Pet študentov mariborske medicinske fakultete januarja odhaja v Ugando. Čakajo jih trije meseci prostovoljnega dela, zahtevnih odločitev in življenjskih preizkušenj.
Pred njimi je začetek zdravniške kariere, a še preden bodo svoje znanje začeli uporabljati v slovenskih bolnišnicah, želijo pomagati ljudem, za katere obisk zdravnika ni nekaj samoumevnega.
Pet študentov Medicinske fakultete Univerze v Mariboru se januarja 2027 odpravlja na trimesečno humanitarno-medicinsko odpravo v Ugando. Tam bodo pomagali prebivalcem, ki imajo zaradi oddaljenosti, pomanjkanja zdravstvenih storitev in finančnih omejitev otežen dostop do zdravljenja.
Ajla, Jerca, Lana, Tajda in Miha so zaključili šesti letnik medicine in se odločili, da bodo pred začetkom pripravništva tri mesece svojega življenja namenili prostovoljnemu delu na drugem koncu sveta.
O pripravah, pričakovanjih in strahovih smo se pogovarjali z Jerco Jevševar in Lano Štrumbelj, ki sta nam zaupali, zakaj sta se odločili za takšno pot in kaj jima pomeni priložnost, da pomagata ljudem v povsem drugačnih življenjskih razmerah.
»Preden začnem delati, želim skupaj s svojimi prijatelji narediti še nekaj dobrega drugje po svetu, ne samo v Sloveniji,« nam je svojo odločitev opisala Jerca.
Želja po pomoči drugim ju spremlja že dolgo. Obe sta se za študij medicine odločili precej zgodaj, danes pa v odpravi vidita priložnost, da vse pridobljeno znanje uporabita v okolju, kjer bodo možnosti zdravljenja bistveno bolj omejene, kot sta jih vajeni doma.
Do zdravnika tudi s čolnom, za zdravljenje pa pogosto zmanjka denarja
Njihov novi dom bo za tri mesece majhen otok Bwama na jezeru Bunyonyi v jugozahodni Ugandi. Tam deluje zdravstveni center s štirimi ambulantami, laboratorijem, lekarno in porodnišnico.
Do centra prihajajo prebivalci okoliških vasi in otokov, številni tudi s čolni. Za mnoge je to ena redkih možnosti, da pridejo do zdravniške pomoči.
»Veliko ljudi si ne more niti privoščiti zdravil, oskrbe v bolnišnici, same hospitalizacije,« pojasnjuje Lana.
V zdravstvenem centru bodo skupaj z lokalnim zdravstvenim osebjem obravnavali najrazličnejše zdravstvene težave, od kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, povišan krvni tlak in astma, do poškodb, urgentnih stanj, ginekoloških težav in nalezljivih bolezni.
Med pacienti pričakujejo tudi veliko otrok. Uganda ima namreč eno najmlajših prebivalstev na svetu, saj je več kot polovica prebivalcev mlajša od 18 let.
A čeprav bodo opravljali delo, za katero so se izobraževali šest let, bodo razmere povsem drugačne od tistih, ki jih poznajo iz slovenskih bolnišnic.
Na voljo bodo imeli bistveno manj diagnostičnih preiskav in medicinske opreme, zato se bodo morali pri postavljanju diagnoz v večji meri zanesti na klinični pregled in svoje znanje.
Še težje pa bodo odločitve o nadaljnjem zdravljenju.
V Sloveniji je napotitev v bolnišnico običajen korak, kadar pacient potrebuje specialistično obravnavo. V Ugandi pa to še zdaleč ne pomeni, da bo potrebno pomoč tudi dobil.
»V Ugandi je mogoče boljše, da mi sami naredimo za njega, kar lahko, saj v bolnišnici mogoče ne bo imel dostopa do tega, ali ker si ne bo mogel privoščiti, ali ker ne bo ta pravega zdravnika, ali pa celo je to za pacienta prevelika obremenitev in se sploh ne bo pojavil,« razlaga Jerca.
Tudi navodilo, naj se pacient naslednji dan vrne na pregled, lahko pomeni veliko težavo. Nekateri morajo namreč do ambulante prehoditi tudi po 20 kilometrov.
Prav zato bodo morali mladi zdravniki pogosto tehtati med tem, kaj bi bilo z medicinskega vidika najboljše, in tem, kaj je za posameznega pacienta sploh izvedljivo.
Zgodba o dečku, ki ga niso mogli rešiti
Čeprav se odprave neizmerno veselijo, se dobro zavedajo, da jih ne čakajo samo lepe zgodbe in hvaležni nasmehi.
Eden največjih strahov je občutek nemoči. Spoznanje, da bi človeku lahko pomagali, če bi le imeli na voljo več sredstev, opreme ali možnosti zdravljenja.
Lana nam je pripovedovala o pretresljivi izkušnji ene od preteklih slovenskih odprav.
V ambulanto so pripeljali majhnega dečka, ki je bil hudo podhranjen in zaradi oslabljenega imunskega sistema tudi resno bolan. Potreboval je redno zdravljenje z antibiotiki in ustrezno prehrano.
Zdravniki so njegovi materi pojasnili, da ga mora vsak dan pripeljati na zdravljenje.
Prvi dan je prišla. Tudi drugi dan.
Tretji dan je ni bilo več.
Nekaj dni pozneje so izvedeli, da je deček umrl.
Za študente, ki so ga poskušali rešiti, je bila to izjemno boleča izkušnja.
»To so primeri, ko veš, da bi lahko nekaj naredil, ampak ne moreš,« je občutek nemoči opisala Lana.
Zgodba se je mladim študentom močno vtisnila v spomin. Opominja jih, kako pomembno je njihovo delo, a tudi, da znanje in pripravljenost pomagati včasih preprosto nista dovolj.
»To se mi zdi najtežji del. Da veš, da bi bila pri nas neka težava manjša, tam pa lahko ljudje zaradi pomanjkanja sredstev celo umirajo ali imajo res slabšo kakovost življenja,« razmišlja Jerca.
Prav takšne zgodbe so tudi razlog, da se želijo na odpravo čim bolje pripraviti: »Tudi mi čutimo odgovornost, da se moramo čim bolj pripraviti, ker bo to za nas prvič, da bomo samostojno delali,« poudarja Lana.
V Sloveniji namreč še niso samostojno opravljali zdravniškega dela. Zato že zdaj obiskujejo različne bolnišnične oddelke, opravljajo dodatne prakse in poglabljajo znanje na področjih, za katera bodo v Ugandi posebej zadolženi.
Pri pripravah jim pomaga tudi mariborska infektologinja Alenka Strdin, ki ima z delom v Ugandi bogate izkušnje in je mentorica odprave.
Čeprav bodo študenti v ambulanti večinoma delali samostojno, bodo lahko pri zahtevnejših primerih za nasvet zaprosili slovenske in ugandske zdravnike. Prvi teden bodo preživeli tudi v tamkajšnji bolnišnici, da spoznajo možnosti zdravljenja in način dela lokalnega zdravstvenega osebja.
Ne bodo samo zdravili, temveč tudi izobraževali
Njihovo delo se ne bo končalo pri vratih ambulante.
Ob koncih tedna se bodo odpravljali tudi v oddaljene vasi in na sosednje otoke, kjer številni prebivalci še težje pridejo do zdravstvene pomoči.
Tam bodo izvajali preventivne preglede, merili krvni tlak in krvni sladkor ter razdeljevali dioptrijska očala, ki si jih številni prebivalci ne morejo privoščiti.
Posebno pozornost nameravajo nameniti tudi otrokom in mladostnikom.
Obiskovali bodo šole, kjer bodo spregovorili o spolno prenosljivih boleznih, virusu HIV, menstruaciji in drugih temah, ki so v nekaterih lokalnih skupnostih še vedno povezane s številnimi predsodki in napačnimi prepričanji.
Jerca opozarja, da je menstrualna revščina v nekaterih okoljih še vedno tako velika težava, da dekleta med menstruacijo izostajajo od pouka, ker nimajo dostopa do ustreznih higienskih pripomočkov.
Zato želijo poleg razdeljevanja potrebščin dekletom ponuditi tudi znanje, ki jim bo koristilo še dolgo po odhodu slovenske odprave.
»Mi imamo ure, nimamo pa časa. Oni nimajo ur, imajo pa čas.«
Čeprav se na odpravo odpravljajo predvsem zato, da bi pomagali drugim, se zavedajo, da bo izkušnja močno zaznamovala tudi njih same.
Jerca se najbolj veseli srečanja z domačini, o katerih je od študentov preteklih odprav slišala številne zgodbe.
»Mislim, da mi bo njihov pogled na življenje tudi meni pomagal malo spremeniti perspektivo in mogoče, da bom malo bolj hvaležna za to, kar imam,« pripoveduje.
Upa, da bo lahko s svojim delom vsaj komu olajšala vsakdan in mu omogočila boljše življenje.
Lani pa je v spominu ostala misel, ki jo je slišala v posnetku iz Ugande.
»Mi imamo ure, nimamo pa časa, oni pa nimajo ur, imajo pa čas.«
Kot pravi, jo je stavek spodbudil k razmišljanju o tem, kako različno ljudje dojemamo čas, vsakdanje obveznosti in stvari, ki so nam v življenju pomembne.
A drugačen življenjski ritem bo tudi izziv.
»Mi smo navajeni, da gremo na delo ob sedmih zjutraj, pa smo konec ob treh. Tam bomo pa začeli takrat, ko bo prišlo naše osebje, končali pa, ko bo zmanjkalo bolnikov,« opisuje Jerca.
Od študentov, ki so se iz Ugande že vrnili, so slišali tudi, da je kulturni šok skoraj neizogiben. Začetnemu navdušenju in občutku pustolovščine lahko sledijo težji dnevi, ko se začnejo zares zavedati razlik med življenjem doma in v Afriki.
