Marko Podgornik Verdev: »V podjetjih znamo govoriti o rezultatih. Ne znamo pa govoriti o tem, ko se človek zlomi«

V poslovnem svetu pogosto govorimo o uspehu, rasti, rezultatih in produktivnosti. Precej redkeje pa o bolezni, izgubi, žalovanju, psihičnem zlomu ali trenutkih, ko človek preprosto ne zmore več.

Prav te teme letos odpira konferenca MEN-TAL 2026, ki bo maja v Cankarjevem domu drugič povezala poslovni svet in pogovor o duševnem zdravju. 

Pobudnik projekta, mariborski poslovnež Marko Podgornik Verdev ob tem prvič tako odkrito govori tudi o svoji osebni zgodbi, diagnozi HIV, občutku osamljenosti in pritisku, ki ga nosijo vodje ter podjetniki.

Realnost preveč glasna, da bi jo lahko ignorirali

MEN-TAL letos odpira teme bolezni, izgube, žalovanja in vračanja v delo. Zakaj ste se odločili, da letos odprete prav te teme?

»Ker so to teme, ki se dogajajo vsak dan. Samo ne na odru. Ampak v tišini. V podjetjih znamo govoriti o rezultatih, ciljih, rasti. Ne znamo pa govoriti o tem, kaj se zgodi, ko nekdo zboli. Ko nekdo umre. Ko se človek zlomi. In potem se pretvarjamo, da tega ni. MEN-TAL letos ni nastal zato, da bi bil drugačen. Nastal je zato, ker je realnost postala preveč glasna, da bi jo še lahko ignorirali.«

Koliko je letošnja konferenca tudi osebna zgodba Marka Podgornika Verdeva?

»Popolnoma. Če ne bi bilo moje zgodbe, MEN-TAL ne bi obstajal. Ko sem se soočil z diagnozo, sem prvič zares začutil, kako hitro ostaneš sam.

Ne zato, ker bi ljudje hoteli stran. Ampak ker ne vedo, kaj reči. In v poslovnem svetu je tega še več. Tam moraš biti močan. Tam “ni prostora” za šibkost. MEN-TAL je moj način, da povem: ta prostor mora obstajati.«

Kaj je bilo težje – sprejeti diagnozo ali sprejeti možnost, da bodo zanjo izvedeli tudi drugi?

»Diagnozo. Ker pri diagnozi nimaš več kam bežati. Tam si sam s sabo. Strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, pride kasneje. In je realen. Ampak ni največji. Največji je trenutek, ko ugotoviš, da tvoje življenje ne bo več isto.«

»Ko vodja skriva, začne igrati vlogo«

Ko človek vodi podjetje, se pogosto od njega pričakuje, da je močan, miren in vedno zbran. Koliko energije gre v resnici za skrivanje lastnih stisk?

»Ogromno. In to je energija, ki je nihče ne vidi. Ampak jo vsi plačamo. Ko vodja skriva, začne igrati vlogo. Ko igra vlogo, izgubi stik s sabo. Ko izgubi stik s sabo, izgubi tudi stik z ljudmi. In potem imamo podjetja, kjer je vse 'v redu'. Samo ljudje niso.«

Veliko ljudi ob izgubi zdravja ali psihičnem zlomu pove, da jih najbolj preseneti osamljenost. Kaj je najbolj presenetilo vas?

»Kako hitro se svet utiša. Telefon ne zvoni več enako. Pogovori postanejo krajši. Ljudje postanejo previdni. Ne zato, ker jim ni mar. Ampak ker ne znajo. In takrat ugotoviš, kako zelo potrebujemo kulturo, kjer je dovoljeno reči: 'Ne vem, kaj naj rečem. Ampak sem tukaj.'«

Kaj se po vašem mnenju v podjetjih največkrat zgodi, ko zaposleni zboli, izgubi bližnjega ali se po dolgi odsotnosti vrača nazaj v kolektiv?

»Zgodi se tišina. Ljudje ne vedo, kako pristopiti. Vodje ne vedo, kaj je prav. In potem vsi čakajo, da mine. Ampak za človeka to ne mine. Največkrat ne potrebujemo popolnih besed. Potrebujemo samo občutek, da nismo sami.«

»Kultura se ne piše v pravilnikih«

Ali danes verjamete, da lahko podjetje res skrbi za duševno zdravje zaposlenih, če vodstvo samo živi v kulturi nenehnega pritiska in pretvarjanja?

»Ne. Kultura se ne piše v pravilnikih. Kultura se živi. Če vodja ne zna priznati, da ima slab dan, tudi zaposleni ne bodo nikoli povedali, da ga imajo. In potem govorimo o duševnem zdravju. V resnici pa živimo nasprotno.«

Kaj je bila največja laž, ki ste jo kot uspešen direktor dolga leta govorili sami sebi?

»Da moram vse zdržati sam. Da je moja vloga, da sem vedno močan. Da nimam pravice do padca. In to je nevarna laž. Ker te počasi pripelje do točke, ko ne veš več, kdo si brez te vloge.«

Če bi morali v enem stavku povedati, zakaj konferenca MEN-TAL ni samo še ena poslovna konferenca - kaj bi rekli?

»Ker na MEN-TAL ne govorimo o tem, kako biti uspešen. Govorimo o tem, kako ostati človek.«

Na kratko, brez filtra

Zakaj ste začutili, da je pomembno o diagnozi HIV spregovoriti javno?«

»Ker stigma živi v tišini. Dokler o tem ne govorimo, ostaja občutek, da si sam, da si drugačen, da si 'manj'. In jaz sem želel pokazati, da to ni res. Da si lahko vodja, podjetnik, oče, partner – in hkrati človek z diagnozo.«

Ali poslovni svet še vedno kaznuje ranljivost?

»Da. Morda ne neposredno. Ampak jo. Ker ranljivost pomeni nepredvidljivost. In podjetja imajo rada nadzor. Ampak resnica je ravno obratna. Ranljivost gradi zaupanje. In brez zaupanja ni dolgoročne uspešnosti.«

Kaj želite, da ljudje odnesejo s konference MEN-TAL 2026?«

»Da si upajo pogledati vase. In da naslednjič, ko jih nekdo vpraša 'Kako si?', ne odgovorijo avtomatsko 'v redu'. Ampak si vzamejo trenutek in povedo resnico. To bi bil zame največji uspeh.