Želite biti vedno na tekočem? Izberi Mariborinfo kot prednostni vir na Googlu.

Jan Ternjak o zakulisju vrhunskega športa: Ko so zmage, so vsi zraven, ko jih ni, pa je športnik pogosto sam

| v Gospodarstvo

Mariborčan, ki je po 12 letih v medijih ustanovil agencijo Proelium, govori o podpori mladim talentom, poškodbah in načrtih za širitev akademije v tujino.

Podjetno z Janom Ternjakom, Proelium. Zgodba o ljubezni do športa, podjetniški vztrajnosti in podpori športnikom na poti do uspeha.

Od športnega novinarstva do sodelovanja z nekaterimi največjimi imeni slovenskega športa. To je pot Mariborčana Jana Ternjaka, ki je leta 2017 ustanovil športno agencijo Proelium.

Danes z ekipo sodelavcev skrbi za številne vidike kariere športnikov, med drugim za odnose z javnostmi, sponzorstva, strokovno podporo in njihovo prepoznavnost. Med športniki, s katerimi sodelujejo oziroma so sodelovali, so tudi Rok Možič, Marcos Tavares in Sani Bečirović.

V okviru rubrike Podjetno smo se z njim pogovarjali o začetkih podjetniške poti, zakulisju vrhunskega športa, izzivih mladih talentov, poslovanju agencije in načrtih za prihodnost.

Podjetno o podjetju

Športno agencijo Proelium je Jan Ternjak junija 2017 vpisal v poslovni register, sprva pod imenom Proelium, poslovno svetovanje, ki ga je pozneje dopolnil s športno agencijo. Leta 2020 je ob agenciji začela delovati še akademija za mlade športnike, danes Mastercard Športna akademija, ki je leta 2026 sprejela sedmo generacijo.

Agencija upravlja osebne znamke izbranih vrhunskih športnikov in jih povezuje s podjetji, drugi steber njenega dela pa je akademija. Ta vsako sezono vključi okoli 50 mladih športnikov iz različnih panog, ki v enem letu dobijo znanje s področij prehrane, športne psihologije, preventive pred poškodbami, medijev, pogodb in sponzorstev. Udeležba temelji na letni članarini, ki jo večini udeležencev pokrijejo pokrovitelji, med njimi Mastercard, po katerem se akademija imenuje.

Agencija je v izključni lasti Jana Ternjaka, ki jo tudi vodi. Leta 2025 je ustvarila dobrih 157 tisoč evrov prihodkov. Ožjo ekipo sestavlja devet sodelavcev, agencija pa sodeluje še s približno 35 do 40 strokovnjaki z različnih področij.

Danes vodite športno agencijo Proelium, sodelujete z vrhunskimi športniki in jih povezujete z gospodarstvom. Kako se je vaša zgodba pravzaprav začela? Ste vedno vedeli, da želite delati v športu?

»Težko je reči, da sem vedno vedel, kaj želim početi. Sem pa bil vedno blizu športa. Začel sem s plavanjem, nato sem igral košarko, kjer mi žal ni uspelo priti do takšne ravni, kot bi si želel.

Na gimnaziji me je profesor navdušil za šport in študij na Fakulteti za šport v Ljubljani, ki sem ga tudi uspešno zaključil. Po izobrazbi sem profesor športne vzgoje, pridobil pa sem tudi naziv osebnega trenerja v fitnesu.

Potem me je pot vodila v medije, na radio, televizijo in spletne portale, kjer sem delal več kot 12 let. Ko sem v tem času spremljal vrhunske športnike, sem videl, kako pogosto so prepuščeni sami sebi.

To je bila tista prelomna točka, ko sem si rekel, da bi bilo športnikom res treba pomagati. Ko so zmage in medalje, so vsi okoli njih. Ko zaslužijo veliko denarja, prav tako. Sicer pa je ob njih redkokdo, sploh pri mlajših športnikih.

