Pri založbi Beletrina je izšel ponatis romana, v katerem izjemno, na zgodovinskih dejstvih temelječo fikcijo dopolnjujejo risbe akademskega slikarja Stojana Graufa.

Pred petintridesetimi leti se je Zlata Vokač Medic, profesorica svetovne in ruske književnosti ter jezika, obenem pa neutrudna raziskovalka literature in zgodovine, z romanom Marpurgi poklonila spominu na Maribor 15. stoletja in njegovo tedanjo judovsko skupnost. Pravkar je pri založbi Beletrina izšel ponatis romana, v katerem izjemno, na zgodovinskih dejstvih temelječo fikcijo dopolnjujejo risbe akademskega slikarja Stojana Graufa.

O knjigi in njenem pomenu za ohranitev dediščine Marpurgov smo se pogovarjali z zgodovinarjem Klemnom Brvarjem, avtorjem spremne besede k ponatisu. 

Roman Marpurgi je prvič izšel leta 1985. Zakaj je ravno zdaj pravi čas za ponatis? 

»Ponatis romana Marpurgi – izšel je konec letošnjega februarja pri Beletrini – je povezan z istoimensko izvirno opero, ki bi prav v naslednjih dneh morala zazveneti na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Po motivih kultne knjige Zlate Vokač Medic sta jo zasnovala skladateljica Nina Šenk ter libretist in režiser Igor Pison. Zaradi obsednega stanja, ki ga je povzročil virus, žal, miruje cel spekter načrtovanih aktivnosti, ne le opera in promocija knjige.

Moči je namreč združilo več kulturnih institucij, ki načrtujejo celosten pretres fenomena Marpurgov – ob gledališču in Beletrini še Mariborska knjižnica in Sinagoga Maribor. Zdi se, da gre za dokončno umestitev romana v mestni literarno-kulturni kanon. Kamor, mimogrede, sploh ni lahko priti.« 

Kako to mislite?

»'Mariborska literatura, ki se napaja zlasti iz prepišnega značaja mesta, premore kar nekaj literarnih mojstrovin, s tem pa vseslovenski ugled. Z Dragom Jančarjem je vse bolj tudi mednarodno prepoznavna, kar velja unovčiti s še kakšnim prevodom. Marpurgi bi si ga na primer že zaslužili. A gremo lepo počasi. Če je bil roman doslej malce zaprašena mariborska klasika, je njegova ponovna izdaja pri osrednji slovenski leposlovni založbi zagotovo velik korak, da Marpurgi vstopijo v slovensko literarno javnost. Kdor namreč misli, da gre za hermetični lokalpatriotizem, se moti. Knjiga odpira prostor in duha, kar je nekaj, kar nam Slovencem, vseskozi klecajočim v te in one skrajnosti, primanjkuje. Sam jo vidim kot metaforo evropskosti z vsemi dosežki in padci. Lepo pa odraža tudi dvoobraznost civilizacije in človeka, ki brbota pod njeno tanko plastjo. 

Ponatis ima še en močan adut – gre za izrazito lepo oblikovno knjigo, ki jo bogatijo risbe akademskega slikarja Stojana Graufa. Res, pravo darilo urbi et orbi.« 

Pri založbi Beletrina je izšel ponatis romana, v katerem izjemno, na zgodovinskih dejstvih temelječo fikcijo dopolnjujejo risbe akademskega slikarja Stojana Graufa.

Zakaj ta gotovo dragoceni dodatek, saj prva izdaja ni bila ilustrirana?

»Idejo, da knjigo opremimo z ilustracijami, je zasejal Mitja Čander. Vsebinska in tematska razsežnost romana – brez slabe vesti mu lahko pripišemo epskost –, kar kliče k vizualni nadgradnji. Želja je bila, da risbe ohranjajo stik s časom, o katerem knjiga pripoveduje. Sledila je prava mala raziskava, ki je slikarju Graufu, tudi samemu navdušencu nad renesančnim slikarstvom, v pomoč ponudila nekaj bolj ali manj znanih motivov iz antične, srednjeveške in renesančne umetnosti. Nastalo je preseglo pričakovanja. Risbe delujejo kot vizualna sidrišča, ki kozmos romana fiksirajo in obenem odpirajo. Zaradi njih knjiga kot celota žarči.« 

Kaj je največja vrednost romana? Zgodovinska resnica?

»Knjigi bi naredili veliko krivico, če bi jo odpravili zgolj kot dober zgodovinski roman. Že res, da ne obstaja prav veliko slovenskih avtorjev, ki bi s takšno suverenostjo križarili po več kot pol tisočletja oddaljenem času in širokem prostoru kot to počne Zlata Vokač Medic. A zgodovini, še posebej oddaljeni, je treba znati dati človeško mesenost in vnesti duha. Zato še bolj fascinira avtoričino eruditstvo na področju duhovnih in idejnih prelomov med srednjim in novim vekom. Ti so, če smo količkaj pozorni, pravzaprav vseskozi eni in isti, vezani na osnovne premise v človeku. 