Prav zato si želijo, da bi jim odprava poleg strokovnega znanja prinesla tudi več razumevanja, potrpežljivosti in drugačen pogled na svet.
Domači jih podpirajo, a skrbi ne manjka
Odločitev, da bodo tri mesece preživeli na drugem kontinentu, je bila za njihove družine razumljivo povezana tudi s skrbmi.
Jerca pravi, da so doma njeno željo po prostovoljnem delu v tujini pravzaprav pričakovali. Že od osnovne šole je namreč sodelovala pri različnih prostovoljskih dejavnostih in projektih. Podobno je pri Lani.
Domači jo podpirajo in razumejo, zakaj si želi oditi, vendar jim misel na trimesečno odsotnost ni najljubša.
»Podpirajo in vejo, da je nekaj zelo dobrega in da bom koristila svetu. Jim je pa hudo, ker grem za tri mesece na drug kontinent,« priznava.
Varnost je sicer ena od ključnih prioritet organizatorjev. Zaradi izbruha ebole so bile nekatere predhodne odprave prekinjene oziroma odpovedane, zato študenti razmere pozorno spremljajo tudi pred januarskim odhodom.
Za pomoč ljudem zbirajo sredstva že skoraj leto dni
Da bodo lahko v Ugandi sploh opravljali svoje delo, morajo študenti sami poskrbeti za velik del organizacije in financiranja odprave.
Že več mesecev organizirajo dobrodelne stojnice, se predstavljajo na sejmih, v župnijah in na različnih dogodkih. Pri tem jim pomagajo tudi družinski člani, ki izdelujejo ročne izdelke za dobrodelno prodajo.
Zbrani denar bo namenjen predvsem nakupu zdravil, medicinske opreme in sanitetnega materiala, pa tudi prevozom pacientov, nadaljnjemu zdravljenju in osnovnim stroškom odprave.
Osnovni finančni cilj so po besedah sogovornic že dosegli, a zbiranje nadaljujejo.
»Vsak evro je kakšna stvar več za njih tam,« poudarja Jerca.
Del sredstev lahko namenijo tudi izboljšanju infrastrukture zdravstvenega centra.
Pretekle odprave so na primer pridobile sončne celice, ki so omogočile električno oskrbo centra. Tokratni skupini pa je uspelo zagotoviti donacijo sedmih računalnikov.
Ti bodo pomagali pri prehodu na elektronsko vodenje zdravstvene dokumentacije.
Študenti poudarjajo, da bo vse, kar bodo uspeli ustvariti in izboljšati, ostalo na voljo tudi prihodnjim odpravam. Morebitna neporabljena sredstva bodo prav tako predali naslednjim skupinam, ki bodo nadaljevale delo.
Pred njimi je izkušnja, ki jim lahko spremeni življenje
Ko se bodo marca vrnili v Slovenijo, jih čakata pripravništvo in strokovni izpit, nato pa odločitev, na katerem področju medicine želijo nadaljevati svojo poklicno pot.
Nekatere zanima kirurgija, druge ginekologija, interna medicina ali urgentna stanja.
A kot pravita Jerca in Lana, lahko tudi izkušnja v Ugandi vpliva na njihove prihodnje odločitve. Nekateri študenti preteklih odprav so se namreč po vrnitvi odločili za drugačno specializacijo, kot so jo načrtovali pred odhodom.
Za zdaj o tem ne razmišljajo preveč.
Njihove misli so usmerjene predvsem v januar, ko bodo za tri mesece zapustili domače okolje in stopili pred izzive, na katere jih noben učbenik ne more povsem pripraviti.
»Vsi smo strašno veseli, da gremo, ker smo še nedolgo nazaj bili v dvomih, če bomo sploh uspeli iti ali ne,« pravi Lana.
Ob navdušenju pa ostaja tudi vprašanje, ki jih spremlja že med pripravami in jih bo verjetno tudi med delom v Ugandi.
Ali bodo znali in zmogli narediti dovolj?
»Naša glavna skrb je, da dobimo čim več znanja, še preden gremo na odpravo, da bomo lahko naredili največ dobrega, kar se da,« sklene.
Kako lahko pomagate?
Humanitarno-medicinsko odpravo Uganda 2027 lahko podprete s finančnimi prispevki, donacijami zdravil, medicinskega materiala, rabljenih dioptrijskih očal in higienskih pripomočkov.
Študenti do 1. decembra pripravljajo tudi dobrodelno nagradno igro, v kateri lahko sodelujete s prispevkom petih evrov.
Podatki za nakazilo:
Prejemnik: Univerza v Mariboru, Medicinska fakulteta
TRR: SI56 6100 0003 1110 090
Sklic: SI00 64
Koda namena: CHAR
Namen: Odprava Uganda – 2027
Več informacij o odpravi in možnostih doniranja je na spletni strani Medicinec – Uganda 2027.