Seveda pa nikoli ne veš povsem, kaj bi rad počel. Po izobrazbi sem profesor športne vzgoje in načeloma bi moral delati v šoli, ampak me potem nikoli ni zares vleklo v to smer. Vse te izkušnje so me nekako pripeljale do tega, kar danes počnem oziroma počnemo.«

Pred ustanovitvijo Proeliuma ste torej delali v medijih. Koliko so vam te izkušnje pomagale pri vzpostavljanju stikov s športniki in začetkih podjetniške poti?

»Največja odskočna deska je bilo zagotovo delo na radiu, kjer sem preživel 12 let. Tam sem se res naučil odnosov z javnostmi, komunikacije in tega, kako delujejo mediji.

Vodil sem tudi ogromno prireditev in tiskovnih konferenc, med drugim za vrhunske športnike, kot je Tina Maze.

Ena glavnih prelomnic pa je bila, ko me je Sani Bečirović kontaktiral, da bi vodil njegovo tiskovno konferenco v Mariboru.

Sam sem bil že od malega njegov velik oboževalec. V denarnici sem imel celo njegovo fotografijo. Ko sva pozneje sodelovala in sem mu jo nekoč pokazal, sva se oba res nasmejala.

Od fanta, ki si je želel uspeti v košarki in je občudoval te športnike, sem prišel do tega, da sem lahko z njimi tudi delal.

Sani je bil zagotovo ena od odskočnih desk. Pomagal sem mu v drugem delu njegove kariere, sodeloval pri njegovi košarkarski akademiji in bil njegov tiskovni predstavnik. Potem so se stvari nekako začele sestavljati.«

Proelium ste ustanovili leta 2017. Kako so bili videti začetki in kaj je bilo najtežje?

»Najtežje je bilo to, da v Sloveniji ni bilo podjetja oziroma nekega vzorca, po katerem bi se lahko zgledoval. Nisem imel pogodb, ki bi si jih lahko pogledal, ali sistema, ki bi mu sledil. Vse je bilo treba postaviti iz nič.

Po sodelovanju s Sanijem sem se zaposlil v podjetju, kjer sem bil skrbnik ključnih strank in izobraževanj. Tam sem se naučil, kako delujejo sistemi v podjetju in kako je organizirano delo.

Ob tem sem odprl popoldanski s. p. in začel delati za športnike. Najprej eno uro, potem dve, tri, štiri, kmalu so bili zapolnjeni tudi vsi vikendi.

Ko sem dal odpoved, sem še nekaj časa sodeloval s prejšnjim podjetjem, da sem si lahko sploh privoščil razvoj svojega podjetja.

Postopoma so se mi začeli pridruževati tudi sodelavci. Najboljši prijatelj Robert Stojković, ki danes vodi Mastercard Športno akademijo, pa Damir Battisti in Vid Štuhec, ki je danes eden ključnih članov naše ekipe.

Tako so se stvari postopoma sestavljale, dokler se nisem lahko popolnoma posvetil športu.«

Kako velika je torej danes ekipa Proeliuma?

»Naša ožja ekipa šteje devet sodelavcev, poleg tega pa sodelujemo s približno 35 do 40 strokovnjaki z različnih področij.

Veliko vlagamo tudi v izobraževanje kadra. Ni namreč tako, da bi nekdo prišel in lahko takoj začel delati, čeprav je zanimanja veliko. Naše delo zahteva zelo široko znanje.

Poznati moraš medije, prodajo, sponzorstva, športno psihologijo, prehrano in še številna druga področja. Ponavadi nekdo obvlada eno področje, pri nas pa moraš poznati praktično vse.

Vid Štuhec je z nami že skoraj osem oziroma devet let in se je skozi ta proces naučil praktično vsega. Vedno pravim, da je skoraj moja kopija. In več ko imaš takšnih ljudi, bolj lahko razvijaš ekipo.«

Večina ljudi športne agente povezuje predvsem s pogodbami, prestopi in velikimi zaslužki. Kaj pravzaprav počnete v Proeliumu?

»Vedno se malo pohecamo, kaj pravzaprav smo. Na neki način smo športni menedžerji, ker je to prava beseda za to, kar počnemo, ampak športnikom ne iščemo klubov.

To je praktično edina stvar, ki je v športu ne delamo. Sodelujemo pa zelo dobro z menedžerji v odbojki, nogometu, atletiki in drugih športih.

