Marko Podgornik Verdev: »Gospodarstveniki v Sloveniji rabimo samo eno stvar - predvidljivost.«

Podjetno z Markom Podgornikom Verdevom, direktorjem mariborskega podjetja Mikro+Polo. O pogumu, integriteti, selitvi podjetja in zakaj gospodarstvo potrebuje predvsem predvidljivost.

Maribor ima podjetnike, ki ne gradijo le poslovnih zgodb, temveč tudi vrednote. Eden izmed njih je Marko Podgornik Verdev, direktor podjetja Mikro+Polo, ki je iz majhne obrtne delavnice zraslo v največjega dobavitelja laboratorijske opreme v Sloveniji in proizvajalca laboratorijskega pohištva, ki danes pod blagovno znamko Lab Interior opremlja laboratorije širom Evrope. 

Podjetje s približno 150 zaposlenimi in 28 milijoni evrov prometa ni znano le po poslovnih rezultatih, temveč tudi po 35-urnem delavniku, neomejenem plačanem dopustu in kulturi, ki temelji na zaupanju. A Podgornik Verdev ni klasičen direktor. Je glasen zagovornik integritete, odkrito govori o svojih osebnih izkušnjah, kritično komentira politične odločitve in pri tem jasno pove: »Vedno bom povedal svoje mnenje. Če bom zaradi tega izgubil posel, pač bom.« 

V pogovoru razkriva, kako je prevzel podjetje, zakaj verjame, da podjetnike od drugih loči pogum, kaj ga je spodbudilo k zapisu »Ne morem več« ter zakaj meni, da slovensko gospodarstvo potrebuje predvsem eno stvar – predvidljivost.

Vaša zgodba, zgodba Mikro+Polo danes pomeni 28 milijonov evrov prometa in 150 zaposlenih, a začelo se je precej drugače. Kako se je pravzaprav začela vaša poslovna pot, in kdaj ste prvič začutili, da boste podjetnik?

»V bistvu tega nikoli nisem zares začutil niti si tega posebej želel. Moja želja je bila vedno postati učitelj, zato sem se tudi šolal na srednji pedagoški šoli, ki se je kasneje preoblikovala v gimnazijo.

Moj stric je bil vse življenje, oziroma odkar pomnim, obrtnik – zelo podjeten človek. Navduševalo me je, da je njegova družina v času socialistične Jugoslavije imela več kot naša, in to mi je predstavljalo motivacijo, da se da doseči več.

Že v osnovni šoli sem občasno delal zanj, v srednji šoli, predvsem proti koncu, pa sem začel delati bolj redno. Ko sem začel študirati, sem delal še več. Denar me je premamil, zato sem šolo pustil, se zaposlil in vedno imel visoke ambicije ter željo po spremembah in izboljšanju poslovanja. Tako sem nekako pri 32 letih prevzel podjetje.«

Danes ste največji dobavitelj za laboratorije v Sloveniji in hkrati proizvajalec laboratorijskega pohištva, ki presega meje države. Kateri del posla je danes strateško najpomembnejši?

»Oba sta zelo pomembna. V Sloveniji smo omejeni z geografsko majhnostjo naše ljube države, poleg tega pa smo odvisni od tujih proizvajalcev, ki jih zastopamo. Zato je bila moja ideja že vrsto let, da bi razvijali nekaj svojega, nekaj, kar lahko nastane tukaj v Mariboru.

Ko smo kot inženiring pridobili nekaj večjih projektov, med drugim smo leta 2013 opremljali Medicinsko fakulteto v Mariboru, je bil to dokaz oziroma potrditev, da zmoremo in znamo. Leta 2015 smo zato začeli z novo blagovno znamko Lab Interior, pod katero proizvajamo laboratorijsko pohištvo.

Če gledam strateško oziroma z vidika potenciala za rast, je Lab Interior bistveno, bistveno pomembnejši za dolgoročno prihodnost, saj nimamo mej – lahko gremo kamorkoli, sami iščemo svoje distributerje in računam, da bo v nekaj letih ta dejavnost močno prerasla dejavnost trgovine.«

Kateri trgi vam danes prinašajo največ rasti – Slovenija ali tujina?

»Zaenkrat v Sloveniji rastemo stabilno, približno pet odstotkov letno. V zadnjih letih smo morda celo nekoliko padli, ker smo ukinili nekatere prodajne programe, da smo se konsolidirali in se usmerili v bolj profitabilne dejavnosti.

