Srčna aktivista v Mariboru: S kolesarjenjem okoli sveta opozarjata na trpljenje pozabljenih ljudi zadnje afriške kolonije

Aktivista Sanna Ghotbi in Benjamin Ladraa sta maja začela ekstremni podvig. Prekolesarila bosta svet, ob tem pa opozarjala na razmere, v kakršnih živi prebivalstvo Zahodne Sahare – države, za katero skoraj nihče še ni slišal. 

Začela sta v Göteborgu na Švedskem, kjer živita. Kolesarila sta že čez švedsko, Dansko, Nemčijo, Češko, Slovaško, Avstrijo in vse do Slovenije. 

S Sanno in Benjaminom smo se pogovarjali v Hostlu Pekarna, kjer sta prenočila na svoji poti čez Slovenijo. Po našem pogovoru sta krenila naprej, v smer proti Zagrebu. 

Motivacija za njun projekt: Ponesti v svet glas o pozabljenih ljudeh Zahodne Sahare

»Oba sva zagovornika človekovih pravic iz Švedske in ko sva slišala za Zahodno Saharo, sva bila zelo šokirana. Ker to ni nekaj, o čemer se govori v medijih,« razlaga Sanna. O Zahodni Sahari nista ničesar slišala niti na univerzi, pa čeprav sta oba študirala človekove pravice. 

Ravno to je bila glavna motivacija za njun projekt – ponesti v svet glas o pozabljenih ljudeh Zahodne Sahare in njihovem trpljenju.

»Ljudje zelo trpijo, a če mediji ne govorijo o njih, če zunanji svet ne opozarja na situacijo, kako se lahko stanje sploh izboljša?,« se sprašuje aktivistka. 

Skoraj 50 let hrepenenja po samostojni Zahodni Sahari

»Zahodna Sahara je zadnja kolonija v Afriki,« pojasnjuje Benjamin. Po koncu skoraj stoletne španske okupacije je območje je leta 1975 zavzel Maroko, lokalno prebivalstvo pa še vedno čaka na referendum o neodvisnosti, ki jim ga je Organizacija združenih narodov obljubila že leta 1991.

»Ko je Maroko napadel, je veliko ljudi zbežalo in še danes živijo kot begunci. V sosednji državi Alžiriji so v begunskih taboriščih, kjer že 47 let čakajo na vrnitev v svoje domove,« razlaga Benjamin. Taborišča, ki naj bi bila le začasna rešitev, so tako postala dom za več generacij.

Celotno državo na dva dela deli 2700 kilometrov dolg zid, ki je s tem drugi najdaljši zid na svetu po velikem kitajskem zidu. Obdan je z bodeči žico in minskimi polji. Zahodno Saharo ločuje na del, ki ga zaseda maroška vojska, in del, kjer lahko ljudstvo Sahrawi živi svobodno. 

Popolna medijska blokada: »Nočejo, da bi kdo vstopil in videl situacijo«

Sanna pojasnjuje, da organizacije za človekove pravice in tudi Sodišče Evropske unije opozarjajo, da je okupacija nezakonita.

»Obstajajo poročila, ki kažejo, da je to ena najslabših situacij za politične pravice po Severni Koreji,« dodaja. 

»Ljudje so mučeni, ne morejo demonstrirati, ne morejo oblikovati skupin, govoriti v svojem jeziku,« razlaga. A ker je novinarjem in politikom vstop onemogočen, ljudje zunaj Zahodne Sahare o tamkajšnji situaciji težko dobijo informacije. 

»Nočejo, da bi kdo vstopil in videl situacijo,« pravi. Ravno zato Sanna in Benjamin menita, da morata kot aktivista narediti nekaj skrajnega, da prebijeta medijsko tišino, ki obkroža to pozabljeno afriško državo. 