Spekter našega dela je res ogromen. Jaz vedno pravim, da smo ustvarili nek športni ekosistem, s katerim lahko poskrbimo za športnika od začetka njegove poti do konca kariere in tudi po njej.

Prvi del je Mastercard Športna akademija, namenjena športnikom med 14. in 18. letom. Tam dobijo znanje, ki ga pogosto ne dobijo v klubih, ter podporo na področju sponzorstev, štipendij in drugih stvari, ki jih potrebujejo na svoji poti.

Ko zaključijo akademijo, se z nekaterimi povežemo in jih sprejmemo v športno agencijo Proelium, kjer začnemo z njimi delati individualno.

Potem pa so tukaj vrhunski športniki. Kot sem že rekel, delamo praktično vse, da se lahko oni ukvarjajo s svojim športom.

To vključuje odnose z javnostmi, povezovanje z mediji in navijači, vodenje družbenih omrežij, prevoze, strokovnjake, psihologe, prehrano in finance. Pišemo tudi knjige, organiziramo kampe in številne druge projekte.

Skratka vse, kar športnik potrebuje, da mu ni treba razmišljati o stvareh zunaj svojega športa. Njemu je pomembno, da gre na trening in tekmo.

V Sloveniji imamo ogromno vrhunskih športnikov, vendar jih veliko ni imelo pravih ekip okoli sebe. Malo je bilo takšnih, ki so sploh imeli kakšno ekipo. Športniki so si sami urejali letalske vozovnice in številne druge stvari.

Tukaj smo prepoznali priložnost oziroma neko nišo, v kateri smo danes.

Tretji del našega delovanja pa je Zavod za šport PRO, znotraj katerega izvajamo dobrodelne projekte pod imenom Kilometri za prihodnost.

Zbiramo sredstva za mlade perspektivne športnike, tako za tiste, ki si ne morejo privoščiti osnovne opreme, vadnin ali kopačk, kot za tiste, ki so že na poti v vrhunski šport.

Pri tem želimo delati individualno. Z vsakim športnikom se usedemo in pogledamo, kaj dejansko potrebuje. Ker ni nujno, da potrebuje samo 200 evrov štipendije. Pomembno je tudi, za kaj bo ta denar porabljen.

Prek platforme Truhoma so objavljeni tudi računi, tako da je popolnoma transparentno, za katerega strokovnjaka oziroma za kaj so bila sredstva porabljena.«

Kako sploh pride do sodelovanja z vrhunskimi športniki? Med vašimi klienti sta denimo tudi Rok Možič in Marcos Tavares.

»S Sanijem Bečirovićem se je sodelovanje začelo po naključju, ko me je kontaktiral zaradi tiskovne konference. Potem sem sodeloval pri njegovi košarkarski akademiji in bil njegov tiskovni predstavnik.

Sicer pa je naša želja, da športnika začnemo spremljati že pri 12, 13 ali 14 letih. Tako spoznaš njegovo družino, način razmišljanja in ga lahko usmerjaš skozi celotno pot do vrhunskega športa.

Marcos je bil izjema, ker z njim nismo delali od mladih nog. Spoznali smo se na enem snemanju in hitro našli skupne interese.

Z Marcosom sodelujemo še danes, tudi po koncu njegove kariere. Organiziramo kampe in predavanja v številnih podjetjih.

S Sanijem nekoliko manj sodelujemo ker deluje v tujini. Me pa veseli, da kljub temu ostajava v stiku. 

Zanimiva je tudi zgodba z Rokom Možičem. Pred približno devetimi leti smo morali nekaj posneti. Rok je prišel z očetom Petrom, posneli smo napoved za tekmo in takrat je prišla ideja, da bi lahko za Roka delali podobne stvari kot za Marcosa.

Tako smo začeli sodelovati z Rokom, ko je bil star 14 let, in z njim graditi vse tisto, kar je pomembno v športu.

Prav on je bil nek poskusni projekt, iz katerega je pozneje nastala Mastercard Športna akademija. Vse, kar smo z njim delali individualno, smo nato prenesli v program akademije.«

Ali sodelujete tudi pri pomembnih kariernih odločitvah športnikov, denimo pri izbiri klubov in pregledovanju pogodb?

