Ženske na oblasti

Po Aristofanu
Ž𝗘𝗡𝗦𝗞𝗘 𝗡𝗔 𝗢𝗕𝗟𝗔𝗦𝗧𝗜
11. in 12. 11. ter 12. 12. 2024 ob 20.00
Dvorana Frana Žižka
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/zenske-na-oblasti/
Aristofan (okr. 445–385 pr. n. št.) je svojo kritično komedijsko ost vedno uperjal v javno politično, gospodarsko, socialno življenje polisa. Zgodovinska iztočnica za nastanek Žensk na oblasti je takratno izrazito slabo ekonomsko stanje atenske države, ki je posledično zaradi izgube peloponeške vojne ostala s popolnoma izpraznjeno državno blagajno, kar je povzročilo nešteto poskusov utopičnih preureditev družbe, izhajajočih iz predpostavke popolne gospodarske enakosti. Družbeno socialni kontekst v svojem jedru nosi vprašanje podružbljanja vse zasebne lastnine oziroma socializacijo zasebne osebne lastnine in s tem korespondira tako s Platonovo Državo (ta govori med drugim o skupni lastnini žensk, otrok in odpravi zakonske skupnosti) kot tudi s kasnejšo idejo komunizma. Še bolj utopična kot misel na skupno lastnino pa je bila misel na to, da bi ženska lahko prevzela oblast. V času, kjer se ženske praktično niso smele pojavljati v javnosti in jim je bilo prepovedano sodelovanje pri skupnih obedih, je bila njihova vladavina nekaj nedoumljivega, vrhunec popolne utopije. In prav to je izhodiščni moment Žensk na oblasti, ki skupaj z Lizistrato in Ženskami na praznik tezmoforij tvori triptih, kjer je v središče postavljena ženska. Komedija je bila pod naslovom Ženske v ljudski skupščini v prevodu Marjana Tavčarja uprizorjena samo leta 1964 v SNG Drama Ljubljana, nov slovenski prevod Maje Sunčič, ki je podlaga za adaptacijo, pa je bil objavljen pod naslovom Parlamentarke.
Osnovni motiv komedijskega dogajanja je odločitev glavne junakinje Praksagore, ki težko prenaša »vse težave sveta«, »ki si vedno izbira slabe voditelje«, zato sklene, da skupaj z drugimi Atenkami (preoblečenimi v moške) zasede skupščino in z glasovanjem doseže, da bo oblast uradno predana ženskam, da bi popravile obupno stanje, saj je v državi vedno več revščine, neenakosti in krivic. Besedilo, ki v izhodišče kot najbolj neverjetno in neizvedljivo predpostavko nastavi možnost ženske enakopravnosti in možnosti njihovega prevzemanja relevantnih pozicij v politični sferi, je danes seveda skrajno problematično (ob tem, da besedilo kot samoumevno razume pojem suženjstva ali da je ženska spolnost omejena na absurdne skeče o tekmovanju žensk za seksualne usluge).
Adaptacija Maše Pelko želi problematizirati vse omenjene točke in izrisati svet, ki je po svoji strukturi in atmosferi zelo blizu postkatastrofičnemu univerzumu, svetu, ki je podžgan z nasiljem in radikalno neenakostjo in kjer je prevzem oblasti še edina alternativa za možnost boljšega življenja. S tem kot pogoj obravnava tudi žensko absolutno svobodo do lastne seksualnosti in nedotakljivosti njenega telesa, ob tem pa direktno nagovarja možnost skupne lastnine skozi izrazito iskreno željo po tem prekinitvi tega, kar Aristofan konkretno opiše z besedami: »Ni pravično, da je nekdo bogat in drugi beden.« Aristofanova komedija v režiji Juša A. Zidarja bo ves čas korespondirala s strukturo antične komedije, hkrati pa v vsebinskem pogledu preizpraševala vse silnice, ki jih je potrebno razpreti, da se ponovno nagovori pojem enakopravnosti.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Nataša Matjašec Rošker, Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Irena Varga, Liza Marijina, Minca Lorenci, Petja Labović, Blaž Dolenc, Vojko Belšak
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Juš Zidar
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Maja Sunčič
𝗣𝗿𝗶𝗿𝗲𝗱𝗯𝗮 𝗯𝗲𝘀𝗲𝗱𝗶𝗹𝗮: Maša Pelko in ekipa uprizoritve
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Maša Pelko
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Dorian Šilec Petek
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Mia Popovska
𝗦𝗸𝗹𝗮𝗱𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷: Marjan Nečak
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Rosana Hribar
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Lev Predan Kowarski
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Polonca Rajšp