Prometej: ena lepa apokalipsa

Milan Ramšak Marković
𝗣𝗥𝗢𝗠𝗘𝗧𝗘𝗝: 𝗘𝗡𝗔 𝗟𝗘𝗣𝗔 𝗔𝗣𝗢𝗞𝗔𝗟𝗜𝗣𝗦𝗔
𝟮𝟵. 𝟭. 𝟮𝟬𝟮𝟰 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
𝗗𝘃𝗼𝗿𝗮𝗻𝗮 𝗙𝗿𝗮𝗻𝗮 Ž𝗶ž𝗸𝗮
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/prometej/
Uprizoritev je nastala izpod peresa dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića, dolgoletnega sodelavca enega najinventivnejših slovenskih režiserjev Sebastijana Horvata. Avtorski tandem je septembra 2022 v Narodnem gledališču v Bitoli v Severni Makedoniji uprizoril prvo avtorsko mitsko različico grškega mita o Medeji z naslovom Moje ime je Medeja. Njun mariborski Prometej pa predstavlja, kot pravi avtor, »novo priložnost za pogled na klasične mite skozi optiko današnjega trenutka. Tako se skozi prepoznavi avtorski okvir transcendentalno, mitsko in tragično sooči s profanim, materialističnim in dokumentarnim – in to ne zaradi pogoste teze, da dandanes ni več prostora za ‘velike’ pripovedi ali da v gledališču ni mesta za ‘navadne’ ljudi, temveč zato, da pokažemo, da sta ta dva svetova od nekdaj bila med seboj neločljivo povezana.«
Zgodba Milana Ramšaka Markovića govori o Vidu, petintridesetletnem uličarju, ki se je znašel v Mariboru po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom. Je opazovalec. Ni nihilist, je pa osvobojen misli, da bo kdaj bolje. Ne uživa v splošnem razdejanju, ki ga vidi okoli sebe, a si pred njim tudi ne zatiska oči. Tako kot Prometej vidi stvari, ki se bodo zgodile, vendar mu za razliko od mitskega Titana ni treba ničesar dati ljudem – njegova žrtev ni razumljiva ne njemu ne bogovom. Vid na ulici sreča moškega, ki je prepričan, da je Vid njegov sin, ki je izginil pred dvajsetimi leti. Vid mu poskuša razložiti, da to ni on, a ko mu ne uspe, privoli, da bo starcu, zmedenemu možakarju, dovolil, da vanj projicira svojo zgodbo. Nekaj časa uživa v življenju pri starcu, všeč mu je, da se lahko zvečer nekam vrne – rad ima udobje civiliziranega življenja, hrano, čista oblačila in toplo posteljo –, podnevi pa ne neha tavati po ulicah. Tako spoznava mesto, ki je tako zelo podobno mestecu, kjer je odraščal. Maribor, ki pogosto ostane skrit tudi ljudem, ki v njem živijo, se Vidu odpre v vsem svojem blišču in bedi.
Režiser Sebastijan Horvat, ki se v svojih režijah odprto in z ostro kritiko loteva družbenih tem, je zasnoval gledališko upodobitev novodobnega Prometeja, vidca, ki se ne zaveda svoje »božanskosti«, pač pa pusti, da ga ljudje ali prostori vodijo skozi čas, ki mu je odmerjen. Gledamo zadnji dan in zadnjo noč Vida, ki potuje od točke do točke – kot v nekem »gledališkem »roadmovie-ju« ali »človeškem pasijonu« –, se srečuje z ljudi in se ne izmika dogodkom; vstopa nasproti vsemu, kar se znajde pred njegovimi očmi, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu, porivu. Božje se ne razkriva več od zgoraj (iz nebes ali z Olimpa), pač pa skozi robne prostore mesta, v katerem se znajde, in skozi ljudi, ki jih sreča, »božje« prihaja od tam, kjer ga nihče ne pričakuje. Vid svojega (u)vida v prihodnost, ki je grškemu Prometeju prinesel odrešitev, ne priznava, upira se mu, kot da bi hotel nase prevzeti zapisano usodo. Prometej – Don Kihot – Jezus. Prometej kot revolucionar, ki ne popušča in vztraja kot Beckettov Molloy. Don Kihot kot vitez iz nekega drugega časa, ki je dežen posmeha in prezira. Jezus kot »nihče«, ki skuša spremeniti simbolni red tega sveta.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Vojko Belšak, Žan Koprivnik, Petja Labović, Liza Marijina, Kristijan Ostanek, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Davor Herga, Matija Stipanič, Julija Klavžar
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Sebastijan Horvat
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Nina Ramšak Marković
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴: Milan Ramšak Marković
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Igor Vasiljev
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Belinda Radulović
𝗦𝗸𝗹𝗮𝗱𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷: Drago Ivanuša
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝗹𝘂č𝗶: Aleksandar Čavlek
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗜𝗻š𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Jernej Jerovšek
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Polonca Rajšp