V tragični nesreči je življenje izgubil štajerski veterinar, ki je s svojo strokovnostjo, toplino in predanostjo močno zaznamoval sodelavce, kmete ...
Štajersko in širšo veterinarsko skupnost je pretresla tragična novica. V nesreči, ki se je zgodila 2. maja 2026, je veliko prezgodaj ugasnilo življenje Nejca Arliča, dolgoletnega sodelavca Veterine Zamba, predanega veterinarja in ponosnega kmetovalca.
Njegovi sodelavci, ki so ga imeli za člana družine, so se od njega poslovili z zapisi, polnimi bolečine, a hkrati neizmerne hvaležnosti za vse trenutke, ki so jih preživeli skupaj.
Neomajen prijatelj in strokovnjak na terenu
Aleksandar, direktor Veterine Zamba, se svojega sodelavca in kolega s fakultete spominja kot človeka, ki je živalim vračal dostojanstvo, ljudem pa upanje.
»Velik oboževalec Avsenikov in predvsem ljubitelj Slovenije in domače zemlje. Z veselice ali direktno iz predavanj je vsak dan šel domov na kmetijo pomagat. Z Zambo pa je že od samega začetka,« je zapisal in dodal, da se v vseh letih skupnega dela na terenu nista niti enkrat sporekla.
Nejc je bil znan po svojem optimizmu in neizmerni delovni vnemi. Sodelavka Tea se spominja, da ni nikoli jamral, niti ko ga je med delom poškodovala žival.
»Nejc, še tisoč tvojih piskov sporočil čakam, ki pa jih žal nikoli več ne bo. Čuvaj svoje punce tam zgoraj,« je dodala v slovo.
Most med kmeti in veterino
Sodelavci poudarjajo njegovo edinstveno sposobnost razumevanja obeh strani – kmetov in veterinarjev. Zora ga opisuje kot »most«, ki je s svojo pristno kmečko pametjo in logiko reševal najtežje izzive. Njegov vpliv je segal daleč prek meja regije, saj je s svetovanjem o drobnici pomagal celo kolegom v Istri.
»Naj ti bo lahek domači grunt, katerega si tako ljubil,« je zapisala Maša.
Matija in Andraž, ki sta ga poznala krajši čas, sta izpostavila njegovo neposrednost: »Ko sva si prvič dala roke, sem vedel, kakšen človek si. Preprost, delaven, na tebe se ni težko zanesti,« se spominja Andraž.
Za Nejca sta bila družina in domača gruda sveti. Kot ljubitelj narodnozabavne glasbe in rjave pasme goveda je svoj prosti čas posvečal razvoju kmetijstva in druženju s tistimi, ki so delili njegovo strast.
»Avsenikove pesmi ne bodo nikoli več zvenele isto,« je zapisal sodelavec Gašper, ki se spominja dolgih ur pogovorov in skupnih strokovnih izletov v tujino.
»Se vidimo za mavrico!« so v skupno slovo zapisali tisti, ki bodo njegove vrednote ohranjali v spominu še naprej.
Družini in vsem bližnjim tudi v našem uredništvu izrekamo iskreno sožalje.
