Od babičinih ovc do uspešne podjetniške zgodbe, ki traja že 30 let: »Ljudje ugotavljajo, da imajo naravni materiali ogromno prednosti«

Podjetno z Žigo Srblinom, Soven. Zgodba o tridesetih letih vztrajnosti, družinski tradiciji in ljubezni do naravnih materialov.

Od skromnih začetkov v domači garaži do podjetja, ki danes predela od 80 do 90 odstotkov vse slovenske ovčje volne. Družinsko podjetje Soven iz Selnice ob Dravi, ki sta ga leta 1996 ustanovila Leon in Marija Srblin, letos praznuje 30 let delovanja. Zgodba, ki se je začela z željo babice, da bi iz volne svojih ovc pletla nogavice, je prerasla v eno najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij na področju predelave naravne ovčje volne.

Družinskemu podjetju se je pozneje pridružil še sin Žiga Srblin, ki je pri razvoju volnenih izdelkov sodeloval že med študijem, leta 2022 pa je prevzel vodenje podjetja. Danes v Sovenu letno predelajo od 80 do 120 ton volne in iz nje izdelujejo vse od posteljnine in oblačil do izolacijskih materialov ter izdelkov za vrtnarstvo in kmetijstvo.

V pogovoru za Podjetno smo se pogovarjali z direktorjem Žigo Srblinom, ki pravi, da se zanimanje za naravne materiale znova povečuje. Spregovoril je o treh desetletjih podjetništva, vztrajanju pri slovenskih surovinah, odnosu do zaposlenih, izzivih tekstilne industrije in načrtih za prihodnost.

Podjetno o podjetju

Marija in Leon Srblin sta podjetje Soven ustanovila aprila 1996 v Selnici ob Dravi, v času, ko so se slovenska tekstilna podjetja zapirala. Začela sta z majhno obrtno predilnico v domači garaži, iz katere je postopoma zrasel proizvajalec specializiranih volnenih izdelkov. Pozneje se jima je pridružil sin Žiga Srblin, ki je leta 2022 prevzel vodenje podjetja.

Soven danes letno predela od 80 do 120 ton volne, ki jo odkupuje na sedežu in na terenskih odkupih po vsej Sloveniji. Vse faze razen pranja potekajo v Selnici ob Dravi, kjer izdelujejo volnena ležišča in posteljnino, izolacijo za gradnjo, prejo ter filc za vrtove. Izdelke prodajajo v spletni trgovini in prek več kot sto prodajnih mest po Sloveniji, večinoma vrtnih centrov in kmetijskih zadrug. Manjši del prodaje gre v tujino, predvsem na Nizozemsko, v Nemčijo in Belgijo.

Družba Soven d. o. o. je v družinski lasti, vodi jo direktor Žiga Srblin, starša pa ostajata prokurista. Leta 2025 je s petimi zaposlenimi ustvarila nekaj več kot 426 tisoč evrov prihodkov od prodaje, kar je desetino več kot leta 2024, predvsem zaradi večje prodaje volnenih ležišč. Čisti dobiček se je več kot podvojil na skoraj 114 tisoč evrov. Podjetje ima najvišjo bonitetno oceno in posluje pretežno z lastnim kapitalom.

Podjetje Soven je družinsko podjetje, ki letos obeležuje 30 let. Vi ste bili tako že od majhnega vpeti v to okolje. Ste že kot otrok 'špegali' v proizvodnjo, želeli pomagati?

»'Špegal' ravno nisem, sem bil pa kar primoran, da sem bil vpet v to. Začeli smo namreč v domači garaži, potem v domači kleti in postopoma po celotni hiši, tako da smo bili od prvega dne ves čas vpeti v dogajanje. Veliko smo hodili tudi po sejmih. Ko smo začeli, sem bil v tretjem razredu osnovne šole, tako da nisem mogel biti sam doma in sem bil zraven na vseh dogodkih, ki smo se jih udeleževali.«

Kdaj pa ste potem začutili, da je to ravno tisto, kar tudi vi želite nadaljevati?

»Najprej nisem bil čisto prepričan, da želim to delati, ker sem bil že toliko časa vpet v to. Zato sem se najprej vpisal na gimnazijo, saj še nisem bil povsem prepričan, kaj bom počel. Po koncu gimnazije sem se odločil za študij strojništva, ki sem ga tudi zaključil, potem pa sem nadaljeval še s študijem tekstilstva. Takrat sem nekako prišel do zaključka, da vendarle peljemo zgodbo, kakršne v Sloveniji ni, in da jo je smiselno nadaljevati. Tako sem se med študijem odločil, da bom to zgodbo nadaljeval.«

Če se vrnemo na začetek. Krivec, če lahko tako rečem, za nastanek podjetja je vaš oče Leon Srblin. Kako in zakaj je začel zgodbo s predelavo ovčje volne?

