Prebliski: A je to! Pat in Mat epizoda 202 - pogled v življenje milenijca

»Medtem ko sem iz blagajne v nakupovalni voziček zlagala motiko in po prleško 'krampec' (vrtna motika, kot ji pravijo v knjižni slovenščini), mi gospod prodajalec reče 'zraven tega potrebujete samo še motorko'. 

Prijazno se nasmehnem, odidem iz trgovine, medtem pa razmišljam samo o tem, kako sem zaradi kosilnice, pred par tedni, za več kot en mesec pristala na bolniški ... 

Če bi imel to informacijo, bi pred mano skril vse motorke na prodajnem trgu ...«

»Od nekdaj sem oboževala vonj sveže pokošene trave in ni bilo lepšega dne, kot je bil ta, ko se je moj ata odločil, da pokosi travo. Češnja na vrhu sladoleda, je bil dež, ki je ta vroč dan prijetno ohladil in še dodatno okrepil vonj sveže pokošene trave. To je vonj nebes, sem bila takrat prepričana.

In od tistega prvega dne, ko sem kot majhna deklica prvič zaznala ta vonj, sem si želela kositi travo. Nikoli mi ni uspelo. 'To je preveč težko za takšno deklico, kot si ti,' mi je vedno govoril ata. V redu, bom pa samo uživala ob vonju, sem si vedno znova govorila.

Ljubezen po vonju pokošene trave ni minila niti takrat, ko sem 'v veliko mesto' šla v srednjo šolo, niti takrat, ko sem bila prepričana, da je edina lokacija, kjer bom živela, blok. No, seveda, me je ljubezen do mestnega življenja hitro minila.«

»In prišel je čas, ko sem pri tridesetih z lastno parcelo končno lahko prvič kosila sama - vem, sliši se grozno. Ni trajalo dolgo, morda kakšnih 15 minut, ko mi je med košnjo v nart priletel ogromen kamen, zaradi katerega mi je počila kost.

Po tem, ko sva se z gospodom zdravnikom nekako uspela dogovoriti, da mavec ni zame, sem pristala na berglah. Zdravljenje je trajalo pet tednov, bolečine v nogi pa bodo ostale za vedno.

Seveda, košnje trave nisem opustila, sem pa pri tem veliko bolj previdna. Z nasvetom gospoda prodajalca, da mi manjka samo še motorka, bom pa vseeno malo počakala.«