Zakaj je v Sloveniji vse več samskih? »Delamo to, kar je fajn in ne to, kar je prav«

Statistični podatki kažejo, da število samskih v Sloveniji iz leta v leto narašča. 

Gre za trend, ki ni značilen zgolj za Slovenijo, temveč ga opažajo tudi drugod po Evropi. Spremembe v družinskih vzorcih, načinu življenja in vrednotah v veliki meri preoblikujejo družbeno strukturo in vplivajo na razumevanje partnerstva, družine ter individualizma.

O tem, kaj naraščanje števila samskih pomeni za našo družbo, kakšne so posledice za posameznike in kako se s tem spreminjajo družbeni odnosi, smo se pogovarjali z Vesno Vuk Godina, doktorico socioloških znanosti in antropologinjo.

Spremenjeni kriteriji

Vzroke za to vidi v več razlogih. Prvi je ta, da poroka oziroma življenje v zakonski ali izven zakonski zvezi ni več kriterij za to, kako je treba preživeti odraslo življenje.

»Danes to ni več odstopanje, ampak kot oblika bivanja, ki ima prednosti pred življenjem v zakonski vezi. Drug razlog pa je povezan s tem, kako socializiramo in vzgajamo otroke oziroma mlade, ki so zdaj že odrasli. V zahodnih družbah to počnemo na način, ki ga imenujemo narcistična socializacija. Rezultat so posamezniki s psihološkim ustrojem, ki ga imenujemo patološki narcis. Taka oseba deluje po kriteriju tega, kar je meni fajn. 

Če hočete svoje življenje preživeti tako, da vam je fajn, potem pač ne morete biti v trajni zvezi. Če hočete biti v trajni zvezi, morate delovati po logiki prav. Se pravi, ženi bom zvest, ker je prav tako. To bom naredila za svojega moža, ker je prav, četudi mi ni fajn,« razlaga Godina.

O padcu vrednosti

Feminizacija je gotovo eden od dejavnikov, je pa na Zahodu prisotna tudi tendenca, da ženske izbirajo bolje situirane, lepe in inteligentne moške, zato tudi določen odstotek moških ostaja samski.

To po besedah Godine ni le značilno za zahodne družbe, veže se na dejstvo, da so moški v vseh družbah manjvredni spol.

»In ko taki morajo zunanjo v vrednost dodajat, zato da se recimo lahko poročijo z žensko. Ta vrednost je lahko socialni položaj, lahko je število krav v Afriki, lahko je zemlja, lahko je posest, avto, pač karkoli. 

Se pa tudi na Zahodu to spreminja, imamo slovenske reperje, ki pojejo, kako gredo ven in gledajo ključe žensk, torej, katere avtomobile ali kakšna stanovanja imajo. V resnici je vrednost žensk padla in si jo morajo tudi višati,« razlaga.  

Stvar odločitve

Opisuje še en trend: mlajše ženske, ki so lepo videti, izbirajo moške z visokim statusom, torej tistim, ki imajo dovolj denarja za stil, ki je fajn: ne rabijo v službo, privoščijo si zdravo hrano, hodijo redno na fitnes in lepotne operacije in tako naprej.

»Če  pogledate slavno slovensko ženo Donalda Trumpa, ona je model tega. Ženska, ki jo mora bogat moški vzdrževati. Ali je to njegova žena ali ljubica, je vseeno. 

To je tih način življenja tudi na Zahodu. In to ženska tudi ve, ji povejo. Njej je vseeno, ali njega samo spremlja ali z njim živi, ta način je zanjo pač bolj fajn.«

Svojim študentom Vesna Godina med drugim večkrat razlaga, da kot samostojna ženska ne potrebujete moškega in s tem uresničite neki del zahodnega belega feminizma, po drugi strani pa za to plačate z neljubljenostjo.

»Ker ljubljen pomeni, da nekdo skrbi zame. Vsaj na enem področju življenja moram dovoliti, da sem nekomu podrejena. Če to v družbi ne spremenimo, potem vidimo to, kar gledamo v nadaljevankah Seks v mestu, Razočarane gospodinje … 

To so ženske, ki uresničujejo ta tržni kapitalistični kapital, so lahko ministrice in so lahko vse, tudi bogate, ampak nimajo partnerjev in niso ljubljene,« navaja. 

Širša težava

Da bi število samskih oseb zmanjšali, bi morali spremeniti tip družbe, meni Godina. Začenši s tem, da bi spet morali začeti vzgajati in socializirati otroke tako, da ne bi delali tega, kar je fajn, ampak to, kar je prav.

»Seveda govorim o kompleksnih in širših družbenih spremembah. Kvaliteto partnersko prinaša veliko prednosti, na primer, da se na nekoga zanesete, če ste bolni. 

Reklamiranje tega pa ne bo pripeljalo nikamor, ker se ljudje o trajnem partnerstvu odločajo takrat, ko so zdravi in jim nič ne manjka, dajejo prednost temu, da jim je fajn. 

To je tudi širša družbena težava, ki se kaže tudi v medgeneracijski solidarnosti v odnosih na delovnem mestu. Praktično vse institucije v ozadju tega trpijo, ker se pač posamezniku ne da vztrajat, da bi delal prav,« sklene.