»Da. Če za primer vzamemo Roka Možiča, so se zanj že zelo zgodaj zanimali najboljši odbojkarski menedžerji na svetu.

Skupaj z njegovim očetom smo se usedli in izbrali tistega, za katerega smo ocenili, da je najprimernejši.

Pri športnikih, s katerimi tesno sodelujemo, dobimo v pregled tudi pogodbe. Imamo svojega odvetnika, ki jih dodatno pregleda, čeprav je to tudi naloga menedžerja.

Včasih dodamo kakšen naš člen, ker o določenih stvareh mogoče razmišljamo nekoliko drugače kot menedžer.

Skupaj se pogovorimo tudi o tem, ali je določen klub oziroma karierna pot prava odločitev. Tako smo vključeni v celoten proces, čeprav klubov neposredno ne iščemo.«

V športu niso samo zmage in medalje, ampak tudi poškodbe, porazi in razočaranja. Kako pomembna je vaša vloga v takšnih obdobjih?

»To je pravzaprav tista stvar, ki sem jo omenil že na začetku. Ko so zmage, so vsi zraven, ko jih ni, pa niso.

Športnik potrebuje največ podpore takrat, ko je poškodovan.

Moja želja je, da bi vsi športniki, ki so na poti v vrhunski šport ali so že na tej ravni, sodelovali s športnimi psihologi oziroma mentalnimi trenerji.

Je pa pri tem ogromno komunikacije. Pri poškodbah športniki potrebujejo še več podpore. Ne gre samo za tisto delo, ki sem ga prej našteval, ampak tudi za osebne stvari.

Če je nekdo poškodovan, se je treba z njim več pogovarjati, mu mogoče nameniti malo več družbe. Saj tudi športniki so samo ljudje in marsikdo na to pozabi.

Recimo, ali kdo kdaj pomisli, da ima lahko športnica na štartu menstruacijo ali krče? O tem nihče ne razmišlja. Ona mora danes nastopiti in zmagati, ker je pač stroj. Pa ni ravno tako.

Lahko ima nekdo doma težave, bolnega družinskega člana, težave z otroki ali v partnerskem odnosu. Ogromno stvari je v ozadju.

Pri mladih športnikih se pogosto sploh ne pogovarjam o športu, ampak o njihovem življenju, odnosih, punci, fantu in podobnih stvareh. Na neki način te mlade športnike tudi vzgajamo.

Včasih me športniki prej pokličejo kot starše in vprašajo za nasvet. Se mi zdi, da je včasih za njih da lažje govorijo z neko tretjo osebo, ki ji prav tako zaupajo. Seveda je zame to velika čast.

Ta prijateljski odnos je meni zelo pomemben pri tem, kar počnemo. Mislim, da moramo biti ljudje, ki jim športniki lahko zaupajo.

Poškodbe zagotovo niso lahek del. Ena težjih zgodb v zadnjih letih je bila recimo pri Roku Možiču, ko je imel po olimpijskih igrah težave s slepičem. Takrat se lahko športniku vse malo podre.

Ali pa zgodba Sanija Bečirovića, ki se je moral po zdravstvenih težavah dobesedno znova učiti hoditi. Sam takrat sicer nisem bil del te zgodbe.

To so močne zgodbe, ko športniki potrebujejo največ podpore, tudi finančne. Potrebujejo terapevte, fizioterapevte, zdravnike in celotno strokovno ekipo.

Malokdo si lahko vse to privošči. Rehabilitacija lahko stane tudi nekaj tisoč evrov mesečno.

Imeli smo tudi primer mlade športnice s težjo poškodbo, ki ni imela denarja za rehabilitacijo. Njene športne sanje se lahko na koncu preprosto končajo, če ne najde podpore zunaj družine.«

Jan Ternjak in Proelium od blizu

podjetno_proelium_30-10-2026-0906_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-0932_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-0950_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-0970_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1110_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1049_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1022_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-0997_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1129_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1154_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1182_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1188_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1244_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1194_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1367_jurebanfi.jpg
podjetno_proelium_30-10-2026-1374_jurebanfi.jpg
Foto: Jure Banfi

Veliko govorimo o pomanjkanju denarja v slovenskem športu. Kako zahtevna je finančna pot mladega perspektivnega športnika?

