Sabina Vesel, mamica petletnemu fantičku in »pasja mamica« dvema kosmatinkama, pravi, da svoj prosti čas najraje preživlja v družbi svoje družine.
Ogromno se sprehajajo, kolesarijo, vozijo s skiroji, a, kot v šali pove, ne z električnimi, ampak tistimi »ta pravimi, na žgance«, ni pa presenečenje, da tudi radi - in ogromno - berejo. In prav iz ljubezni do branja in knjig se je rodila tudi ljubezen do pisanja, plod katere je njena prva slikanica z naslovom Najmočnejša je miš.
S Sabino smo se pogovarjali o izvirni ideji za knjigo in njenem nastajanju.
Od kod ideja, da napišete otroško knjigo?
»Od nekdaj rada berem. Svoj čas so v moji dnevni sobi domovale mnoge knjige. Ko sem postala mamica, so jih zamenjale otroške knjige. Imamo jih res veliko. In res sem vesela, ker s svojim sinom delim ljubezen do knjig in branja.
Očitno sem nekje vmes zaradi branja vzljubila tudi pisanje. Svoje prve besede sem napisala za priljubljeno slovensko pasjo revijo Kužek, pri kateri sem takrat sodelovala. Ko sem postala mamica, pa so se v meni očitno prebudila tako močna čustva, da sem jih začela prelivati v pesmi. Napisanih imam res veliko besedil, trenutno posnete tri avtorske pesmi. V delu je četrta pesem in izida te se res veselim, ker je malo drugačna in malo bolj globoka od ostalih.«
Zakaj ravno živalska tematika in odločitev za pisanje v rimah?
»Kljub temu da sama to doživljam, mi je še vedno zanimiv način, kako sploh pridem do tega, da nekaj napišem. Ne zamislim si, da bom nekaj napisala. Ideje pridejo same od sebe in po navadi s seboj prinesejo tudi nekaj, na čemer lahko gradim. Včasih se sredi noči zbudim z besedilom in melodijo v glavi. Tokrat se je pač zgodilo, da sem zvečer zaspala z mislijo, da bi napisala otroško zgodbo z življenjskim naukom in se sredi noči zbudila z rimo v mislih. Zapisala sem si jo. In tam je nekaj časa samevala. Dokler ni prišel njen čas in želja po nadaljevanju je dozorela skupaj z idejami, ki sem jih oblikovala v zgodbo.
Torej nisem si 'izbrala' živali in rime. Same od sebe so prišle. V stavku, s katerim sem se zbudila, sta bila slon in miš. In ta stavek je že bil sestavljen v rimo. Zgodbo sem nato zgradila okoli tega stavka.«
Kdo je bil prvi, ki je knjigo prebral in kakšen je bil komentar?
»Čisto vse, kar si zamislim, najprej sliši moj fantek. Kljub temu da je še tako mlad, zna biti velik kritik. Pa ne zato, ker bi želel kritizirati, ampak ker ima otroško drugačen pogled na stvari. Včasih se ob njegovih komentarjih prav zamislim. Drugič mu pač razložim, kaj sem s tem sploh mislila. Pravljica mu je recimo bila od samega začetka zelo všeč in komaj je čakal, da dobi pravo knjigo v roke. Danes jo dejansko zna na pamet. Ja, tolikokrat jo je poslušal (smeh).
Vse moje zamisli seveda povem in pokažem tudi partnerju, pa mojim staršem in pa tašči in tastu. No, pa seveda tistim ta bližnjim prijateljicam.«
Koliko časa je potrebnega za izvedbo takšnega projekta - od ideje do natisnjenih izvodov knjige?
»Moram priznati, da vedno mine preveč časa od ideje do realizacije mojih zamisli. Vendar si ob službi in malemu otroku vzamem res malo časa za ostale stvari. Ampak tako mora biti. Pišem lahko tudi, ko bom starejša, otrok pa je samo enkrat majhen in tega ne želim zamuditi zaradi svojih idej.
Tako je tale uboga zgodbica recimo morala kar nekaj časa čakati, preden sem sploh poiskala ilustratorko, poslala tekst v lekturo, se dogovorila za grafično oblikovanje in tisk. Mislim, da se je tole vse dogajalo v obdobju kakšnega leta. Vendar iskreno – lahko bi vse to prej uredila. Pa kljub temu, danes je tu knjiga, še lepša, kot sem si zamislila in, čisto po tiho, sem res ponosna na vse sodelujoče. In tudi nase, da si upam deliti svoje zamisli in da sem tudi to zgodbico spustila v svet.«
Starejše novice
