V Mariboru že deset let deluje integracijska hiša, v njej pa je v tem obdobju našlo zavetje 136 beguncev in migrantov.
Begunci, ki so praznovali deset let delovanja Integracijske hiše Maribor, so še pred letom dni bežali. Z brezskrbno igro in v sproščenem vzdušju so za nekaj minut pozabili na vse tegobe. V integracijski hiši je prostora za 45 oseb, ki lahko v njej bivajo največ leto in pol, nato pa se morajo postaviti na lastne noge. Trenutno je v integracijski hiši v Mariboru svoj dom našlo 36 beguncev.
Ko Maribor postane dom, ki ga nimajo
Prebežniki so v našem okolju prisotni skozi zgodovino še iz časov krize v Bosni in Hercegovini ter Kosovu, a zadnji dve leti sta pokazali nove razsežnosti begunske krize. Trume posameznikov in družin z željo po miru so se znašle tudi pred našim pragom. Za osebe, ki poti niso nadaljevale in so zaprosile za mednarodno zaščito, je v Sloveniji poskrbljeno z dvema integracijskima hišama, v Ljubljani in Mariboru, od 1. junija dalje pa tudi z novim uradom za oskrbo in integracijo migrantov.
»Dobra praksa je pokazala, da z načrtnim delom vseh oseb, ki pridobijo status mednarodne zaščite, z medkulturnim dialogom in strpnostjo in seveda v sodelovanju z vsemi nevladnimi organizacijami lahko dosežemo izjemno dobre rezultate pri integraciji. Takšno življenje in sobivanje krepi in dviguje kvaliteto naše družbe,« je povedala Mojca Špec Potočar, v. d. direktorja na Uradu Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov.
Korak za korakom
Večina oseb nameščenih v integracijski hiši prihaja iz Sirije in Eritreje, z nastanitvijo v integracijske domove za obdobje pa se posamezniki ali družine spoznajo z našim sistemom. V času bivanja so vključeni v orientacijski program, ki ga izvaja Slovenska filantropija in jim pomaga seznaniti se z načinom življenja in delovanjem sistemov v Sloveniji ter pridobiti osnove slovenskega jezika. Zatem nadaljujejo z učenjem slovenskem jezika in v tem času tudi že začnejo z iskanjem službe in stanovanja.
»Za osebe, ki prihajajo iz Eritreje, oni ne poznajo nobenega sistema. Tako da za njih je to zelo nenavadno, da se morajo prijaviti na zavod za zaposlovanje, ali poslati vlogo na center za socialno delo,« pojasnjuje Helena Liberšar, vodja orientacijske programa iz Slovenske filantropije.
Osvajanje slovenskega jezika, je za nekatere težavno, najhitreje se slovenskih besed naučijo otroci, ki se v Mariboru dobro počutijo. A številnim se zatakne pri zadnji stopnji - vključevanju v naše okolje.
»Ljudje v Mariboru ne želijo oddati stanovanja v najem črnemu človeku,« opažajo številni begunci, tudi Hapte iz Eritreje.
Strah ostaja na obeh straneh
»Begunci pridejo k nam in jih je strah, kaj bo z njihovo prihodnostjo, domače okolje skrbi, kaj bodo ti ljudje vnesli v naše okolje,« še dodaja vodja orientacijske programa. Igor Bratuša, vodja Integracijske hiše Maribor ugotavlja, da radikalizacija ni neizbežna: »Radikalizacija pač pride, večja je skupnost, več je možnosti. Hvala bogu imamo v Sloveniji še dokaj malo beguncev in smo še varna oaza.«
Majhnost nam, za zdaj, nudi varnost, a te varnosti si želijo tudi prebežniki. »Mi smo mirni ljudje. Zaradi terorizma migriramo, bežimo,« še pristavi Hapte. In ravno strah, da ne bi kdaj bežali tudi mi, bi moral prebuditi strpnost.