Zelo pa rastemo na področju proizvodnje laboratorijskega pohištva. Tam sta za nas trenutno največja trga Avstrija in Nemčija. Delamo tudi z Nizozemsko, Norveško, Belgijo, nekaj projektov imamo v Španiji in na Irskem, zelo močno pa smo prisotni tudi v Litvi. Računamo, da se bomo na teh trgih širili postopoma, državo za državo.«

Kako kot slovensko podjetje konkurirate globalnim dobaviteljem – in kaj je tista ena prednost, zaradi katere vas kupci izberejo?

»Predvsem je to kakovost. Za naš laboratorij oziroma naše pohištvo lahko z mirno vestjo, brez kakršnekoli ošabnosti, trdim, da je v tem trenutku zagotovo med najlepšimi. V laboratorije smo prinesli barvo, novo svežino.

Mislim pa, da kupci, tudi v tujini, začutijo predvsem to, da smo neverjeten tim in da nam vse štima od začetka do konca. Pri pohištvu se vse na koncu zaključi z monterji, ki so na terenu. Monterji lahko, po domače povedano, vse pokvarijo ali pa, tudi če smo kaj v procesu naredili narobe, stvari popravijo.

Ko nam na koncu zadovoljne stranke čestitajo, predvsem pa se zahvalijo in pohvalijo ekipo monterjev, je to tisti trenutek, ko si rečeš: ‘Bravo, nekaj smo pa le naredili dobro.’«

Kaj pomeni voditi uspešno podjetje prav v Mariboru?

»Meni to predstavlja predvsem izziv in tudi določeno zadoščenje, da v tem delavskem mestu, ki je po razpadu Jugoslavije na nek način propadlo, vseeno vzklije podjetje, ki je danes, to lahko mirne vesti rečem, zgled v slovenskem prostoru – ne le z inovativnostjo pri produktih.

Delamo za farmacijo in za celotno industrijo laboratorijev pri največjih, najbolj zvenečih svetovnih imenih. Po drugi strani pa smo zelo inovativno podjetje tudi pri delu z zaposlenimi. In to mi je v čast – da nam je glede na bližino Avstrije in na to, da se ogromno ljudi vozi v Ljubljano, uspelo prav v Mariboru.«

Katera poslovna odločitev v zadnjih letih je bila najbolj tvegana, pa se je izkazala za pravilno?

»Najbolj tvegana odločitev je bila, ko smo se odločili iti v proizvodnjo pohištva, saj je ta za sabo potegnila ogromne investicije. Takrat smo v to vložili približno milijon evrov, poleg tega pa veliko vlagamo tudi v nastope na sejmih. Šele zadnji dve leti, po osmih ali devetih letih, je ta dejavnost postala dobičkonosna.

Morda zame osebno ni bila toliko tvegana, ker sem vedno verjel v idejo, je bila pa zelo tvegana za moje sodelavce. Ostali niso videli luči na koncu tunela, ampak predvsem vrečo brez dna, kamor mečemo denar, ki ga ustvarimo v drugem, trgovinskem segmentu. Zdaj pa vsi, glede na dogajanje na svetovnih trgih, počasi ugotavljajo, da smo izbrali pravo pot.«

Kako pomembno je v podjetništvu verjeti?

»Mislim, da je verjeti izjemno pomembno. Vedno znova ugotavljam, da podjetnike od ostalih ljudi loči predvsem pogum. Po domače povedano podjetništvo oziroma poslovne odločitve nikoli ne temeljijo na rezultatih za nazaj, ampak vedno na projekcijah za naprej, ki so neotipljive.

Tu moraš zaupati svojemu instinktu, svojim občutkom. Znati moraš povezati stvari, ki se dogajajo, pogledati v prihodnodt – če se malo pošalim – in potem moraš imeti res pogum, da narediš korak naprej. Zaupati si moraš, da si se prav odločil, saj je podjetništvo tek na dolge proge in pri tem potrebuješ vztrajnost.

Vztrajnost je tista, ki večini ljudi zmanjka. Mladi danes pogosto mislijo, da bodo odprli s. p. in že jutri postali bogati. A zgodba ne gre tako. Mi smo s pohištvom začeli služiti šele po osmih letih. To so pogum, vztrajnost in zaupanje vase, da greš po pravi poti.«

V podjetju imate približno 150 zaposlenih. Kaj vam ta številka pomeni - strošek, odgovornost ali privilegij?

»Strošek nikoli, privilegij pa, odgovornost, neprespane noči – predvsem to. Moram reči, da je zaposlovati najlažje. Zelo dober občutek je, ko rečeš: 'Rastemo, potrebujemo novega človeka.' Veliko večja težava, tudi zame osebno, pa je, ko nam ne gre tako dobro, ko gremo malo navzdol in se je treba od koga posloviti.