»Sam skušam čim manj razmišljati o tem, kaj delajo drugi oziroma država, in se osredotočam na to, kar lahko naredimo mi.

Zagotovo pa se je v mlade športnike premalo vlagalo. Po drugi strani vidimo tudi, da so vrhunski športniki pogosto prepuščeni sami sebi.

Kar zadeva finance, je pri mladem športniku velikokrat tako, da mora obupati, ker preprosto nima denarja.

Zanimivo je tudi, da imajo včasih tisti, ki prihajajo iz okolja, kjer ni bilo toliko denarja, še večjo željo po uspehu.

Pogosto se pogovarjam s profesionalnimi športniki, ki imajo danes dovolj denarja, pa se sprašujejo, zakaj njihov sin ali hčerka ne uspe. Včasih je razlog tudi v tem, da jim ni treba toliko garati.

Športnik, ki ni imel veliko, je grizel in si res želel uspeti. Recimo Marcos je spal na tleh. Nogomet je bil njegova edina pot.

Seveda to ni vedno pravilo, so tudi izjeme.

Moramo pa ločiti ekipne in individualne športe.

Pri košarki potrebuješ mogoče članarino in športne copate. Pri športih, kot so tenis, smučanje ali hokej, pa so lahko stroški na določeni ravni tudi nekaj deset tisoč evrov mesečno.

Če želiš kakovostne strokovnjake, nutricionista, psihologa in individualne treninge, so lahko stroški hitro tisoč ali dva tisoč evrov oziroma še več.

Zato je pomembno prepoznati športnike, ki si res želijo uspeti in so za to pripravljeni narediti vse.

K nam pridejo mladi in rečejo, da bi radi bili svetovni ali olimpijski prvaki. Potem pa jih vprašaš, kaj so pripravljeni za to narediti.

Treba je narediti res ogromno, pa tudi če vse narediš, ni nobenega zagotovila, da boš uspel.

Lahko vse delaš pravilno, ne piješ, greš pravočasno spat in vse drugo, pa vseeno ne uspeš.

Jaz vedno pravim, da so vse to neki koščki sestavljanke, ki se morajo sestaviti. Lahko pa kakšen košček manjka in potem ne uspeš.

Ni nekega pravega recepta. Če imaš vsaj neka navodila, pa je pot že precej lažja.«

Kako pomembna so danes družbena omrežja za uspeh športnika in pridobivanje sponzorjev?

»V Sloveniji se mi zdi, da se športniki tega še vedno premalo zavedajo. Po drugi strani pa se moramo vprašati, kdo jih o tem sploh izobražuje. Praktično nihče.

To je ena od stvari, ki jih delamo v akademiji, da jim razložimo, zakaj je to pomembno.

Družbena omrežja imajo prednosti in slabosti.

Danes si lahko evropski, svetovni ali olimpijski prvak, pa podjetjem ni več toliko pomembno samo to, kaj si dosegel, ampak tudi, koliko imaš sledilcev in koliko ljudi lahko dosežeš na družbenih omrežjih.

Na drugi strani pa lahko nek povprečen športnik, ki ni na najvišji ravni, zasluži več kot nekdo, ki je olimpijski prvak.

Na trgu je ogromno vplivnežev, podjetja pa zanima, kdo bo njihove izdelke oziroma storitve najbolje oglaševal.

Zato se je treba zavedati, da moraš na družbenih omrežjih delati in graditi svojo prepoznavnost.

Jaz sem sicer vedno proti temu, da se ogromno časa zapravlja na telefonu, ker vsi preveč brskamo po družbenih omrežjih.

Ampak če si vzameš pet ali deset minut na dan in nekaj narediš za svojo blagovno znamko, ni s tem nič narobe.

To skušamo športnikom tudi dopovedati. Čim manj časa na telefonu, ko pa si na njem, pa gradi svojo športno blagovno znamko, ker ti bo to dolgoročno koristilo.«

Vemo, da je sploh športna kariera lahko precej časovno omejena. Kako športnikom pomagate pri pripravi na življenje po njenem koncu?

