Babuške, vloženi inčuni in medena marlenka – to je mala Rusija v Mariboru

Ruska trgovina, ki se nahaja na Trgu revolucije, ponuja prav vse za okusno rusko večerjo – raviole s kaviarjem, ruske sire, konzerve rib in zelenjave, gosje paštete, vložen paradižnik na vsaj pet načinov, dve steni raznovrstnih sladkarij, recepte in sestavine za medeno marlenko, majice z ruskimi motivi, otroške kreme … Za osvežitev kar dve polici piv, še več ukrajinskih in ruskih vodk, gruzijsko vino in moldavski konjak, medtem ko turisti pridejo seveda najraje po klasične babuške.

Govorili smo z nasmejano, odprto in dobrosrčno lastnico Nadijo Belec, ki je svojega moža, Mariborčana, spoznala v Ukrajini, kjer sta se tudi poročila. Kaj kmalu sta se vrnila v Slovenijo in kot sama pove – bolj kot pričneš spoznavati kulturo, navade in okolje, bolj postajaš domač, a hkrati tudi bolj domotožen in nostalgičen po določenih stvareh oziroma izdelkih, s katerimi odraščaš. Pri tem jo pri manjši slovnični napaki, ki jo naredi v popolni mariborščini, dosledno popravi prikupna hči.

Želela prodajati izdelke, s katerimi je odraščala

Tako so pred leti naleteli na podobno trgovino z ruskimi izdelki v Gradcu in tako se je Nadija takoj odločila, da si kaj takega želi tudi sama: »Jaz bi to rada prodajala, izdelke, s katerimi sem jaz zrasla!«

Tako je trdno odločena leta 2009 s starejšo rusko gospo najprej odprla rusko-ukrajinsko trgovino, ki so ji po prikupni risanki nadeli ime »Čeburaška«. Vendar pa je nato slišala prav vsako stranko, kako razlaga po telefonu, da je »v ruski«.

Tako je iz majhne in po njenih besedah »primitivne« trgovinice počasi začeli razvijati, tako, da so naslednje leto odprli še eno tako v Ljubljani.

»Bila sem zelo vesela. Vsaka zadeva je seveda povezana z nekimi slabimi in dobrimi stvarmi, a mene je navdihovalo, ko so prišli 'naši' in so rekli, kako so veseli, da lahko tukaj kupijo in otrokom ponudijo izdelke,« pove Nadiya, ki pa nas hkrati opozori, da prodaja ruskih izdelkov v Mariboru sprva ni bila tako lahka, saj znajo biti Mariborčani precej zaprti in konservativni ljudje.

Kljub temu pa je prihajala starejša populacija Slovencev, ki so poznali ruske besede, pesmi, se spominjali na mlada leta ali pa mladi, ki so prišli s kakšnih izletov: »Prihajali so v trgovino in prinesli tisto dobro energijo … in ne vem, verjetno smo obstali tudi zaradi tega, kot da je to to. Sedaj pa je seveda čisto drugače.«

Meni, da se jim je trud in vztrajanje poplačalo. Trgovina je sedaj že dve leti na drugi, njej boljši lokaciji, zaradi česar je vidnejša in dostopnejša tudi drugim mimoidočim. Zdi se ji, da se v zadnjih petih letih tudi čutijo spremembe in premiki v Mariboru, tako zaznava tudi več turistov, ob tem pa doda, da bi se morala Slovenija usmeriti predvsem na to panogo. Navkljub govoricam pa je sama izredno navdušena nad sedanjo mladino, ki se odpira tujim kulturam, kulinariki in izdelkom, ki prav rada potuje in raziskuje. Seveda pa so tu še »mariborski svetovljani«, ki radi preizkušajo, se o tem pogovorijo in navsezadnje nato tudi vračajo.

»Imamo se za koga truditi, kajne?! Imamo svoje kupce in Slovence, ki poznajo zadeve in res z veseljem pridejo, kar nam res ogromno pomeni,« pove in doda, da je v Mariboru veliko Rusov oziroma priseljencev, turistov bivše Sovjetske zveze. Medtem ko se v Ljubljani pozna predvsem večji pretok ljudi in turistov, v trgovino pa zahaja tudi vse več priseljencev iz držav bivše Jugoslavije, predvsem Srbov, ki zaradi pravoslavne verske usmeritve iščejo njim ustrezne izdelke. 

In kaj je najbolj pogrešala v Sloveniji?

»To se bo sedaj smešno zdelo – ampak jaz sem zelo pogrešala v Sloveniji ribe,« pove, saj – sploh pred leti – nismo imeli dobre ponudbe konzerv. Te so bile večinoma z zelenjavo, kar pa ukrajinski Mariborčanki ni bilo po godu. »Pa tune tudi ne bi vsak dan jedla. In potem inčuni … Mi imamo ogromno dimljenih, sušenih rib, iz slanice, nepredelanih … Ogromno tega dajemo tudi v kako hrano ali pa solate,« navdušeno pove in omeni solato šuba, ki si jo večkrat pripravijo tudi v trgovini.

Tako pove, da trgovino obišče veliko Slovencev, ki v tujini preizkusijo izrazito kulinariko, s katero se lahko ponašajo tako v Rusiji kot Kazahstanu, nato pa si želijo kaj podobnega ustvariti tudi v domači kuhinji.