To je še ena izmed srce parajočih zgodb, ki jih piše Slovenija.
»Jaz sem Gabi, Gabrijela.
Atek so vedno rekli, da imam angelsko ime. Doma smo imeli medičarno. To je lectarija. Imeli so jo že deda, pa njegov deda. Mesili smo medeno testo za srca, konjičke, deklice. Ata so mesili na mašino, mama pa so valjali, krasili, sušili. Rada sem imela našo delavnico, vedno je dišalo.
Dve sva bili, dvojčici. Gabrijela in Marija. Enaki sva bili, čisto. Ampak Marija je umrla pri dvanajstih, neko bolezen je imela. Je hitro šlo. Najprej je bila vedno bolj suha, vedno manj sva si bili podobni. Potem je imela kraste na koži, modrice. Lasje so ji izpadli. Veliko je bruhala. Takrat sem spala z njo, jo objemala, da bi ji bilo boljše. Enega dne so jo peljali v bolnico, pa ni nikoli prišla nazaj.
Atek je potem začel piti, veliko je začel razbijati. Mama so naredili veliko lectovo srce za Marijo, cele noči so ga delali. S sliko, da bi viselo v glavnem prostoru za spomin.
Atek so tisti dan veliko popili, srce so razbili na kose, vrgli so ga v mamo. En kos ji je odneslo v oko, nikoli ni več dobro videla.
Od takrat se nista imela več enako rada. Mama so pogosto jokali. Ko sem imela 15 let so atek prišli v mojo sobo in me 'naredili za ženo'. Smrdeli so po tobaku, po žganju. Bolelo me je, še bolj pa duša.
Atek so me 'delali za ženo' ob nedeljah. Mama so vedeli, vedno bolj so jokali. Zboleli so na živcih, so rekli zdravniki 'histerija neurosa'. Dvakrat so jo peljali v norišnico, v tem času so me atek imeli za ženo vsaki dan. Medičarno smo prodali, atek so služili potem z 'kšeftanjem'.
Ko sem bila stara 18 let, sem se začela debeliti. Mama so takoj vedeli, kaj in kako. Šli sva k zdravniku, da mi je povedal, da sem noseča. Z mamo nisva vedeli, kako naprej. Atek so jo vsakič pretepli, če je kaj želela rečti. Ko sem imela že pravi 'lamp', so atek znoreli. Pretepli so me, zelo močno. Po trebuhu. Mama so kričali v sosednji sobi. Ko je bilo konec, sem čutila kri po nogah. Dete je odplavalo ... moje dete.
Takrat sem šla od doma. Mama so mi pomagali spakirati čez nekaj dni, ko sem lahko hodila. Dali so mi svoj medaljon, pa lectovo srce in me poljubili, me spremili na postaji. Še denar so doma pobrali, pa nekaj stvari, hrane. Atek so bili takrat na 'kšeftu'.
Naslednji dan so šli v Savo, preden so atek prišli domov. Moja dobra mati. Zdaj so pri Mariji.
V Ljubljani sem bila strežnica, malo tu in malo tam. Niso me nikjer vzeli, atek so mi tako nogo zlomili, da krumplam. Pa sem šla na vas, za čistilko v šolo.
Pri 22 me je vzel hišnik, bil je 43 star, vedno je rekel, da naj bom srečna, da me je sploh vzel. Nisem imela sreče. Nisem mu mogla roditi otroka. Očitno so me atek preveč poškodovali.
Mož je imel rad druge, veliko je hodil okrog. Potem pa je pri 60 šel s kelanrco. Pustil mi je dolgove za hiško, pa pri sosedih velike dolgove.
Poleg službe sem morala še to odplačevati. Včasih mi je ostalo le par tolarjev za hrano. Delala sem venčke za novembra, pa za praznike, pa otroke sem 'mirkala'. Potem pa je prišla penzija. 350 evrov.
Nihče mi več ne da dodatnega dela, jih imam pa že 79. Za otroke sem prestara, ne vidim pa več plest venčkov.
Okrog hiške imam vrt. Zdaj sadim kamilice, žajbelj, meto. To potem sušim in delam čaje. Nič ne zaslužim, ljudje ne pijejo več. Se pa zamotim. In ko mi zmanjka za hrano, jem cukren čaj namesto kosila ... Edino do Marijinega in maminega grobeka bi kdaj šla, 200 kilometrov stran. Da jima nesem rože, za kak lectov srček pa nimam denarja. Pa niti lepi niso zdaj, so plastični.
Velikokrat mislim na mamo, bi šla tudi sama v Savo, pa me noge ne nesejo več. Ampak se bom potrudila, ko kamilice odcveto.«
Humanitarček – društvo za promocijo humanitarne dejavnosti s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno.
Kot so pojasnili, se je Gabi nekega jesenskega večera res namenila v Savo, 'ugvantana'. In res je niso nesle noge. Našli so jo domačini, izgubila je zavest le 500 metrov od reke.
Podhlajena je pristala v bolnišnici za tri mesece in po odpustu so jo 'posvojili' Humiji: »Hvala medicinski sestri, ki nas je takrat poklicala z drugega konca Trojan.«
Uredili so ji varstveni dodatek, pomagali z dolgovi. Sosednja gostilna ji vozi hrano, ona pa jim v zameno pripravlja namizne aranžmajčke.
Kako pomagati Vidam iz #projektVida? Tukaj je namig.
Vsa čast ...