»Res jih skušamo razbremeniti vsega, kar potrebujejo, in zagotovo je proces, ko športnik zaključi kariero, lahko zelo težek.

Zato se že pri mladih športnikih ves čas pogovarjamo o načrtu B.

Kaj če se poškoduješ? Kaj če moraš predčasno zaključiti kariero? Kaj boš počel, ko boš nehal igrati?

Skozi ta proces skušamo odkrivati, kaj športnika zanima, kakšne hobije ima in kaj bi lahko pozneje preraslo v nek posel.

Že nekaj let imam tudi idejo, da bi vrhunski športniki svoje ime vlagali v zagonska podjetja v zameno za solastništvo.

Torej da ne bi vlagali svojega denarja, ampak svoje ime, čas, kontakte, mrežo in sledilce.

Če bi bil športnik solastnik desetih podjetij in bi dve ali tri uspela, bi lahko imel po koncu kariere od tega kar nekaj.

Zdi se mi, da bi lahko od tega imela korist tako zagonska podjetja kot dolgoročno tudi športniki.«

Iz serije Podjetno preberite še:

Vodite ožjo ekipo devetih sodelavcev in sodelujete z več deset strokovnjaki. Kako zahtevno je usklajevati toliko ljudi in projektov? Kaj za vas pomeni biti dober vodja?

»Težko je. Tudi ko grem na dopust ali ko spim, se moje misli pogosto ne ustavijo.

Včasih se ponoči zbudim in si moram nekaj zapisati, ker se moj stroj ne ustavi. Tudi ko sem na morju, na plaži, v ozadju ves čas razmišljam o projektih.

Zelo pomembna je dobra organizacija. Vse projekte imam zapisane in razdeljene glede na prioritete, kaj je pomembnejše in kaj lahko počaka.

Potem pa pridemo do ekipe. Tukaj je zagotovo najpomembnejše zaupanje. Da z leti predaš delo in zaupaš sodelavcem.

Vid Štuhec, za katerega sem že rekel, da je skoraj moja kopija, vodi projekt Kilometri za prihodnost. Je tudi idejni oče tega projekta, tako da ima celoten projekt čez, jaz pa pomagam, kolikor je potrebno.

Robert Stojković vodi Mastercard Športno akademijo. On vodi celotno akademijo, jaz pomagam po potrebi.

Sam pa sem predvsem odgovoren za vrhunske športnike in ta del našega delovanja.

Mislim, da je pomembno zaupati in dati sodelavcem čim bolj proste roke.

To na začetku zagotovo ni najlažje, ampak ko to enkrat narediš, je tudi tebi osebno veliko lažje, ker te sodelavci razbremenijo.«

Podjetništvo prinaša tudi tveganja in težke odločitve. Katera je bila doslej vaša najdražja podjetniška lekcija?

»Predvsem to, da vložiš ogromno svojega časa, energije in tudi denarja v nekoga, potem pa ugotoviš, da sodelovanje ni pravo.

Ne bom rekel, da si nekdo tega ne zasluži, ampak mogoče z osebnostnega vidika vidiš, da to ni to. Ne toliko s športnega vidika.

Na koncu imamo svojo agencijo in se lahko sami odločimo, s kom bomo delali.

To se mi zdi zelo dobro. V prvi vrsti si želim, da so tisti, s katerimi sodelujemo, res dobri ljudje in da se tudi osebno dobro razumemo.

Ker pri našem delu mora biti neka sinergija.

Zagotovo smo že delali s kom, s katerim se potem ni izšlo. V ozadju so tudi družina in bližnji, zato moraš biti pozoren na veliko stvari.

Prav zato je dobro, da gredo mladi športniki najprej skozi akademijo, kjer jih eno leto res podrobno spremljamo.

V enem letu lahko vsaj približno vidiš, kdo je primeren za nadaljnje sodelovanje in kdo mogoče ne.

Tako je potem tudi manj teh dragih lekcij, ko izgubljaš čas in energijo, ki bi ju lahko usmeril v druge športnike.

