S Primožem Lorbkom se nismo dobili v župnišču. Povabil nas je na kavo, v kavarno sredi Ptuja, nedaleč od njegove hajdinske župnije. Pravi, da mu je tako ljubše.
»Morda sta bila presenečena, da vaju nisem povabil na 'farovž',« se nasmehne.
Pogovor ob kavi
Tako je bolj sproščeno, meni, saj pogovor ne poteka preko njegove pisalne mize, ampak prijateljsko, lahkotno, ob kavi. Ob rokovanju z nasmehom predlaga tikanje - tako bo pogovor lažje stekel.
Lahkotno je spregovoril o tem, zakaj se je odločil za duhovniški poklic, o spremembi načina življenja, celibatu, pa celo ženitnih ponudbah, ki jih ne manjka.
Je izjemno priljubljen duhovnik, šteje jih 32, kar pomeni, da spada med mlajše slovenske duhovnike. Odraščal je v Halozah, Zavrču, na Turškem Vrhu. Edinec - pove z nasmeškom - zato je tudi malo razvajen, se pošali.
Osnovno šolo je obiskoval v domačih Halozah, v Zavrču, srednjo šolo pa v Mariboru. Obiskoval je gradbeno šolo, to je tudi dokončal. Oče je bil gradbinec, zato se je zdela odločitev, da bi lahko bil tudi on, posebno naravna.
Šolanje je nadaljeval na gradbeni fakulteti, a le za dve leti ...
Želje so postale drugačne
Po dveh letih poglobljenega šolanja o gradbeništvu so želje postale drugačne.
Kdaj se je zgodil preskok? Kaj se v človeku premakne, da se odloči, da bo svoje življenje posvetil duhovništvu? Zdi se, da mora biti razlog zadosti tehten, da odtehta tako odločitev.
Pa ni ravno tako, ne v njegovem primeru. »Tu vedno rečem tako, moram malo razočarati. Ni se zgodilo nič fascinantnega, mističnega ali karkoli,« pojasni. Enostavno začutil je.
Tudi družina ni bila posebno 'verna'. So taki, kot se pošali, tipični verniki. Oče je med tednom ostajal v Avstriji, kjer je delal, zato so vikendi ostali ostali za delo v vinogradu. Sobote so bile rezervirane za družino, v nedeljo, pa sta se z mamo kdaj odpravila k maši, oče pa na kavo s prijatelji.
Po birmi se je malo odmaknil od cerkve, dokler ga niso naključja pripeljala nazaj. V župniji v Zavrču je postal organist, zato sta z župnikom oblikovala zbor.
Takrat, v srednji šoli, se je začela pojavljati želja o študiju teologije. Tega se ni mogel udeležiti s poklicno maturo, zato je padla odločitev o nadaljevanju šolanja na gradbeni fakulteti.
Želji se pač ni dalo ubežati
Po dveh letnikih gradbene fakultete je bil preskok dokončen. Želja po teologiji je ostala, zato se je vpisal na gimnazijo, kjer je opravil vse, kar je bilo potrebno za vpis na teološko fakulteto.
Skozi opazovanje domačega župnika Jožeta, pa skozi pogovore, je želja po teologiji rasla.
»Zagotovo je bilo zadaj veliko molitve, tako domačega župnika kot verjetno tudi ostalih, da je potem to res nekako v meni dozorelo, zažarelo, zagorelo in da sem danes tukaj, kjer sem. In da se potem človek odloči za to, da se odloči za ta način življenja in ta način dela, ki ga duhovniki opravljajo,« razlaga.
Pravi tudi, da je z odločitvijo verjetno marsikoga presenetil. A ta je obstala.
Kako povedati doma?
To ni bilo eno slabših kosil. Doma so sprejeli. So starši občutili izgubo, ker bo edinec duhovnik, ga vprašamo.
»Kaj pa družina? Vedno rečem tako, vedno mora biti v človeku želja po družini. Vedno. Tudi danes in tudi sedaj in še vedno je. Seveda se ji na nek način odpoveš,« razlaga.
Ima farane, ljudi, za katere dušno skrbi, a pove, da je razlika v tem, da je ena družina dana, druga izbrana. Družina, v katero je vpet zdaj, okolje, ta mu je kot duhovniku dana. Primarna družina, tista, ki si jo ustvariš sam, tisto je nekaj drugega, nadaljuje.