»Vse skupaj se je začelo tako, da je babica imela ovce in je želela imti volno, da nam je lahko naredila nogavice. Takrat je bil v Dravogradu gospod Majcen edini predelovalec ovčje volne, ki pa je bil star že več kot 80 let. Beseda je dala besedo in z očetom sta prišla do tega, da bi se oče lotil predelave volne. V tistih časih, ko so se vsi bali za svojo zaposlitev, je oče pustil zelo dobro službo in se lotil povsem neznanega področja. Prav tako ni imel nikogar, ki bi mu lahko pomagal ali svetoval, saj gre za dejavnost, ki še danes nima prave podpore. To je predvsem posledica tega, da tekstilna proizvodnja povsod propada oziroma se seli v države, kjer so stroški predelave precej nižji.

Tako se je naša zgodba začela z babico in njenimi ovcami.

Ko smo s stroji zapolnili že celotno družinsko hišo, se je tudi mama odločila, da je tega dovolj. Očetu je postavila ultimat, naj si poišče nekje proizvodno halo in začne delati tam. Takrat smo od Petrola kupili prvi del hale, kjer smo še danes. Leta 2012 smo zgradili še drugi del. Zdaj pa se nimamo več kam širiti, ker nimamo dodatnega zemljišča. Ko smo leta 2001 odkupili halo, je tudi mama pustila svojo dobro službo in se pridružila očetu, saj sam enostavno ni več zmogel vsega. Mama je sicer računovodkinja in takrat sta začela skupaj peljati to zgodbo. Pomagala mu je že prej, vendar je leta 2001 postala stoodstotno vpeta v poslovanje.«

Vaš oče je pustil stabilno službo v času, ko je slovenska tekstilna industrija množično propadala. Za takšno odločitev je bilo zagotovo potrebnega veliko poguma in vztrajnosti. Katere osebne vrednote pa danes pri delu vodijo vas?

»Vrednote so še vedno enake. Če ne boš delal, boš ostal brez vsega. Vsi se borimo za to, da preživimo, in tudi pri nas je to še vedno nek cilj oziroma moto. Pri meni je mogoče nekoliko drugače, ker veliko spremljam povpraševanje na trgu, zato nenehno razvijamo nove izdelke. Tudi sam sem usmerjen v bio, eko izdelke. Pomembno mi je, da v domove in izdelke vnašamo čim manj kemije. Celotna naša proizvodnja ima ekološki certifikat, kar pomeni, da ne uporabljamo nobene kemije.

Z izdelki se prilagajamo povpraševanju na trgu. Imeli smo že tudi 500 različnih izdelkov, zdaj jih imamo približno 300. Spreminjamo tudi proizvodnjo. Odstranili smo na primer tkalnico in dodali stroje za izdelavo filca. Prilagajamo se trenutnemu povpraševanju, saj večinoma delamo po naročilu, in nenehno izboljšujemo izdelke.

Veliko truda vlagamo predvsem v razvoj volnene posteljnine in volnenih ležišč, ki so stoodstotno naravna, zlasti za glampinge, ekološke hotele in podobno. Naš moto je pravzaprav naravno in slovensko. Pomembno nam je, da uporabljamo domačo surovino in da vse izdelamo sami.«

Koliko slovenske ovčje volne danes letno odkupite in predelate?

»Nekje 80 do 90 odstotkov vse slovenske ovčje volne. Količina je odvisna od letine, saj prihaja do pomorov, bolezni in podobnih dejavnikov. Ampak letno predelamo približno od 80 do 120 ton volne.«

Vztrajate pri uporabi slovenske volne. Se v zadnjih letih spreminjata število rejcev in količina volne, ki vam je na voljo?

»Letos smo imeli različne bolezni pri ovcah, bilo je tudi nekaj poginov, tako da je volne nekoliko manj. Na količino vplivajo tudi volkovi, šakali in podobno. Včasih je letina zelo dobra, včasih nekoliko slabša. Veliko je odvisno tudi od tega, kako rejci skrbijo za ovce, saj to vpliva na kakovost samega vlakna. Letos smo imeli tudi bolj sušno obdobje, zato je bilo manj krme, pa še ta je bila nekoliko slabša. Kakšna bo letošnja letina, bomo videli šele konec leta.«

Kaj pa na drugi strani – se zanimanje kupcev za naravne, lokalne in ekološke izdelke povečuje?

