Tartfuffe

J. B. P. Molière
𝗧𝗔𝗥𝗧𝗨𝗙𝗙𝗘
10. 12. 2024 ob 20.00
𝗗𝘃𝗼𝗿𝗮𝗻𝗮 𝗙𝗿𝗮𝗻𝗮 Ž𝗶ž𝗸𝗮
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/tartuffe/
Najslavnejši evropski komediograf Jean Baptiste Poquelin Molière (1622–1673) predstavlja vrh francoske klasicistične komedije, pisane v večinoma verzificirani obliki in v stilu dramaturgije trojne enotnosti, ki je svoje motive črpala iz antične rimske in italijanske ter španske renesančne komedije, pa tudi iz srednjeveških fars in commedie dell arte. Molièrovi odrski junaki so splošno veljavni tipi oziroma karakterji, ki predstavljajo splošne značilnosti socialnih pojavov ali človeških lastnosti oziroma napak, na primer skopuh, svetohlinec, hipohonder, rogonosec … Komedija Tartuffe je nastala v najplodnejšem in filozofsko najbolj poglobljenem umetniškem obdobju Molièrovega ustvarjanja. Ime Tartuffe je z leti (in stoletji) postal univerzalni arhetipski izraz dvoličnosti, licemerstva in svetohlinstva. Pojem je ponarodel in postal splošni simbol za hinavščino, zlasti cerkveno. Molière je imel z uprizoritvijo velike težave. Takoj po prvi izvedbi (1664) je bila komedija na zahtevo cerkvenih krogov strogo prepovedana in trajalo je do leta 1669, ko je znova smela na oder (vzrok za to je bil, da je v tem času kralj Molièrovo gledališko skupino vzel pod svojo zaščito).
Bogat meščan Orgon v cerkvi naključno sreča gorečega vernika Tartuffa in se nad njim popolnoma navduši. Povabi ga k sebi domov in Tartuffe kmalu postane član njegove družine in versko-moralni zgled za njene člane. Toda nad njim razen Orgonove mame, gospe Pernell, ni nihče navdušen, še zlasti ne, ker začne Tartuffe po svoje urejati družinske zadeve, Orgona pa si povsem podredi. Začne se vpletati tudi v družinske ženitne načrte, tako na primer odsvetuje, da bi se Orgovova hči Marijana poročila z izbranim izvoljencem. Omreženi Orgon se s tem strinja in predlaga, da naj se z njo poroči kar Tartuffe. Toda zelo kmalu se začne kazati Tartuffova dvojna narava, njegovi skriti nameni, saj se Tartuffe, ki nenehno govori o veri in grehu, skrivaj predaja izbranim užitkom. Njegova dvoličnost postane povsem očitna, ko začne erotično zapeljevati Orgonovo ženo Elmiro, čemur pa Orgon ne verjame, in šele z intrigo, ki mu jo nastavijo, spregleda (znameniti komedijski prizor Tartuffovega zapeljevanja Elmire in Orgonovega prisluškovanja). Iz globokega razočaranja in jeze Tartuffa požene iz hiše, a je prepozno, saj mu je pred tem v trenutku velike zaupnosti predal svoje premoženje (nanj prepisal hišo) in neke sumljive finančne listine, zaradi katerih bi Orgon lahko pristal v zaporu. Tartuffe sedaj zahteva hišo in denar zase. Orgonovo družino v zadnjem hipu reši kraljev odposlanec z obsodbo Tartuffa, ki je uradno prepoznan kot goljuf in prevarant.
Komedijo je režiral Diego de Brea, ki sodi med najuspešnejše slovenske režiserje srednje generacije s prepoznavno odrsko estetiko; njegove režije odlikujeta analitična poglobljenost in dovršena likovno-scenska podoba; obvlada izjemno širok spekter žanrov, vse od dramskega, lutkovnega, opernega gledališča do drugih (mejnih) gledaliških oblik. Da je mojster odrskega humorja, je dokazal že pred leti z režijo nepozabne komedije Ko sem bil mrtev v ljubljanski Drami.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Mateja Pucko, Kristijan Ostanek, Ana Urbanc, Žan Koprivnik, Julija Klavžar, Gorazd Žilavec, Blaž Dolenc, Vladimir Vlaškalić, Minca Lorenci, Matevž Biber, Nejc Ropret
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Diego de Brea
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗲𝗰: Primož Vitez
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳, 𝗶𝘇𝗯𝗼𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲, 𝗼𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Diego de Brea
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Metka Damjan
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Blagoj Micevski
𝗜𝗻š𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko