Alice v postelji (Festival Borštnikovo srečanje)

Avtor: Susan Sontag
Režija: Dorian Šilec Petek

Oh, ekstaza samote!
Susan Sontag

Kako junaško je, da zatajimo nečimrnost do te mere, da zmoremo priznati, da nam je igra pretežka.
Alice James, o samomoru

Ime Alice. Skriva se iskanje, skriva se nepoznano, groteskno in nevarno. Skriva se čudež. Alice se nahaja v neprepoznavnih oblikah, pojavlja se kot duh in pojavlja se kot partner. Kljub neprepoznavnosti je to telo lahko Alice, zadnja meja Alice. Črno sonce sveti v hladno sobo, v kateri biva Alice. Okoli nje ni nikogar.
Alice James je v svoj dnevnik pisala o starem paru, ki se je odločil, da po polnem življenju skupaj skoči v deročo reko. To je njena volja, njena sanjarija in v tej sanjariji je nekaj magičnega. Alice verjame v magijo, ne v čarovnije in uroke, ampak v svetlobo, ki se skozi okno razliva po sobi in osvetljuje svetleče delce v zraku, v zlate liste, ki nam vlivajo voljo do življenja. Verjame v moč nenadne sreče, ki za trenutek daje vsemu obliko smisla in urejenosti, ki se v naslednjem trenutku podre. S svojo zapuščino nam priča o neprestanem iskanju in o razbremenjujoči moči tega iskanja, saj bi z obstojem smisla vse postalo prazen avtomat. Vse, kar imamo, nam priča Alice, je iskanje, v katerem postane vse smotrno, in to je največja mera optimizma, za katerim lahko iskreno stojimo.
Danes se mi je porodila misel ‒ Ničesar ni, ničesar, kar bi mi preprečevalo, da delam karkoli, razen mene same … Odšla bom ‒ Bog, živeti je nekaj ogromnega.
Susan Sontag

Alice James se skriva v intimi in v odnosu z drugim. Kaj pomeni govoriti z drugim? Kaj pomeni biti slišan, še toliko bolj razumljen? Črno sonce, ki v osredju bitja sveti in hromi, zapira v majhne sobe. Osamljenost in samota. Tišina in nepremičnost. Kaj je meja življenja? Igra je bolečina in vsi napori po razumevanju ne zadovoljijo. Zapleteni, zvezani počasi polzimo proti Alice – želimo si njene bližine. Želimo si jo lastiti, želimo biti njeni znanci, njeni bratje, njeni rešitelji, želimo biti tisti, ki nosijo bolečino zanjo. Toda prehiti nas, močnejša je od nas in nas prelisiči ter se nam izmuzne. Ne moremo razumeti Alice in ona v svoj dnevnik zapiše: Kukavice mojstrsko imitirajo ure kukavice.

Glede smrti Gertrude Stein: zbudila se je iz globoke kome in vprašala svojo družabnico Alice Toklas: »Alice, Alice, kaj je odgovor?« Družabnica ji je odgovorila: »Ni odgovora.« Gertrude Stein je nadaljevala: »Prav, kaj pa je potem vprašanje?« In mrtva legla nazaj.
Susan Sontag

Dorian Šilec Petek

Iz gledališkega lista

Alica je pač Alice. Ne glede na stoletje, ne glede na simbolni svet, ne glede na fikcijo ali zgodovinsko dokumentarnost nosi Alice v sebi zgodbo o tesnobi in žalosti žensk. Je šolski primer, ki kaže zmage in omejitve domišljije. Je tisto, kar je skrito v vsakem posamezniku, ki čuti v sebi drugačen svet, ki pa ga nikakor ne more izraziti, deliti z drugimi, se preprosto odmakniti in z odprtimi očmi pogledati vanj. Zgodba o tistih, ki vedo, kaj vse bi lahko bili, pa niso.
Staša Prah: Umreti, spati, nemara sanjati et cetera (odlomek)

Več informacij na spletni strani: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3319