Petkovo sneženje je prineslo očitke o neočiščenih cestah, a tudi tiho požrtvovalnost ljudi, ki so v mrazu in temi skrbeli, da se je življenje lahko nadaljevalo.
Petkovo sneženje je severovzhod Slovenije ohromilo. Debela snežna odeja je prekrila pokrajino, promet je zastal, električni vodi so pod težo mokrega snega pokali in številna gospodinjstva so ostala brez elektrike. Policisti so obravnavali skoraj štirideset prometnih nesreč, na nekaterih območjih je bilo gibanje celo smrtno nevarno.
Ob fotografijah zasneženih cest in prevrnjenih vozil so splet in družbena omrežja preplavili komentarji. »Spet jih je presenetil sneg.« »Kje je zimska služba?« »Zakaj še vedno ni spluženo?« V toplem zavetju dnevnih sob so bile besede hitre, v realnosti pa ceste dolge. In noč še daljša.
Medtem ko so mnogi jezno osveževali vremenske napovedi in čakali na očiščeno ulico, so nekateri že sedeli v kabinah delovnih strojev. Eden izmed njih je v Facebook skupini Radarji v Pomurju zapisal besede, ki niso iskale opravičil, temveč razumevanje.
»Ko bo naslednjič spet zimska služba in ko bo spet tako, kot je bilo v petek - se bom jaz spet javil. Brez vprašanj. Brez izgovorov. Ker to je moje delo in moja odgovornost.«
Zapis delavca zimske službe.
Njegov zapis ni bil napad. Bil je povabilo. »Ko pišete, zakaj še ni spluženo. Ko sprašujete, koliko časa še. Ko komentirate iz tople dnevne sobe, medtem ko gledate skozi okno in čakate, da bo nekdo drug poskrbel za vas - takrat si želim samo eno stvar: pridite z mano.«
Začel je 20. februarja ob 1.00 zjutraj. Končal 21. februarja opoldne. Vmes je spal štiri ure. »Gremo v noč. V mraz. V sneg, ki pada brez prestanka. Gremo 10, 15, 20 ur skupaj.« Brez toplega obroka. Brez čaja, brez sendviča. Samo kabina, tema in odgovornost.
In čeprav so se pod objavami vrstili očitki o nepripravljenosti in presenečenju, je realnost na terenu drugačna: ko sneg pada neprekinjeno in v kratkem času zapade več deset centimetrov mokrega snega, pluženje ni enkratno dejanje. Cesto lahko očistiš, a je čez pol ure znova bela.
»Zimska služba ni tipkovnica. Ni komentar. Ni pritisk na pošlji. Zimska služba je odgovornost. Je utrujenost. So neprespane noči.«
Zapis delavca zimske službe.
A te dni niso bili edini junaki le delavci zimske službe, bili so tudi drugi. Gasilci, ki so odstranjevali podrta drevesa in čistili dovozne poti. Delavci elektro podjetij, ki so v snegu in vetru odpravljali izpade elektrike. Policisti, ki so ure in ure usmerjali promet in obravnavali nesreče.
Reševalci, ki so se prebijali do poškodovanih. To so tihi stebri skupnosti, ki delajo, ko večina iz zavetja toplega doma spremlja dogajanje skozi okno.
»In veste kaj najbolj boli? Noben od teh, ki so bili najbolj glasni in najbolj neučakani, ni pristopil in vprašal: Rabite čaj? Vam prinesem sendvič? Noben.«
Zapis delavca zimske službe.
»Danes grem spet ob 20.00 naprej. Spet v noč. Spet v mraz. Da boste imeli zjutraj čisto. Da boste lahko varno peljali otroke v šolo.«
Morda nas je petek presenetil. A ne zato, ker bi nekdo zaspal. Presenetila nas je količina snega. Moč narave. In morda tudi lastna nestrpnost.
Spodaj objavljamo njegov zapis v celoti.
»Ko bo naslednjič spet zimska služba in ko bo spet tako, kot je bilo v petek - se bom jaz spet javil. Brez vprašanj. Brez izgovorov. Ker to je moje delo in moja odgovornost. Ampak nekaj pa moram povedati. Ko pišete, zakaj še ni spluženo. Ko sprašujete, koliko časa še. Ko komentirate iz tople dnevne sobe, medtem ko gledate skozi okno in čakate, da bo nekdo drug poskrbel za vas - takrat si želim samo eno stvar: Pridite z mano. Pišite mi v zasebno sporočilo. Pridem po vas. Usedete se zraven mene v kabino. In gremo skupaj plužit.
Gremo v noč. V mraz. V sneg, ki pada brez prestanka. Gremo 10, 15, 20 ur skupaj. Pa bomo potem videli, ali boste še pisali po 30 ali 35 urah. Začel sem 20. februarja ob 1.00 zjutraj. Končal sem 21. februarja ob 12.00. Vmes sem spal štiri ure. Štiri. Bili smo zunaj brez toplega obroka, brez čaja, brez sendviča. Samo mraz, tema in odgovornost. In veste kaj najbolj boli? Noben od teh, ki so bili najbolj glasni in najbolj neučakani, ni pristopil in vprašal: Rabite čaj? Vam prinesem sendvič? Noben.
Danes grem spet ob 20.00 naprej. Spet v noč. Spet v mraz. Da boste imeli zjutraj čisto. Da boste lahko varno peljali otroke v šolo. Da boste lahko brez skrbi prišli na jutranjo kavico. Zimska služba ni tipkovnica. Ni komentar. Ni pritisk na pošlji. Zimska služba je odgovornost. Je utrujenost. So neprespane noči. So roke, ki držijo volan, ko bi morale počivati. Zato naslednjič, preden napišete, pomislite. Pomislite, kdo je zunaj, ko vi spite. Pomislite, kdo skrbi, da je vaša pot varna. Pomislite, da smo tudi mi samo ljudje. In če imate občutek, da je to lahko delo - pridite. Kabina ima dva sedeža.
Celoten zapis delavca zimske službe.
