V Pokrajinskem muzeju Maribor so slavnostno predstavili četrto priložnostno znamko iz serije Slovenske ladje s podobo motorne tovorne ladje Maribor.
Da smo Štajerci in Primorci že od nekdaj povezani morda tiči v dejstvu, da je Maribor prav tako kot obmorska mesta zgodovinsko močno vezan na vodo. Razlika je le v tem, da smo Štajerci vezani na sladko, Primorci pa na slano vodo. Vsekakor je voda poskrbela za nastanek enih in drugih naselbin.
Zato ne čudi dejstvo, da je v preteklosti ogromno Štajercev izbralo pomorske poklice, ki so na današji slavnostni predstavitvi priložnostne znamke, spet dobili svoj pomen in skozi nostalgične spomine potrdili smotrnost znamke s podobo motorne tovorne ladje Maribor.
Preko Skypa povezani s Piranom
Predstavitev četrte priložnostne znamke iz serije Slovenske ladje s podobo motorne tovorne ladje Maribor se je začela s pomorskim pozdravom Franca Jurija, direktorja pomorskega muzeja Piran, ki se je preko Skypa v živo javil na štajerski konec in ponudil še kratek sprehod skozi prej omenjeni muzej ter s proustovskimi spomini Magdalenic v pokrajinski muzej prinesel vonj morja.
Poudaril je, da piranski muzej zelo dosledno sledi tudi aktualnemu pomorskemu dogajanju preko odličnega sodelovanja s Pomorsko šolo Portorož in Kapetanijo splošne plovbe Portorož, kar je danes prej izjema kot pravilo.
Muzej ohranja in popularizira kulturno dediščino
Direktorica Pokrajinskega muzeja Maribor Mirjana Koren je uvodoma povedala, da je glavna naloga muzejskih institucij ohranjanje in populariziranje kulturne dediščine. »Če pa imamo v svojem okolju institucije oziroma podjetja, ki razumejo, da je ohranjanje dediščine pomembno, kakor to razume Pošta Slovenije, potem je naše delo veliko lažje,« je svoje misli strnila Korenova ter dodala, da pošta že vrsto let podpira njihove pedagoške programe.
»Z zanimanjem spremljamo kako pomaga popularizirati naravno in kulturno dediščino Slovenije preko svojih posebnih izdaj znamk,« poudarja direktorica muzeja.
Podžupan poudaril pomembnost kulturne dediščine
Kot slavnostni govorec je pred filateliste, pomorščake in druge ljubitelje slane prostranosti stopil mariborski podžupan Zdravko Luketič, ki je poudaril pomembnost naše kulturne dediščine.
»Morda si nekateri sploh ne predstavljajo, kako je bogata, dokler ne omenim Američanov, ki morajo za razliko od nas zbirati zapuščino Elvisa Presleya, saj precej daljše zgodovine sploh nimajo,« je nekoliko karikirano opisal zakaj moramo Slovenci biti ponosni na priložnostno znamko, ki je led del bogate pomorske zgodovine naše države.
Motorna tovorna ladja Maribor
Čezoceanska večnamenska ladja MARIBOR je bila tretja v seriji petih sestrskih ladij, ki jih je splošna plovba naročila na Japonskem leta 1976 in 1977. Poleg nje so bile naročene še ladje Kamnik, Velenje, Kranj in Celje.
Tukaj velja omeniti, kako pomembno je pojmovanje ladij s slovenskimi mesti, saj tako naznanjamo, da je pomorstvo del celotne države in ne zgolj primorskega območja.
Vse ladje so bile zgrajene v japonski ladjedelnici Mitsui Engineering & Shipbuilding v Osaki. Splošna plovba se je glede na potrebe svoje takratne linije okoli sveta odločila za gradnjo izboljšane verzije standarnega tipa ladje, ki je poleg prevoza splošnega in razsutega tovora omogočala tudi prevoze kontejnerjev in težkih tovorov.
Ladja Maribor, prva ladja s tem imenom v floti Splošne plovbe, zgrajena leta 1976, je za slovenskega ladjarja plula do leta 2009, ko je bila prodana na Kitajsko, kjer so jo istega leta razrezali.
Vsekakor pa to ni bila prva ladja z imenom Maribor, saj je ladja z enakim imenom, vendar veliko manjša in primerna zgolj za prevoz ljudi, po reki Dravi plula že daljnega leta 1930.
Kot zanimivost velja še dodati, da je bila tovorna ladja Maribor dolga kar 147,7 metra in tako sovpadala z dolžino popularnega Titanika, s katerim na srečo ni delila tudi enake usode.
Na predstavitvi znamke tudi botra ladje Maribor
Z veliko truda je organizatorjem uspelo na prireditev povabiti tudi krstno botro tovorne ladje Maribor Mirjano Herlič, ki je zbranim ganjeno opisala takratni dogodek, ko je kot mlado dekle s posebno sekiro, oblečena v narodno nošo s tradicionalnim sekanjem ladijske vrvi, splavila večnamensko ladjo Maribor.
V znak spoštovanja kulturne dediščine se je Herličeva odločila, da spominsko sekiro spontano preda v roke Mestne občine Maribor s posebnim pooblastilom podžupanu Luketiču, ki bo poskrbel, da dogodek nikoli ne bo šel v pozabo.
Ob koncu so nekaj svojih spominov strnili še štajerski pomorščaki, ki so z ladjo Maribor obkolili svet in se družno strinjali, da gre sicer za majhno znamko, ki pa v sebi nosi veliko zgodbo.