Nekje sem prebral, da je avtorico Marpurgov, sicer rusistko in komparativistko ter izrazito študiozno pa tudi intuitivno osebo, najprej gnala faustovska želja zaobjemanja človekove totalitete. No, roman zmore prav to. Gre za v zgodovinsko ohišje grajen esej, primeren tudi za tiste, ki jim esejistika sicer ne diši. Tukaj se po moje skriva tudi odgovor, zakaj je knjiga aktualna tudi 35 let po izidu pri Založbi Obzorja.«

Kako zgodba ohranja spomin na Jude v našem prostoru?

»Zgodba mariborskih Judov je gotovo specifika romana, ki meče senco onkraj literarnega globoko v družbeno. Plete se v podtonu, a roman spretno razkriva psihološke mehanizme v družbi, ki so stoletja tlakovali bivanjsko usodo evropskih Judov. Hkrati gre za eno redkih slovenskih literarnih del, kjer so Judje prikazani v pozitivni luči. Še več, predstavljeni so kot nosilci svetovljanskega srednjeveškega Maribora. Gre za pomembno gesto, če imamo pred očmi, da Maribor vseskozi oscilira med odprtostjo in samozazrtostjo in je mesto izgonov, odhodov in diaspor, tudi sodobnih. Skozi to perspektivo lahko izgon Judov razumemo tudi kot nekakšen 'izvirni greh'. 

Pomenljiv je tudi naslov knjige: zaobjema sicer celotno srednjeveško meščansko občestvo, a z jasno aluzijo na tiste, ki so bili primorani oditi in so v novem okolju svoj priimek izpeljali iz imena domačega mesta. Tukaj je de facto v igri tista znana mantra, da te iz Maribora lahko izženejo, a Maribora iz tebe ne morejo izgnati. Zagotovo je takšna, simbolna vrnitev domovinske pravice nekdanjim judovskim someščanom osrednja zasluga romana.«

Klemen Brvar, avtor spremne besede k ponatisu romana Marpurgi.

Ali Maribor ohranja dediščino Marpurgov?

»Z današnje perspektive je jasno, da roman stoji na začetku procesa, ki je še v teku. Gre za reintegracijo judovske dediščine v mestno tkivo in zavest, kar je le ena od faset, skozi katere mesto išče razvojno pot v prihodnost. Dober znak je, da smo od navdiha posameznice prišli do institucije, ki sistematično popolnjuje mozaik mariborske judovske preteklosti. Trenutno je v pripravi dvojezična razstava, ki bo fikcijskim momentom Marpurgov zoperstavila zgodovinska dejstva. Pri tem je paradoksno, da v korespondenci z znanstvenimi pristopi roman ne izgubi prav nič sugestivnosti. Se pa ob poglobitvi v življenje avtorice zdaj jasneje kažejo nekatere formativne točke knjige. Kakorkoli obrnemo, domet Marpurgov je dolg. 

Ne le, da zdaj marsikdo zastriže z ušesi, ko naleti na priimek Marpurgo – zame ima na primer globlji pomen lanska prigoda iz leipziškega knjižnega sejma, ko je ob Mojci Kumerdej, še eni izjemni pisateljici, ki je 'doma' v daljnem času in prostoru, svoj roman predstavljala romunska piska mlajše generacije Ioana Baetica Morpurgo. Roman Zlate Vokač Medic namreč navdihuje in nagovarja različne umetniške smeri – leta 2012 je bil posnet tudi dokumentarni film – in to je značilnost klasike.«

Morda priložnost za turistično blagovno znamko?

»Zagotovo, Marpurgi že nekaj časa prenikajo v 'živo' kulturo, od tu pa je le korak, da se jih v večji meri in s premislekom inkorporira v kulturno-turistično ponudbo mesta. Kakšen manjši festival judovskih vsebin bi bil dobra, predvsem pa utemeljena niša. Knjiga pa, ob drugih vrhovih mariborske literature, edinstveno in pomenljivo protokolarno darilo.« 

Lena Kreutz

S spleta

Komentarji (3)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
farmacevtka (nepreverjen)

namesto da bi pisali o koroni

Tipicen odgovor (nepreverjen)

medicinske mafije ... pa se sovijetsko ruske zasedbe isti k so Marpurge, Rome in druge preganjali iz domov.

In reply to by farmacevtka (nepreverjen)

Kurta (nepreverjen)

To je ja Korona portal.

Starejše novice