Intervju z Nino Valič: Česa se bojijo tisti, ki jih v obsojanju nasilnih spolnih praks skrbi za moškost moških?

V pogovoru smo se ujeli v meandre kompleksnosti človeškega značaja in družbe, razmišljali o trenutni situaciji v svetu ter se ustavili tudi pri razkritjih zlorabe moči, ki je zarezala v gledališko srenjo. 

Nina Valič je tudi letošnja prejemnica igralske nagrade Duša Počkaj za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih.

Žirija Združenja dramskih umetnikov Slovenije, ki nagrado podeljuje, je poudarila predvsem njen talent in osebno zrelost ter večplastnost njene odrske osebnosti, ki ni nikoli namenjena osebni afirmaciji.

Nagrado ste prejeli ravno sedaj, ko igralci pravzaprav že več kot leto dni niste stali na odru pred gledalci. Se vam zdi vaš svet, kakršnega ste poznali daleč ali vedno bliže?

»Imela sem srečo, da sem premiero Požigov in tudi sklop predstav odigrala pred jesenskim zaprtjem gledališč. V dvorani za sicer 400 ljudi je sedelo okoli 80 gledalcev v maskah. Ta pozitivna energija in vzdušje med peturno predstavo bi lahko spremenili svet. Tak svet mi je blizu. V mojih svetovih moč ljubezni in spoštovanja premaguje slepoto in sovraštvo, ki ljudi ločujeta.«

Kaj počnete, ko je gledališče zaprto?

»Delam vsak dan, tudi če nimam vaj. Če tole, kar trenutno počnem, obrodi sadove, boste izvedeli.« (smeh)

Kako so se spremenili vaši odnosi z drugimi ljudmi?

»V Drami imam dobre prijateljice in prijatelje, nismo le kolegi. Vzdržujem prijateljstva še iz gimnazije, celo iz osnovne šole. Obkrožena sem z dobrimi ljudmi in en covid-19 tega ne prekine.«

Kako pa razumete nov svet?

»V trenutnih razmerah sem videla priložnost za utrditev človečnosti. Trenutno pa smo priča trpanju v žepe in zlorabi oblasti, ljudje pa so oropani dostojanstva. Oblast brez spoštovanja črti, obtožuje, očita, namesto da bi svoje ljudi v stiski bodrila, opogumljala.

Ljudstvo bi z veseljem stalo za vodstvom, če bi ga to ščitilo. Trenutno so ljudje uničeni, saj ne smejo spoštovati, kaj šele ljubiti razlik. Tole udrihanje po ljudstvu je kratke sape. Prihajajo tisti, ki se bodo zavzeli za človeka in okolje. Mi smo del žive narave in ne petevrski bankovci.«

Zadnje čase gledališče pretresajo tudi obelodanjene zgodbe spolnega nasilja. Kako kot igralka doživljate to, kar se dogaja v vaših vrstah?

»Igre premoči so kot mozolj na nosu. Vsi ga vidijo, nihče pa ti tega ne pove. Ljudje nagonsko uživajo v stereotipih. Prej so hoteli verjeti, da v gledališču ne moreš uspeti brez smukanja med rjuhami, zdaj mislijo, da so za to dobili potrditev in na dogodke gledajo z distance.

Igra premoči je realnost, ki so jo dovoljevale generacije pred nami. Ne le v naših vrstah, temveč povsod. Zlorabljena je bila vsa družba. Vsi so gledali stran.«

Se teh zlorab končno zavedamo? 

»Ženske so poveličevale in upravičevale moško premoč, ker v takem vzdušju niso imele druge možnosti. Dečki, ki so odraščali v teh razmerah, so morda večje žrtve preživelih vzorcev od deklic. Niso mogli postati moški, ker niso smeli biti ljudje.

Ljudje se ne ločujemo po spolu, spolni usmerjenosti ali premoženju, temveč po značaju. Prihodnost nima spola. Prihodnost je v moči, spoštovanju, zaščiti in razumevanju značajev ljudi. Ko bodo otroci smeli odraščati v spoštovanju, ki v naših razlikah vidi potencial, se partnerja med spolnim odnosom ne bosta znašla v zadregi, če je ta nasilen, napačen ali škodljiv.

Česa se bojijo tisti, ki jih v obsojanju nasilnih spolnih praks skrbi za moškost moških?«

Imate morda tudi vi podobno osebno izkušnjo oziroma ste poznali kakšno takšno zgodbo, ko ste še študirali na AGRFT?

»Podobne izkušnje nimam, vendar pa vsako takšno zgodbo, ki jo slišim, jemljem osebno. Postavite se v kožo žrtev in vedeli boste, kdaj gre zares.«

Živa M. Brecelj