»Zakaj pravijo, da je vedno dobro, tudi da v duhovniku gori ta želja po družini? Ker takrat lahko daš vse od sebe, kar imaš, zato kar bi dal družini, ki bi si jo želel ustvariti, boš dal tudi tej družini, ki ti je zaupana.
In v prvi meri je to ljubezen, je to veselje, je to sreča, je to upanje. In boš tudi zanjo skrbel. In zato vedno rečem, ta želja mora vedno v tebi goreti in mora biti v tebi ta želja, da daš sebe celega svoji župniji, ki ti je v nekem trenutku zaupana in ti ni nobena stvar za te ljudi težka, tako kot ti doma, očetu, materi ali pa tudi sinu, hčerki ne more biti neka stvar težka,« razloži.
Pred duhovništvom so bila tudi dekleta
Se je ob odločitvi za duhovništvo moral od kakšnega dekleta posloviti? Brez zadrege in z nasmeškom pove, da mu je bila takšna drama prihranjena. Pred duhovništvom je imela popolnoma tipično najstniško življenje.
Od kakšnega popravnega izpita do ponavljanja letnika, pa veselice, druženje, dekleta - vse to je bilo.
»Moraš iti tudi skozi to v življenju, ker drugače ne veš, kako kaj je in kje so stvari postavljene,« doda.
Ne dekle, ampak domača situacija ga je postavila pred večji izziv pred študijem na teološki fakulteti.
Oče je zbolel za rakom le nekaj mesecev, preden bi se Primož odselil na študij v Ljubljano. Pojavile so se dileme - bo mama zmogla, bo oče bolje? A starša sta ga podprla - odpravil se je na študij.
Odgovornost do faranov je vseprisotna
Študij je opravljal v Ljubljani in v Zagrebu, nato je prišel v hajdinsko župnijo, obenem pa opravlja delo upravitelja Univerzitetne župnije v Mariboru, kjer je odgovoren za duhovno oskrbo študentov ter skrbi za hrvaško katoliško misijo v Mariboru.
»Tam, kjer so mladi, tam sem običajno tudi jaz, če me povabijo,« veselo doda.
Hajdinski oratoriji so izjemno obiskani, mesta so zapolnjena do zadnjega kotička, letos se je hajdinskega oratorija udeležilo čez 160 otrok.
Zakaj ga mladi tako obožujejo?
»Lahko se lepo oblečeš, lahko se daš v talar in si tam nad vsemi, kar se mi ne zdi ravno najbolj smiselno. Duhovnik si z življenjem, besedo, vzgledom. Ampak, da si tam in enak med vsemi. In da si jim dejansko lik, za katerim bodo dejansko tudi šli in da ti bodo zaupali in da ti bodo določene stvari, tudi ko imajo v življenju težave, povedali: glej, zabluzil sem, kaj naj naredim, kako naj naredim, kako bomo naprej ...« razlaga.
Za vsakega si vzame čas, posedi, se pogovori. Tega je veliko. Mladostniki v njem najdejo sogovorca za reči, ki jih komu drugemu ne morejo povedati. Je dostopen, razumevajoč in z obilico osebnih izkušenj, ki mu pomagajo pri nasvetih mladim.
Sreča se tudi z zgodbami, ki pustijo kepo v želodcu.
»Pa ni to samo pri mladih, je to tudi pri starejših. Čeprav največ delam z mladimi, je kar nekaj takih stvari, ki pustijo nekaj, eno kepo v želodcu, ki pustijo neko bolečino,« je jasen.
Mladi iščejo nasvet, starejši iščejo pogovor, še doda.
Rad se pogovarja tudi s pari, ki pridejo pred poroko. Ju spozna, njiju, njune navade, pa kako sta se spoznala, kakšno zabavno anekdoto. Tako je tudi poroka, njegova pridiga, bolj osebna, pristna. A večinoma dela z mladostniki.
Pomembno se mu zdi, da si vzame čas za mlade. Zgodilo se je že, da jih je kdaj peljal na kaki koncert, pa nazaj domov. Starši so mirni, sam pa čuti odgovornost.