»Vmes je bilo kar precejšnje zatišje, predvsem zaradi poplave sintetike in umetnih materialov, zlasti iz tretjih držav. Povpraševanje je zato precej upadlo. Zdaj pa ljudje ugotavljajo, da imajo naravni materiali ogromno prednosti, in se vse pogosteje odločajo zanje.

Veseli nas tudi, da se vedno več ljudi odloča za tradicionalne rokodelske tehnike, da ne bodo šle v pozabo. Tudi sami smo organizirali ogromno mednarodnih festivalov, od filcanja do pletenja. Organizirali smo tudi dan rokodelcev. Opažamo, da se za te tehnike zanima vse več ljudi, predvsem tudi študentk. Recimo primer: včasih smo imeli več kot 120 pletilj, ki so znale ročno plesti, danes pa se je to število vsaj prepolovilo. Gre namreč za starejše gospe, ki jim pešajo roke ali vid. Po drugi strani dobivamo vedno več študentk, ki se učijo teh starih tehnik, da ne bi povsem izumrle.«

S krožnim gospodarstvom ste se ukvarjali že v času, ko se o njem pri nas skoraj ni govorilo. Kako blizu ste danes temu, da bi dejansko uporabili celotno količino prevzete volne in imeli skoraj nič odpadka?

»Pri nas ni odpadkov. Odpadki nastajajo samo pri pranju. To sta predvsem blato in urin, ki se držita samega vlakna. Drugače pa ostankov v proizvodnji nimamo. Recimo ostanke filca, ki nastajajo pri krojenju, lahko s posebnimi stroji ponovno razvlaknimo do posameznega vlakna in jih znova uporabimo. Na večini strojev pa to poteka že sproti, saj se odrezki med proizvodnjo vračajo na njen začetek. Še tisto, česar ne moremo ponovno uporabiti, se zmelje in iz tega naredimo kosmiče za visoke grede, cvetlične lonce in podobno. Ker volna je zelo dobro gnojilo, zelo dobro drži vlago. Tako da odpadkov pri nas praktično ni.«

Kateri trenutek v tridesetletni zgodovini Sovena bi sami označili za največji preskok? Katera investicija je najbolj spremenila način proizvodnje?

»Proizvodnjo nenehno posodabljamo, vendar je tekstilna proizvodnja zelo draga, zato si ne moreš vsako leto privoščiti menjave strojev. Največja sprememba je bila leta 2012, ko smo dogradili proizvodno halo. S tem smo povečali prostore, da smo lahko ustrezno razporedili stroje in pridobili dovolj prostora za normalno delo. Naslednji velik preskok pa je bil leta 2023, ko smo posodobili večino strojev in kupili nove. Pred tem smo večinoma kupovali rabljene stroje, leta 2023 pa smo proizvodnjo dejansko posodobili z najsodobnejšimi stroji. Tako da je bil to res konkreten preskok.«

V podjetju organizirate tudi delavnice predenja, tkanja, pletenja in polstenja. Zakaj vam je pomembno, da poleg proizvodnje ohranjate tudi ta tradicionalna znanja?

»Pomembno nam je predvsem to, da ljudje spoznajo material, ga začutijo in da jim pokažemo, kaj vse lahko iz njega ustvarijo. Kako bo končni izdelek videti, pa je odvisno od vsakega posameznika in od tega, koliko umetnika je v njem. Če želiš, da bodo ljudje iz nekega materiala ustvarjali, jim ga moraš najprej predstaviti.

Hkrati želimo širiti znanje in ga prenašati na druge. Tako je bilo tudi leta 2011, ko smo začeli organizirati mednarodne festivale polstenja. Takrat ljudje v Sloveniji še skoraj niso vedeli, kaj je polstenje oziroma filcanje, kot temu rečemo bolj po domače. Sam sem to tehniko veliko spremljal v tujini, zato smo se odločili, da znanje, ki ga na našem trgu še ni bilo, približamo ljudem. V petih letih, kolikor smo organizirali te festivale, je k nam prišlo ogromno mentorjev iz tujine. Mislim, da smo v tem času izobrazili okoli 20.000 ljudi, ki so se naučili filcati. Veliko teh ljudi še danes prihaja na naše dogodke, nekateri nam tudi priskočijo na pomoč. Marsikomu pa je to postalo celo dodaten vir prihodka. Tako da se nam zdi pomembno predvsem to, da take tehnike ne gredo v pozabo in da uporabljamo domačo surovino.«

Pred pandemijo ste imeli več prodajnih mest, nato ste jih zaprli. Nato lani odprli poslovalnico v Mariboru. Zakaj vrnitev v Maribor? Je v načrtu širitev prodajne mreže po Sloveniji?

