v Murski Soboti.
»Nimamo izbire«
»Prišli smo zaradi vojne. Bombe letijo v bližini naših hiš in ker imamo majhnega otroka, smo se odločili, da zapustimo državo.
Verjamem, da če ne bi bila poročena in ne bi imela majhnega otroka, bi ostala v Ukrajini in prostovoljno pomagala. Zdaj pa nimam druge izbire,« nam je zaupala sogovornica.
S takšnimi besedami so v Mursko Soboto prispeli eni izmed prvih beguncev iz Ukrajine. Zapustili so svoje domove, prijatelje in družine.
»Težko je bilo oditi«
»Ne želim si, da bi se moj otrok moral skrivati v kleti, gledati grde prizore ali celo to, da bi bil med poškodovanimi. Veliko otrok je namreč tudi umrlo,« pripoveduje sogovornica, ki ne želi biti imenovana.
Ko se je vse začelo, je bilo zelo težko oditi. Avtobusi so bili zaustavljeni, vlaki niso vozili. Ampak odločila se je, da naredi vse, samo da zaščiti družino.
Kot nam je zaupala sogovornica, je mati še dan pred odhodom poučevala preko spleta, saj je profesorica na eni izmed tamkajšnjih šol.
»Medtem ko je mati začela s poukom na daljavo, sem ji povedala, da lahko šola počaka. Morala je izbrati med poučevanjem ali tem, da se mi pridruži na poti,« je povedala v pogovoru v eni izmed murskosoboških kavarn v bližini železniške postaje. Njeno zgodbo je na skrivaj poslušala vsa kavarna.
Nihče ni verjel, da se bo vojna uresničila
Sogovornica je po poklicu psihologinja, a dogajanje jo je popolnoma pretreslo. Mlada Ukrajinka še do zadnjega ni verjela, da se bo vojna zares začela. Pa vendar jo je mož, ki dela v tujini, prosil, naj se umakne na varno.
»Rekla sem mu, da je to Evropa. Nihče nas ne bo napadel. Vsi smo mislili, da bo trajalo le nekaj dni in bo minilo,« pripoveduje.
Mesto, kjer živijo, je od Rusije oddaljeno približno štiri do pet ur vožnje.
»V mestu imamo sirene, ki nas obvestijo o povečani nevarnosti, ko moramo zbežati v klet. To pomeni, da tam sedimo vsaj nekaj ur in šele naslednja sirena nas opozori na konec nevarnosti.
V zadnji noči se je to zgodilo pet do šestkrat,« je jasna.
Sogovornica še dodaja, da so bili med enim izmed napadom v kleti z žensko, ki je tam rodila.
Prepešačili 12 kilometrov
Kljub temu da so mnogi izgubili hiše in družine, mlada Ukrajinka meni, da so njihovi možje, ki se borijo v vojni zelo pogumni.
Tudi njena mati s solzami v očeh opisuje zdaj že večdnevno potovanje 'na varno'.
»Nisem si mislila, da se bo zgodilo nekaj tako strašnega, dokler niso začele leteti rakete. Med predavanji sem odšla na bankomat, da bi dvignila nekaj denarja, ampak so bili prazni,« nam je dejala njena mati.
Vzeli smo prtljago in otroka ter odšli na pot. Na meji je bila več 20 kilometrov dolga kolona.
»Zaradi več tisoč avtomobilov in počasnega premikanja smo ugotovili, da bo pot trajala več dni.
Vzeli smo dva nahrbtnika, steklenico vode, dokumente in prepešačili 12 kilometrov z vsega štiri leta starim otrokom,« je še dejala.
Panika na meji
Otrok ne ve, kaj se v resnici dogaja. Povedali so mu, da grejo na potovanje, kjer bodo spoznavali nove kraje in ljudi: »Otrok je večino potovanja preživel v mojih rokah, zavit v oblačila, medtem ko je spal na torbah.« Ob prestopu meje je vladala panika, ljudje so se prerivali.
»Ukrajinci si ne želijo vojne, želijo delati in živeti normalno,« je jasna.
Pohvalila je Poljake: »Dali so nam hrano in pijačo, odeje in oblačila. Tudi sama sem oblečena v njihove stvari.« pravi.
Za zdaj lahko iz države potujejo samo ženske in otroci.
Kam naprej?
»V Ukrajini pa je ostal naš oče, ki se bo boril za državo. Tam so tudi naše živali. Morali smo izbirati, ali vzamemo otroka ali živali,« še v solzah dodaja mlada Ukrajinka.
Zdaj so sedli na vlak, ki jih vozi proti Ljubljani. To bo začasna lokacija, kjer se bodo namestili. Kam jih bo vodila pot, za zdaj še ne vejo.
»Če se bo situacija izboljšala, se bomo vrnili v Ukrajino,« pa so odločeni.
Zaželeli smo jim srečo. In so šli.
