Festival fotografije Maribor: Zoran Kolarić: Vmes

Ko gledamo fotografije Zorana Kolarića, imamo občutek, da ga prostor zanima bolj kot človek. Čeprav vanj pogosto postavlja figuro, ta nikoli ne postane glavni protagonist. Ne pripoveduje zgodbe, ne razkriva psihologije in ne želi vzbuditi empatije. Včasih oseba celo izgine in ostane le njena senca, kot sled nečesa, kar je bilo tam, a ni več pomembno. Figura pri Kolariću ni razlog, zaradi katerega je fotografija nastala. Je predvsem referenca, skoraj orientacijska točka, ki namiguje, kakšen prostor gledamo in kakšno funkcijo bi ta lahko imel. Toda prav v naslednjem trenutku se ta funkcija razblini. Človek postane del mizanscene, eden od elementov konstrukcije, tišine in praznine, ki jo avtor natančno gradi. Njegove figure delujejo, kot da bi želele prostor zapustiti. Ne naselijo ga in ga ne osvojijo. Za seboj ne puščajo zgodbe, temveč občutek, da prostor obstaja neodvisno od njih in da bo obstajal tudi po njihovem odhodu. Fotografije lahko razumemo kot osebni vizualni dnevnik: ne kot dokument prostora, ampak kot zapis odnosa do sveta. Vsak kader je tiha samorefleksija, zapis o lastni drugačnosti in o odmiku od sveta, ki avtorja obdaja. Prostori tako niso le arhitektura ali krajina, temveč postanejo mentalni prostori – brezčasni in odprti.

Zoran Kolarić je hrvaški fotograf iz Čakovca, član Fotokluba Čakovec, Fotokluba Klik in Fotokluba Zagreb. Fotografijo razume kot obliko vizualne poezije in raziskovanja človeka ter sveta.