»Moraš si vzeti čas za malega človeka, ker mali človek je tako kot mlado drevo. Lahko ga še oblikuješ, lahko še nekaj obrežeš, upogneš, zravnaš in tako naprej in bo to drevo raslo lepo in bo zraslo v nekaj lepega in bo dalo na koncu neki sadež in bo dalo nekaj, kaj je za življenje, tebi in njemu. In je zelo prav, da si vzamemo čas za mlade, pa ne samo za mlade, ampak da si vzamemo čas za ljudi, se usedemo, se pogovorimo, najdemo neko rešitev.
Nobena stvar ni takšna, da ne bi našel rešitve, čeprav se včasih zdi nemogoče. Ampak vedno se skozi besedo najde nekaj, kjer lahko pomagam, kjer lahko skupaj najdemo neko rešitev in neko pametno pot za življenje. Ne bo verjetno vsaka pot lahka, a ne bo pa vedno najtežje,« razlaga.
»Si kdaj osamljen?«
»Ne,« na kratko odgovori in doda, da nikoli ni osamljen, saj je vedno nekdo ob njem. Vedno se v župniji ali izven te kaj dogaja, se druži.
A obenem prizna, da je prebrodil tudi krizo. Ko je prišel v hajdinsko župnijo, se je duhovnik odpravil na dopust, Primož pa je za ta čas ostal sam. Eno večer se je odpravil na večerjo, okoli 23.00, prispel nazaj v faro, obrnil ključe in vstopil. Sam. Tišina. Smrtna tišina.
»Se uležem v posteljo in razmišljam. Res sem si tako rekel: 'Primož, celo življenje tako, še pes na tebe ne zalaja',« se spominja.
Zdaj ve, da si kot duhovnik pač mora zapolniti čas z zanimivimi in dobrimi stvarmi. Prav zato se čuti odgovornega tudi za to, da je vernikom na razpolago.
Se poročiti ali ne poročiti?
Celibat je nekaj, na kar laiki posebno radi pomislimo, ko teče pogovor o duhovnikih. Mnogim se zdi življenje brez partnerja, partnerke, otrok, nekoliko prazno. Mnogi se strinjajo, da je celibat preživet, da bi morali tudi duhovniki imeti pravico do poroke. Kritiki se osredotočajo tudi na to, da pridigajo o družini, a te dinamike sami nimajo.
Primož pove, da dialogi o celibatu potekajo že dolgo. Ga ukiniti ali ne? To je odločitev na plečih cerkvenih dostojanstvenikov. Sprašuje se, ali lahko duhovnik opravlja svoje delo enako dobro v celibatu ali izven tega.
»Vse ima svoje prednosti, vse ima svoje slabosti. Tako je tudi pri celibatu,« preprosto odgovori. Sam pa meni, da je glede celibata zanimivo nastavljen pravoslavni model. V tem se lahko duhovniki sami odločijo, ali bodo v celibatu ali ne. K temu pritičejo tudi posebna pravila, seveda, a odločitev glede celibata je na posameznem duhovniku.
K temu pa pritiče tudi vprašanje, ki ne gre lahko z jezika, a ga naslovi kar duhovnik sam. »Saj dobivam kdaj tudi kakšne ženitne ponudbe,« se nasmehne.
Te po navadi prikapljajo v zasebna sporočilca na Facebooku pod pretvezo, da kakšna dama potrebuje nasvet, pomoč. Seveda se kot vestni duhovnik odzove, a svojega celibatnega življenja ne prekrši.
Biti katehet ... najstnikom
Primož kot duhovnik opravlja tudi delo kateheta za višje razrede verouka, kar pomeni, da pripravlja prav najstnike. Naša vprašanja o celibatu in ljubezenskem življenju najbrž niso nič kaj bolj surova o tistih, ki jih postavljajo najstniki. Duhovnik z nasmeškom potrdi.
Verouk pa na Hajdini poteka nekoliko drugače kot drugod. Verouk imajo le enkrat na mesec, tri ure skupaj.
Duhovnik pove, da tako otroke in mladostnike bolje spozna. Njim ugaja, saj ne hodijo vsak teden k verouku, on pa lahko z njimi preživi nekoliko bolj kvaliteten čas.
»Bi si želel ostati na Hajdini?« Brez pomisleka je odgovor Primoža jasen. »Vsekakor. To sploh ni vprašanje.«
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.