Smiljan Mori v Mariborinfo podkastu #13 iskreno o očetu, strahu pred okolico in desetletnem boju za otroka.
Kdo ga ne pozna? Smiljan Mori, podjetnik, motivacijski govornik in avtor.
V Mariborinfo podkastu #13 smo se pogovarjali o njegovi knjigi Pubec iz Ožbalta, hitro pa je pogovor postal predvsem osebna zgodba o odraščanju, notranjih dvomih, odnosih in preizkušnjah, ki človeka postavijo na realna tla.
Pubec iz Ožbalta, ki ostaja del njega
Mori se je v pogovoru večkrat vrnil k Ožbaltu ob Dravi in občutku pripadnosti, ki ga, kot je dejal, ni nikoli povsem zapustil. Spregovoril je o otroštvu, o tem, kako so ga oblikovali ljudje in kraj, iz katerega izhaja, ter o tem, da se človek lahko preseli drugam, a v sebi pogosto ostane isti.
Odkrito je povedal, da kot otrok ni razmišljal o revščini na način, kot jo razumemo danes.
Kljub pomanjkanju osnovnih stvari je zanj največ pomenilo, da niso bili lačni. Dejal je, da te izkušnje v človeku pustijo odtis, ne nujno kot travma, ampak kot notranji glas, ki se občasno oglasi tudi takrat, ko si uspešen.
Oče, pohvala in stavek, ki ga je čakal desetletja
Eden najbolj osebnih trenutkov pogovora je bil, ko je govoril o odnosu z očetom in potrebi po potrditvi, ki jo veliko ljudi nosi še iz otroštva.
Mori je povedal, da je šele kasneje doživel pogovor, v katerem je slišal nekaj, kar je dolgo pogrešal, da ga oče ima rad.
»Včasih pri 53 letih rabiš to slišati. Ne vem, koliko moraš biti star, da bi lahko rekel, da tega ne rabiš. Po mojem vedno pride prav, da je lepo slišati. Tako da smo se potem objeli in smo rešili tudi to, če do takrat še nismo.
Tako da vem, da me je ata imel rad. Tudi ko nazaj pomislim, je to dokazoval s svojimi dejanji,« je s solznimi očmi razlagal.
Zakaj ljudje ne uspejo?
V pogovoru je poudaril, da številnih ne ustavi pomanjkanje znanja ali priložnosti, ampak strah pred odzivom okolice.
Po njegovih besedah ljudje preveč pogosto presojajo svoje korake skozi to, kaj bodo rekli drugi, in zato ne naredijo ničesar.
»Če nas začne mnenje drugih tako ovirati, da nas paralizira, je to razlog številka ena, zakaj večina ljudi ne živi svojih sanj.«
Razložil je, da je ljudem bolj žal za stvari, ki jih niso naredili, kot pa za tiste, ki so jih naredili in niso uspeli. Starejši ljudje ne obžalujejo napak, obžalujejo priložnosti, ki jih niso izkoristili.
»Zgodovino pišejo ljudje, ki si upajo.«
Deset let boja z neplodnostjo
Močan del pogovora je bil posvečen desetletnemu boju z neplodnostjo in vsemu, kar to prinese v odnos. Mori je opisal, kako se pritisk in občutek krivde lahko nabirata tiho, tudi ko na zunaj deluje, da je 'vse v redu'. Ena večjih preizkušenj v zakonu je bila neplodnost.
Deset let postopkov, razočaranj, hormonov, čakanja. »To ni samo medicinski problem. To je psihološki, čustveni, partnerski izziv,« pravi.
Spomni se trenutka, ko mu je žena izrekla vprašanje, ki razkrije vso težo takšnih let.
»A boš ti mene pustil, ker ti ne morem roditi otroka?«
Kako želi, da si ga ljudje zapomnijo
Ko beseda nanese na to, kako ga vidi javnost in kaj bi rad, da ostane za njim, je Mori poudaril, da ne želi, da ga ljudje skrčijo na etiketo ali vlogo. Dejal je, da mu je najpomembnejše, kakšen človek je v odnosu do drugih.
»V sebi v prvi vrsti vidim nekoga, ki mu je mar za druge ljudi.«
V pogovoru pa tudi o podjetništvu, neuspehih in propadlih projektih, javni izpostavljenosti ter ceni, ki jo prinaša uspeh.
Mori je spregovoril tudi o disciplini, osebni rasti, pomenu odločanja in o tem, zakaj brez ciljev človek obstane na mestu.