V zadnjih letih sem se naučil, da si tega ne jemljem več tako osebno in čustveno, ker je to pač posel. Vedno si poskušam razložiti – in tudi drugim povem – da je to podobno, kot če gradiš hišo in najameš keramičarja. Keramičar polaga ploščice, dokler ima pri tebi delo. Ko ga nima več, se pač poslovita in nihče ni jezen.

Tako je tudi s službo. Dobiš jo, ker obstaja določeno delo. Če se to delo razvija, ostaneš dolgo. Če se prekine ali ukine, se poslovimo. To je nekaj, kar mi je danes lažje kot nekoč. Včasih mi je bilo to res čustveno zelo naporno.«

V eni izmed vaših zadnjih objav na Facebooku, ko je vaša sodelavka prejela nagrado, ste omenili, da so se pojavili tudi nekateri odzivi, povezani z dejstvom, da je ženska. Me zanima, poleg same kakovosti dela, je pri zaposlenih pomembna tudi skupna vizija, pripadnost podjetju in vrednote?

»Zagotovo. Verjamem, da moramo vsi vleči v isto smer in da se moramo v podjetju – to si res močno želim in si za to prizadevam – zbrati istomisleči ljudje. Vedno pravim, da smo malo posebni, da je naša kultura takšna, kot je. Ljudje nas po tem poznajo, a hkrati tudi mi nismo za vsakega.

Človek se mora pri nas dobro počutiti in če se ne, ni nobene hude krvi. Zagotovo pa moramo imeti vsaj iste cilje, še pomembneje pa je, da imamo enake vrednote.«

35-urni delavnik, neomejen plačan dopust, brezplačni obroki … To ni običajen model. Zakaj ste šli tako daleč?

»Ker verjamem, da … naj vam odgovorim z vprašanjem: zakaj smo to imeli že v šoli? Zdi se mi, da je življenje kratko. Služba ne sme biti samo zato, da grem delat in služit denar, ampak mora biti prostor, kamor grem z veseljem, med svoje ljudi.

Čeprav nekateri strogo ločujejo službo in zasebno življenje, jaz pravim: jaz sem en, jaz sem Marko. Če sem vsak dan osem ur obkrožen z istimi ljudmi, ti ti sčasoma, hočeš nočeš, zlezejo pod kožo in z nekaterimi postaneš prijatelj.

Zakaj se potem v takem okolju, kjer si že z ljudmi, s katerimi se dobro počutiš, tudi na splošno ne bi počutil bolje? Zakaj ne bi imel več svobode, več prostega časa, časa za družino? Da si lahko vzameš dopust, ko ga potrebuješ, in ne da imaš predpisano število dni ter potem šteješ: koliko dni mi je še ostalo, imam še dva ali jih nimam več.«

Ali obstaja kakšen konkreten način, kako merite učinek teh ugodnosti, ali bolj zaupate občutku in odzivom zaposlenih?

»Izmeriti jih je težko. Res jih je težko izmeriti, saj podjetnik pogosto deluje po občutku. Če primerjam podjetje pred 20 leti, ko smo imeli škatlico za predloge in smo vsak predlog nagradili, danes nimamo nobene škatlice in nobenega predloga ne nagradimo. Pred 20 leti smo dobili dva predloga na mesec, pa še to sta bila morda takšna, da bi imeli boljši WC-papir. Danes pa dobivamo ideje za izboljšave naših produktov, poslovanja in procesov samoiniciativno, brez nagrajevanja. To je zame en pokazatelj.

Drug pokazatelj je, ko objavimo razpis za novo delovno mesto. Nazadnje sem na Facebooku napisal, da potrebujemo voznika, in v dveh urah smo prejeli več kot 60 elektronskih sporočil. Kolegi mi pravijo, da objavijo razpis in ne dobijo niti ene prijave. Tudi to nekaj pove.

Opažam še, da se tisti, ki pridejo k nam iz drugih okolij – še posebej, če prihajajo iz podjetij, kjer se niso tako spoštovale vrednote, kot jih poudarjamo mi, na primer družinam prijazno okolje ali certifikati LGBT – pri nas odprejo in zacvetijo. Mlajši, ki smo jim prva zaposlitev, tega morda ne doživljajo tako izrazito. Ko odidejo drugam, pogosto sledi razočaranje. Morda dobijo boljšo plačo, a velikokrat povedo, da odnosi niso takšni. Zame pa so odnosi najpomembnejša stvar v življenju.«

Kaj je po vašem dober šef, ne v teoriji, ampak v realnem, napetem tednu?