Vstop na okupirano ozemlje le za 'nevedne turiste'

Benjamin je okupirano ozemlje obiskal že leta 2019, spoznal prebivalce in prisluhnil njihovim pretresljivim zgodbam. A da je sploh lahko vstopil, se je moral pretvarjati, da je turist, opraviti dolgo zasliševanje in zbežati pred policijo. 

»Bil sem na okupiranih ozemljih in edini način, da prideš noter, je, če uspeš okupatorje prepričati, da si samo nevedni turist in da ne veš, kje v resnici si,« razlaga: »Če bi omenili besedo Zahodna Sahara, vam ne bi dovolili vstopa.«

Benjamin razlaga, da je moral še pred mejo prestati deset vojaških kontrolnih točk med vožnjo z avtobusom, nato na meji opraviti dolgo zaslišanje. Ko je bil enkrat na okupiranem ozemlju, pa mu je skrivnostna policija sledila povsod, kamor koli je šel: »Vse zelo pozorno spremljajo.«

Zahvaljujoč njegovim prijateljem domačinom mu je uspelo pobegniti policiji in se skriti v varno hišo: »Usedli smo se v avto in peljali zelo hitro in čeprav nam je sledila policija, smo se je uspeli otresti.« 

Kot pravi, so takšni skrajni ukrepi edini način, kako spoznati domačine: »Če vam sledi policija, se ne morete srečati z ljudmi.« 

Sahrawi ljudstvo s pretresljivimi zgodbami, a močno željo po osvoboditvi 

Benjamin pove, da so zgodbe ljudi, ki jih je slišal med svojim obiskom, preprosto grozljive. 

»Spoznal sem eno žensko,« razlaga Benjamin: »V zaporu je bila več kot 20 let. Je le običajna aktivistka, ki je demonstrirala na ulicah in se zavzemala za pravice svojih ljudi.«

»Aktivistki so v zaporu polili kemikalije po glavi, da zdaj nima več las, mučili so jo na mnogo grozovitih načinov,« pripoveduje: »In ko so jo izpustili, je nadaljevala s svojim aktivizmom. Tako močan je ta občutek svobode in želja živeti brez okupacije.« 

Ker je novinarjem vstop prepovedan, turisti pa ne smejo s seboj prinesti kamer, je dogajanje zelo težko dokumentirati. Sanna pojasnjuje, da obstajajo domači novinarji in domačini, ki poskušajo snemati demonstracije: »Toda običajno jim ukradejo kamere in jih takoj zaprejo. Veliko stvari, ki jih dokumentirajo, se zato ne razširi v zunanji svet.«

Benjamin: »Nihče, ki ga srečava, še ni slišal za Zahodno Saharo«

Benjamina smo vprašali, ali na poti srečata veliko ljudi, ki za Zahodno Saharo še niso slišali. »Nihče, ki ga srečava, še ni slišal za ta kraj,« je odgovoril. Ravno zato sta se odpravila na to ekstremno potovanje čez 40 držav: »Govoriva s politiki, novinarji, zagovorniki človekovih pravic, hodiva na univerze in predavava.«

»Trudiva se na vse možne načine, da bi razglasila, da Zahodna Sahara obstaja, njeni ljudje grozljivo trpijo že skoraj 50 let,« je dodal. 

Kolesarjenje izbrala, ker vzbuja zanimanje javnosti

Maja sta švedska aktivista začela svojo kolesarsko turnejo okoli sveta. Potrebovala bosta kar dve leti, da bosta prišla na cilj. A zakaj sta izbrala ravno kolesarjenje? 

»Lahko bi šla na ulice v Göteborgu na Švedskem, kjer živima in se z ljudmi pogovarjala o tej temi. Toda zakaj bi se kdo pogovarjal z nama, če samo stojiva na ulici? Kolesarjenje okoli sveta z veliko zahodno saharsko zastavo je odličen način za začetek pogovora in vzbudi zanimanje ljudi«, pojasnjuje Benjamin. 