V skoraj desetih letih smo dali skozi že veliko različnih lekcij in upam, da jih bo v prihodnje čim manj.«

Kako je Proelium posloval v letu 2025 v primerjavi z letom 2024? Ste zadovoljni z rastjo podjetja?

»Od samega začetka, odkar sem začel, se mi zdi, da imamo neko organsko rast. Linearno rastemo in se razvijamo.

Tako je bilo tudi od leta 2024 do 2025 in od leta 2025 do 2026.

Vedno več imamo projektov, vedno več podjetij in partnerjev je vključenih.

Tako da sem res zadovoljen. Ne delamo velikih preskokov, ampak gremo previdno, tako kot se mi zdi, da je potrebno.«

Proelium ima poslovne prostore v Mariboru, sodelujete pa s športniki po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Kako pomembno je za vas, da podjetje razvijate prav tukaj?

»Naša ekipa je veliko na terenu, prav tako športniki.

Mi smo v pisarnah večinoma ob ponedeljkih, pa še takrat se jih veliko pridruži prek videoklica.

Tudi sam sem veliko v Veroni in drugod po svetu, na tekmah. Tako da je naše delo ves čas tudi na terenu.

Maribor pa mi zagotovo veliko pomeni. Tukaj sem se rodil, tukaj sem odraščal in skozi vse selekcije igral košarko.

To mesto mi veliko pomeni in tudi tukaj bi radi čim več vračali okolju, iz katerega prihajamo.

Zdaj smo se tudi z občino nekoliko bolj povezali in mislim, da lahko tudi mi precej pomagamo pri projektih v Mariboru.

Mastercard Športno akademijo skušamo vsako leto nadgrajevati.

Lani so se pri vključevanju športnikov začele bolj povezovati tudi panožne zveze, prihodnje leto pa bo novost, da bodo pri tem sodelovale še občine.

Že zdaj se nam občine same veliko javljajo.

Želja je, da bi Mastercard Športna akademija prišla v čim več krajev po Sloveniji, praktično v vse občine.«

Kje vidite Proelium čez pet ali deset let? Razmišljate tudi o širitvi na tuje trge?

»Predvsem želimo nadgrajevati tri temelje našega delovanja: dobrodelne projekte, Mastercard Športno akademijo in delo z vrhunskimi športniki.

Mastercard Športna akademija je izjemno zanimiva tudi za tujino. Včasih je tako, da si v tujini skoraj bolj cenjen kot doma.

Kar nekaj držav bi želelo ta program prenesti k sebi. Razmišljamo tudi o možnosti širitve po franšiznem modelu, o čemer že potekajo pogovori.

Kar zadeva delo z vrhunskimi športniki, pa ima Slovenija toliko odličnih športnikov, da iskreno ne vidim potrebe, da bi se širili v tujino.

Čeprav vedno pravijo, nikoli ne reci nikoli. Dobili smo že tudi ideje in povabila za sodelovanje v tujini.

Ampak za zdaj si želim predvsem vračati nekaj temu okolju. Rad delam tukaj, rad sem doma in rad sem v svojem mestu.

Želim si, da bi našo zgodbo nadaljevali tukaj in pomagali čim več slovenskim športnikom in športnicam.«

Za konec še zanimivost. Od kod ime Proelium?

»Ko sem ustanavljal podjetje, sem brskal po latinskem slovarju in iskal besedo, ki bi mi bila simpatična in bi bila hkrati povezana s športom.

Proelium pomeni na neki način bitka oziroma boj.

Zdi se mi, da so športniki res takšni bojevniki, ki morajo ogromno vložiti v to, kar počnejo.

Zato se mi je zdelo, da je to prava beseda. Ime se je prijelo in še danes ostajamo športna agencija Proelium.«

Podjetno omogočajo: Riko, Zavarovalnica Triglav in Avant2Go.

Preberite še

Komentarji

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
CAPTCHA

Komentarji

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
CAPTCHA

Lokalno

Vse v Lokalno

Šport

Vse v Šport

Politika

Gospodarstvo

Slovenija

Scena

Svet

Vse v Svet

Kronika

Vse v Kronika

Kultura

Vse v Kultura