Tatu čutiš, zanj se ne odločiš, je prepričana znana štajerska tetovatorka Špela Kobal iz studia Tetovarna.
Mlada Mariborčanka Špela Kobal je ženska, ki se v svetu stereotipno »moškega poklica« suvereno postavi ob bok tetovatorjem nasprotnega spola. Svetlolasa umetnica za svojo svetlo poltjo skriva drzno notranjost, v kateri združuje na videz nezdružljive strasti. »Ah, vse gre skupaj, samo ravnovesje je treba poiskati,« pravi. Je zbirateljica lobanj, navdušenka nad motorji in adrenalinom, odlično pa se znajde tudi s kuhalnico v roki. Nadvse rada improvizira brez receptov s sestavinami iz na pol praznega hladilnika. »Trgovine so res moja šibka točka,« se nasmeje 28-letnica.
Trije kotički, kjer sprošča svojo ustvarjalno dušo
V okolici Maribora, kjer živi, ima Špela v hiši tri kotičke, ki so namenjeni izključno njenemu ustvarjanju. Eden izmed njih je podstrešna sobica, imenovana Tetovarna. »Največji od teh prostorov, pa še ta je majhen, pravijo - ampak meni je tako pri srcu!«. To je prostor, kjer se »samo« tetovira. Prostor, napolnjen s prijetno, sproščeno energijo, ki jo začutiš takoj, ko stopiš vanj. Usnjeno posteljo krasijo odtisi »skic« številnih tatujev, ki so nastajali v tem prostoru, modre zavese z belimi pikicami zagrinjajo sončne žarke, ki božajo skozi okno, pogledi uhajajo na stene, polne fotografij in lesenih polic, kjer počivajo debele knjige, na pisalni mizi so odložena različna pisala, nikakor pa ne moreš spregledati katere izmed številnih lobanj v prostoru. Zato tudi ne preseneča dejstvo, da si je ravno lobanjo izbrala za svoj logotip. »Lobanja je že v osnovi nekakšna klasika med tetovatorji. Saj ne vem, če obstaja kakšno logično pojasnilo, zakaj nam je tako pri srcu.« V lobanji vidi Špela veliko simbolike, odločitev, zakaj jo je izbrala za svoj prepoznavni znak, pa pojasni s tremi razlagami.
Tetovatorstvo se ni začelo, ampak zgodilo
Profesorica likovne pedagogike je papir, platno in glino zamenjala za drug medij – kožo. Študijske zadolžitve na Pedagoški fakulteti UM ji velikokrat niso bile dovolj in zaposlila se je z drugimi dejavnostmi. »Začela sem s fotografijo, ki me ni pritegnila. Nadaljevala z računalniškim ilustriranjem, ki se je prav tako končalo po par študentskih delih. Postopno je prišlo zanimanje za tetovaže, ki pa se je le še stopnjevalo,« pojasnjuje svojo tetovatorska zgodba, za katero pravi, da je pravi izraz »zgodila, ne začela«.
Sterilnost in higiena na prvem mestu
V Tetovarni je nastalo že ogromno tatujev, pod Špelino iglo je leglo že veliko ljubiteljev črnila pod kožo – tako posameznikov kot parov, ki so si zaželeli s tatujem skleniti »usodni da«, prijateljev, ki so se odločili za skupinski tatu. Najraje dela svojo verzijo posameznikove ideje in mojstrovini doda delček sebe, svoje ustvarjalnosti. Na tatu se čaka tudi do 14 mesecev, a stranke to vzamejo v zakup za kvaliteten, vrhunsko dodelan tatu. Delo si razporeja tako, da je njeno življenje prijetno. »Tetovatorstva sem se lotila iz čiste želje po tej vrsti umetnosti, ne da bi delala po tekočem traku. Želim ohraniti željo do dela, želim ohraniti suverenost do ljudi, ki si to zaslužijo, če se odločijo za tatu – in to lahko dosežem le tako, da nisem preveč sita tega dela.« Za vsako stranko si vzame čas. Pri delu se ne pusti motiti. Misli usmeri v tetovažo, ki nastaja na koži pod iglo njene mirne roke. Najpomembnejše vodilo je higiena. »Sterilno, sterilno, sterilno! Vsak dobi svojo iglo, svojo barvo, vsi pripomočki, ki jih uporabljam v vmesnem času, so za enkratno uporabo.«
Zakaj bi hiteli, saj se ne mudi
Ko ni v svojem umetniškem kotičku, jo lahko srečamo na kavi v Poštni ulici, na jutranjem sprehodu na Pohorju, Piramidi ali med polji in gozdovi v okolici njene hiše. Čeprav živi in ustvarja v okolici Maribori, pa je vse njeno socialno življenje vezano na center mesta. »Maribor imam rada. Tukaj se počutim prijetno, ljudje so dostopni in všeč mi je, da se spreminjamo, celotno mesto se počaaasi spreminja. Ampak zakaj bi hiteli, saj se nam ne mudi.« Tetovatorko, ki ne prenese pogleda na belo barvo, navdihujejo ustvarjanje z glino, potovanja, vse vrste športnih aktivnosti. S fantom se večkrat usedeta na motor in odpotujeta. Čeprav se ji na motorju skrbi šele pojavijo, pa imajo takšna potovanja zanjo terapevtski učinek. »Nisem dolgoletni izkušen motorist, zato se v sebi še ukvarjam s pomisleki, ko se usedem nanj.« Po prvih nekaj prevoženih kilometrih pa se že počuti sproščeno in razmišlja o povsem drugih stvareh. Kot najbolj zanimive motoristične izkušnje do sedaj se spominja potovanja po Ekvadorju.