»Svoje trgovine bi radi imeli, vendar so njimi vedno težave. Najprej so tu visoke najemnine, potem pa še težave z zaposlenimi. Vmes je prišla tudi epidemija covida, med katero se je približno 90 odstotkov naših strank preselilo na splet. Zato smo večino poslovalnic zaprli. Je pa res, da je dobro imeti svojo poslovalnico, saj so naši izdelki tako specifični, da jih ne moremo prodajati v vsaki trgovini. Stranki moraš namreč veliko povedati o lastnostih izdelka, da ve, kaj kupuje. Zato imajo naši zaposleni vsa izobraževanja, da izdelek pravilno predstavijo. Skrbimo pa, da smo vsak mesec prisotni na kakšnem večjem sejmu v različnih krajih po Sloveniji, kjer nas lahko ljudje obiščejo, spoznajo in preizkusijo naše izdelke.

V Maribor smo se vrnili predvsem zato, ker smo imeli tukaj svoje prve trgovine in prve stranke. Radi vidimo, da se ti ljudje vračajo. Hkrati želimo prispevati tudi k razvoju Maribora in okoliških občin, predvsem na področju turizma, ter pokazati, da lahko tudi v manjših krajih nastajajo dobre zgodbe. Poleg tega nam je Maribor blizu, zato nimamo toliko težav z dostavo blaga. V Ljubljani je bilo to že precej težje. Če nismo šli tja dvakrat ali trikrat na teden, je bilo hitro kaj narobe. Vsekakor pa imamo v načrtu tudi vrnitev v Ljubljano. Že intenzivno iščemo primerno lokacijo, najraje pa bi videli, da bi poslovalnico odprli v sodelovanju s kom drugim.«

Kolikšen del vašega poslovanja danes predstavlja tujina?

»Tujina predstavlja približno 20 odstotkov našega poslovanja. Trenutno imamo slovenske surovine ravno dovolj za potrebe slovenskega trga, zato tujini ne namenjamo posebnega poudarka, saj bi nam sicer zmanjkalo surovine. Za naročnike iz tujine, na primer iz Avstrije in Hrvaške, predelujemo surovino, nato pa ti sami tržijo izdelke. Naše izdelke pa v tujini prodaja približno 30 trgovin. Vendar te mreže ne upamo preveč širiti, ker ne bi imeli dovolj surovine. Ne želimo pa uporabljati druge surovine kot slovenske.«

Na spletni strani imate napisano, da pri prodaji po svetu vidite, da ni razloga za sramežljivost ali nesamozavest. Kaj mislite s tem? Kaj vas je poslovanje na tujih trgih naučilo?

»Naučilo nas je marsikaj. Predvsem vidimo, da ljudje cenijo naše izdelke. Nekateri so prišli na počitnice v Slovenijo tudi več tisoč kilometrov daleč, da bi se lahko udeležili katerega od naših dogodkov in si ogledali izdelke. Volneni izdelki so v tujini precej bolj cenjeni kot pri nas. Predvsem v Avstriji, Nemčiji in na Finskem dajejo volni veliko večji poudarek kot drugim materialom. Poslovanje s tujino nam je vedno prinašalo dobre izkušnje. Vemo, da ponujamo dobre, kakovostne izdelke, zato jih lahko tudi predstavimo tako kot je treba. Za avstrijske naročnike na primer izdelujemo tudi izdelke iz njihovih materialov, med drugim iz alpačje volne, ne samo iz ovčje. Tako da potenciala je še kar precej.«

Omenili ste že vse izdelke, ki jih izdelujete – kateri so tisti, ki najbolj prinašajo podjetju največjo stabilnost?

»Največje povpraševanje je zagotovo po volneni posteljnini, predvsem vzglavnikih in odejah. Že 30 let izdelujemo tudi poseben nadvložek, kakršnega drugje ni na tržišču. V zadnjih letih je veliko povpraševanja tudi po naravnih volnenih ležiščih. To so naši najbolj iskani izdelki. Vedno več je tudi povpraševanja po volneni izolaciji za naravne, predvsem lesene hiše. Tukaj je še kmetijski filc, ki nadomešča različne plastične zastirke. Tudi vse večje trgovine so same izrazile zanimanje za njegovo prodajo. Še vedno pa vztrajamo tudi pri svoji volneni preji, ki je že od prvega dne naš proizvod. Tudi ta je nekaj posebnega, saj gre za debelejšo prejo, podobno tisti, ki so jo nekoč izdelovali ročno. Ni takšna kot tiste tanke preje, ki jih danes prodajajo v skoraj vsaki trgovini.«

Kje vidite podjetje čez pet do deset let? Kje je največ prostora za rast?

