»Gremo kičkat! -Pa maš kičke?« Družili smo se z Rokerikičkari v Mestnem parku

Ena izmed nostalgičnih igrač so tudi frnikole, ki so bile pomemben del odraščanja tistih, ki so najstništvo preživljali v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja. 

»Gremo kičkat!  -Pa maš kičke?« 

Leta 2019 je nastala skupnost Rokerikičkari – gre za skupino rokerjev, ki jih združuje veselje do frnikol. 

Pred štirimi leti so se stari prijatelji ob nedeljah začeli zbirati v mariborskem parku in se upirati takratnim ukrepom za zajezitev pandemije koronavirusa – Igor se spominja, kako so na začetku igrali v maskah. 

Ideja za tovrstno druženje pa je nastala pravzaprav povsem po naključju.

»Bobnar Mario Modrinjak je v časopisu videl prispevek, da v Mariboru nekdo 'kička'. Štirje glasbeniki v bendu smo se začeli pogovarjati, da bi lahko to počeli tudi mi. In se je začelo. Na Facebook smo objavili fotografijo in kmalu se je pridružilo več članov,« se spominja Igor Fekonja. 

Ob igranju jih na zvočniku spremlja rock

Pobudnik druženja, Mario Modrinjak, je leta 2021 umrl, danes se prijatelji tako dobivajo v zasedbi sedmih. Redni tekmovalci poleg Igorja so David Vezjak, Mitja Novak Mičo, Iztok Jančič, Gaber Lesjak, Bojan Valentan Valdi in Matic Jereb Ozzy. 

Zraven običajno poslušajo glasbo – z njihovega zvočnika se ob igranju največkrat sliši, seveda, rock. 

»Mario se je poslavljal od življenja. Vedel je, da bo umrl, zato je želel delati stvari, ki so ga nekoč veselile,« je dejal Bojan Valentan. Vsak izmed sodelujočih ima tako na frnikole lepe spomine, saj so jim v osnovni šoli popestrile mnogotere odmore in popoldneve.

So frnikole res igrača preteklosti? 

Rokerekičkare smo vprašali po odzivih mimoidočih – zanimalo nas je predvsem, če igro prepoznajo tudi mlajše generacije.

»Mladi nimajo pojma, običajno so starši tisti, ki nas ogovorijo in izkažejo interes,« je povedal Igor in dodal, da se mu zdi žalostno, da mladi od hitre razširitve informacijsko-komunikacijskih tehnologij več ne cenijo druženja na prostem: 

»Ko smo bili mi mladi, smo po šoli odvrgli torbo in takoj odšli ven – na dvorišče, igrišče, v bistvu kamorkoli. Zdaj tega več ni.«