24-letna Martina Smodiš se je rodila s cerebralno paralizo. Gre za poškodbo možganov, do katere je prišlo zaradi pomanjkanja kisika.
»Ob rojstvu ti poči žilica v možganih in pusti posledice. Bila sem še nedonošenček, saj sem se rodila v šestem mesecu nosečnosti. Tako da sem jo jaz še dobro odnesla. Moji možgani so funkcionalni, razen centra za hojo in ravnotežje,« nam zaupa.
Sprejemanje gibalne omejenosti je bilo pri njej, ki se je s cerebralno paralizo rodila, precej drugačno kot pri tistih, ki so gibalno omejeni zaradi nesreče.
»Mislim, da je lažje sprejeti, če si gibalno oviran že od rojstva, saj je to edino, kar poznaš, s tem živiš in ne poznaš drugega,« meni.
Najtežji je bil čas pubertete
»Najtežje je bilo v času pubertete. Takrat se soočaš še z vsemi drugimi stvarmi, hormoni ti delajo, ti si pa si še na vozičku,« pripoveduje.
Prvi večji strah oziroma nelagodje je začutila ob koncu osnovne šole, ko so prišle priprave na valeto.
»Vsi so me prepričevali, naj sodelujem, sama pa sem se bala, kako bo to videti, nisem bila za to. Nisem bila dovolj zrela. Na koncu sem zaplesala le ples s starši, z očetom sva malo stopicala,« pravi.
Plesala na maturantskem plesu
Samozavest je pridobivala ob koncu srednje šole, ko je ugotovila, da sama zmore marsikaj, tudi plesati.
»V času priprave na maturantski ples sem gledala oddajo, v kateri sta plesala Barbara in Klemen. Mislila sem si, če zmore ona, zmorem tudi jaz. In tako sem pisala Klemnu. Na srečo je bil odziv pozitiven in tako sva se naučila ples in otvorila maturantski ples, bilo je nepozabno,« se spominja.
Od takrat je Martina prepričana, da zmore marsikaj, celo precej več, kot sprva misli sama, in veliko več, kot mislijo drugi.
»Če vidiš, da ne moreš iti po ravni poti, pač greš po ovinkih, na koncu vseeno prideš na cilj,« dodaja.
Na študij v Ljubljano
Martina se je odločila za študij prevajalstva angleščine in francoščine in tako pred petimi leti odšla v Ljubljano.
»Preden sem šla študirat, so me ljudje spraševali, če gre mama z mano. Bila sem šokirana, zakaj me ljudje to sprašujejo. Kako si oni to predstavljajo? Da mislijo, da bom imela vedno nekoga, ki mi bo poleg pomagal,« sprašuje.
Začetki študentskih let so največji preskok v Martininem življenju. Ne le novo okolje, iskanje novih prijateljev, začetki študentskih let so bili za Martino pravi izziv.
»Ko sem bila doma, mi je mama pomagala iti v kopalnico in se obleči. To je trajalo petnajst minut. Ko pa sem prišla študirat v Ljubljano, je bil sprva en velik šok. Sam se moraš zbuditi, poskrbeti, da se oprhaš, se oblečeš in prideš pravočasno na predavanja. Na začetku sem potrebovala dve uri, da sem se uredila in šla od doma. Zdaj lahko s ponosom rečem, da sem ta čas skrajšala na petnajst minut. Ampak to je ena od zadev, ki je nihče ne vidi.«
Martina trenutno biva s slabovidno sostanovalko v študentskem domu, v katerem so stanovanja, prilagojena študentom invalidom. Kot pravi, se s stanovalko dobro ujameta: »Malo kombiniraš, kar ne morem jaz, lahko ona in obratno.« Tedensko pa lahko tudi dvakrat koristi asistenco po osem ur.
»Ko se začne novo študijsko leto in je tempo zelo natrpan, je čudovito, če mi nekdo pomaga pri vsakdanjih stvareh. Da gre v trgovino, počisti tuš kabino ali odnese smeti. Stvari, ki bi jih jaz lahko naredila, a mi vzamejo občutno več časa kot pa nekomu, ki lahko hodi,« nam zaupa.
Strast do plesa
Osebe s cerebralno paralizo imajo oteženo koordinacijo, zamenjujejo levo in desno, zato so dejavnosti, ki ohranjajo možgane aktivne, zanje več kot dobrodošle. Ena takšnih dejavnosti je tudi ples.
»S takšnimi dejavnostmi ohranjaš možgane fleksibilne in jim vsiliš vzorce, ki jih sicer nimajo, a se jih potem začnejo počasi učiti,« pravi.
Martinini trenutni cilji so precej jasni, poleg študija želi plesati, tekmovati in potovati.
»Paraples plešem že pet let, zadnji dve leti pa malo bolj resno. S sedanjim plesalcem, ki je hodeči, se s plesom ukvarjava tudi bolj tekmovalno,« dodaja.
Tako je plesala že na tekmovanjih v Nemčiji, Rusiji, na Slovaškem, Nizozemskem, Slovaškem in Poljskem. Letos pa ji je koronavirus preprečil potovanje in tekmovanje v Aziji.
Otežen prodor na trg dela
Gibalno oviranim so besede iz okolice, kot »smo nedostopni, s tem nimamo izkušenj« dobro znane. Kot pravi Martina, neposrednih zavrnitev ni veliko, je pa veliko posrednih.
»Druge moraš prepričevati, da je zanje dobro, če te poskusijo vključiti. Za delodajalce je tako koristno, če zaposlijo invalida, saj dobijo sredstva za to. Se mi pa zdi, da še vedno obstaja neutemeljen predsodek, da je oseba na vozičku manj efektivna, da bodo drugi ljudje morali za njim popravljati stvari. Ne vem, od kje izvira to. Res je šok, ko prideš na trg dela in delodajalec misli, da bodo s tabo imeli več dela, kot boš pa ti dejansko zanje naredil. Kar je žalostno. A delodajalci nimajo izkušenj in niti nobeden jih na to ne pripravi,« dodaja.
»Še vedno bodo mislili, da mi zmoremo manj. Težava nastane takrat, ko zaradi odzivov iz okolice stvari dejansko ne upamo poskusiti. Ob vsaki stvari, ki jo delaš izven nekih okvirjev, vzameš v zakup, da dobiš deset negativnih odzivov in enega pozitivnega,« opaža.
A Martina pozitivno gleda na življenje in prihodnost. Trudi se biti čim bolj samostojna. Vozi avto na avtomatski menjalnik, poleg študija, plesa in potovanja pa si vsaj enkrat želi doživeti tudi pravo adrenalinsko izkušnjo.