Ljudje po poti ju sprašujejo 'Zakaj počneta to norost?'. Projekt bo od Sanne in Benjamina terjal več let njunega življenja, zanj sta morala tudi veliko žrtvovati, med drugim pustiti službo. Prav tako nihče od njiju ni profesionalni kolesar, zato se povsem od začetka učita kako skrbeti za kolo in zase na tako zahtevnem potovanju. 

»Delava nekaj, česar ljudje običajno ne počnejo. In to dviguje zanimanje,« pravi Benjamin. 

Cilj je ponesti glas o Zahodni Sahari v čim več držav

Njuna pot od Švedske do Zahodne Sahare bo trajala kar dve leti, ker bosta vmes obiskala še Japonsko. Trenutno sta na poti iz Švedske do Azerbajdžana. Od tam bosta z letalom poletela na Japonsko in kolesarila skozi celotno jugovzhodno Azijo. 

Skupaj imata namen prekolesariti 48 kilometrov in 40 držav. Načrtujeta, da bosta v Zahodno Saharo prispela decembra 2024. 

Poseben izziv jima bodo v Aziji predstavljale gore. Izračunala sta, da bosta opravila vzponov in spustov za 27 Mount Everestov. Na poti ju čaka tudi puščava, zato s seboj nosita ogromno hrane in vode. 

Kje bosta spala, ne vesta vnaprej. Včasih jima uspe prespati v hostlu, včasih pri prijateljih, spet drugič morata postaviti šotor v parku. 

Pot polna vzponov in padcev, a naprej ju žene prepričanje, da delata nekaj pomembnega

Kot pravita Sanna in Benjamin, se jima po poti pojavljajo različni dvomi. Izpostavljata izredno vročino in dejstvo, da niso vse države prilagojene za kolesarje. »V nekaterih krajih, kot je Indija, bo naravnost noro kolesariti,« pravi Sanna.

Prav tako ju skrbi za njune prijatelje iz Zahodne Sahare, ki z njima sodelujejo preko družbenih omrežij, saj jih lahko nadzira maroška oblast. Ob tem ne pozabita omeniti, da bosta zelo dolgo ločena od svojih družin. 

»Ko pridejo ti občutki, razmišljava o pozitivnih vidikih tega početja. Želiva nadaljevati, ker se nama zdi, da delava nekaj pomembnega,« je povedala. 

Kako lahko ostali pomagajo Zahodni Sahari? 

Kaj lahko ostali prispevajo? »Najprej se lahko naučijo o Zahodni Sahari,« pravi Benjamin. Obstaja več dokumentarcev o situaciji v okupirani državi. Kot pravi švedski aktivist, je zelo enostavno obiskati begunska taborišča v Alžiriji in tamkajšnje ljudi osebno spoznati.

»Obstaja nekaj dogodkov, ki jih je ljudem zabavno obiskati, na primer filmski festival, kjer ljudje gledajo filme pod zvezdami v saharski puščavi. Za športne ljudi je na voljo maraton, kjer cel krog odtečejo v puščavi.«

»Bistvo je iti tja in ostati pri saharskih družinah ter spoznati njihov položaj, kulturo, kako je biti begunec,« razlaga. »Vedno so potrebni zdravniki, učitelji. Kdor ima določeno znanje, lahko gre tja in pomaga,« dodaja Sanna. 

Ob tem lahko vsak podpre njihov projekt Solidarity Rising ali Benjaminu in Sanni piše neposredno. Z veseljem bosta pomagala.

Benjamin: »Skrbeti moramo za manjšine po vsem svetu«

»Zahodna Sahara je pomembna,« je za konec poudaril Benjamin. 

»Skrbeti moramo za manjšine po vsem svetu, da zaščitimo šibke pred močnimi in biti del globalne solidarnostne mreže, ki vedno spodbuja človekove pravice in pravičnost. Zahodna Sahara je zelo jasen primer, kjer ni nobenih polemik. To je država, ki jo je napadla in okupirala druga država.«

Kot pravi, je ljudstvo Sahrawi pozabljeno in čas je, da se spomnimo tudi na njih.