»Prostora za rast je ogromno, vse pa je odvisno od povpraševanja na trgu. Največji poudarek zagotovo namenjamo razvoju posteljnine. Kar zadeva materiale, smo prišli do vrhunca. Res gre za zelo kakovostne materiale. Kar se bo še dalo izboljšati, bomo izboljšali, vendar tukaj trenutno nimamo več veliko prostora za napredek. Verjamemo pa, da se bo dalo. Mislim, da se bo pojavilo povpraševanje po kakšnem novem produktu. To opažamo tudi na podlagi izkušenj z letošnjo sezono, ko je bilo veliko suše. Kmetijski filc se namreč vedno več uporablja, predvsem na balkanskem trgu, tudi na strehah, predvsem v smeri zelenih streh. Bomo videli, kam nas bo pripeljal trg. Zagotovo bomo še naprej spremljali povpraševanje in poskušali razvijati izdelke, po katerih bo povpraševanje. Kam natančno nas bo to vodilo, pa trenutno še nimam odgovora.«

Kakšno je bilo vaše poslovanje v 2025 v primerjavi z 2024?

»Poslovanje je vsako leto boljše. Je pa tako, da ves dobiček vlagamo nazaj v podjetje, predvsem v strojno opremo, objekte in podobno. Navsezadnje je vse to naše, zato dajemo večji poudarek temu, da imamo dobre pogoje za delo, kot pa temu, da bi si dobiček delili.«

Če bi jutri dobili milijon ali pet milijonov evrov dodatnega proračuna, kam bi ga najprej usmerili?

»Verjetno v nakup zemljišča, večjo proizvodno halo in novo strojno opremo.«

Koliko je trenutno zaposlenih v podjetju in kaj pri delavcih najbolj cenite?

»Trenutno nas je v podjetju šest. Včasih nas je bilo deset, vendar nismo nikogar odpustili. Nekateri zaposleni so se upokojili. Nove ljudi je zelo težko dobiti, čeprav jih precej iščemo. Predvsem bi potrebovali še kakšnega moškega, saj so trenutno zaposlene same ženske.

Kot ste omenili že na začetku, smo družinsko podjetje. Smo majhna skupina ljudi, v kateri vsi znamo vse. Mislim, da lahko tudi vsi zaposleni rečejo, da z veseljem prihajajo v službo, saj pri nas nimamo norme. Delamo od ponedeljka do petka, od 7. do 15. ure ali od 6. do 14. ure, kakor komu bolj paše. Prilagajamo se sodelavcem, da se na delovnem mestu 'fajn' počutijo. Ko je treba, pa tudi vsi skupaj pridemo na delo, kdaj tudi v soboto, če je treba nujno dokončati kakšno naročilo.

Skratka, smo prilagodljiva ekipa. Če jaz vem, da lahko računam na sodelavce, potem tudi oni vedo, da lahko računajo name. Skoraj vsi imajo tudi otroke, zato jim omogočamo, da so lahko prosti ob pomembnejših dogodkih in podobno. Drug drugemu se prilagajamo. Res smo ekipa, ki je že od začetka precej nespremenjena. Nihče ni odšel iz podjetja, razen tistih, ki so se upokojili. Ostali so z nami že ves čas in upam, da bo tako tudi ostalo.«

Je v družinskem podjetju težje ločiti službo od zasebnega življenja? Se pri vas pogovor o podjetju konča, ko greste domov?

»Ne. Kratko in jedrnato: ni mogoče. Popoldne še vedno razmišljaš o delu, če ne drugega o načrtu dela za naslednji dan. Tudi telefoni zvonijo še popoldne, včasih celo ob desetih zvečer. Da bi prišel domov ob treh, kar tako ali tako skoraj nikoli ne prideš, in povsem izklopil, ni mogoče. Vedno si rečeš, da boš naredil samo še to in samo še ono, potem pa je ura že pol štirih ali štiri. Tako da, da bi se čisto izklopil, ni možno. Tudi ne verjamem, da obstaja kakšen privatnik, ki se lahko ob določeni uri preprosto izklopi.«

Podjetno omogočajo: Riko, Zavarovalnica Triglav in Avant2Go.