»To je res težko vprašanje. Jaz pogosto rečem: katerega učitelja smo si v šoli najbolj zapomnili? In skoraj vsak odgovori, tistega najstrožjega, tistega, ki je od nas največ zahteval.

Verjamem, da je dober šef tisti, ki mu ljudje zaupajo, ga imajo za poštenega ter mu verjamejo in sledijo. Zagotovo pa to ni tisti, ki je najbolj priljubljen. Vidim, da moje poteze včasih niso priljubljene ali pa jih sodelavci ne sprejmejo z navdušenjem, a na dolgi rok se vedno pokaže, da gremo v pravo smer.«

V zadnjem času ste zelo aktivni na družbenih omrežjih, predvsem z objavami, ki odmevajo širše – od gospodarstva do politike. V eni izmed njih ste zapisali: 'Ne morem več.' Kaj je bil tisti konkreten trenutek ali odločitev, ki vas je spodbudila, da ste to javno povedali? 

»Tista objava 'Ne morem več' je bila res napisana v jezi, v afektu in tudi v občutku nemoči. Res se trudim vračati ljudem in skrbeti, da nismo samo delodajalec, ampak da na nek način skrbimo tudi za njihovo zdravje, psihično in fizično, da ne naštevam vsega znova.

Ko vlada brez posvetovanja z gospodarstveniki najprej določi obvezno božičnico, pri čemer nimam nič proti in jo z veseljem dam, hvala bogu, si mi ni treba več izmišljati načinov, kako dati ljudem več in državi manj, ampak da se to zgodi oktobra za december, ob tem pa država ne poskrbi, da bi svoje račune plačevala pravočasno, mi je bilo preveč.

Potem se minimalna plača čez noč dvigne za precej visok odstotek. Spet nimam nič proti, ampak dajte nam to napovedati in uvajati postopoma. Po drugi strani bo tudi država zdaj dobila več. Zakaj država potrebuje več? Lahko bi znižala prispevno stopnjo, ljudje bi dobili še več, država pa enako. Tudi s tem ne bi imel težav.

Tisti petek, ko sem objavo zapisal, pa pridem domov, odprem telefon, začnem brskati in vidim, da je Levica vložila predlog glede praznikov. In takrat mi je res prekipelo. Pomislil sem: 'Kaj še? Kaj me bo jutri čakalo? Ali ima sploh še smisel delati?' To je bila kaplja čez rob. Kasneje so sicer koalicijske partnerice povedale, da tega ne bodo podprle, a v tistem trenutku sem se res vprašal, kaj počnemo. Ali res gradimo nek socializem, kjer je podjetništvo nekaj slabega, kar mnogi že tako mislijo, ali si želimo boljšo družbo?«

Objava je dosegla velik odziv in podporo, tako med gospodarstveniki kot širšo javnostjo. Ste pričakovali takšen odmev in kako ga doživljate danes?

»Moram reči, da zdaj doživljam res velik odziv. Objava ima milijon in pol ogledov, kar je za Slovenijo ogromno. Mene je to šokiralo, ker ni bila napisana z namenom, da bi tako eskalirala. Videlo jo je približno 400.000 ljudi.

Kamorkoli pridem, mi ljudje podajo roko – tako gospodarstveniki kot zaposleni – ker mislim, da vsi razumejo, da stvari ne moreš delati nepremišljeno in čez noč. In mislim, da je vsem, res vsem, kristalno jasno, da se to dogaja pred volitvami. Mene ne bo nihče prepričal, da to niso predvolilni bonbončki.«

Ste v zadnjem letu resno razmišljali o selitvi podjetja v tujino ali je bila to čustvena reakcija?

»Spodbudilo me je k temu, da sem o tem začel razmišljati. Če bo šlo tako naprej, bo to očitno nujno, saj gospodarstveniki v Sloveniji potrebujemo predvsem eno stvar – predvidljivost. To je edino, kar si želim od vladajočih. Lahko mi povedo karkoli, na kaj naj se pripravim, naj mi dajo čas in naj spremembe napovejo dovolj vnaprej. Ne pa da se stvari uvajajo čez noč.

Trgi so že tako ali tako nepredvidljivi. Trump si izmišlja carine, geopolitične razmere so katastrofalne. Že tako moraš biti previden in dobro načrtovati, ko si postavljaš vizijo, kam boš šel, kako boš šel, kdaj in s kakšnimi sredstvi. Potem pa ti še domača politika povzroča dodatno negotovost, da sploh več ne veš, pri čem si.

Zato sem rekel, da bom resno začel razmišljati o tem, in sem tudi začel, kam se preseliti v bolj stabilno okolje, kjer bom vsaj za nekaj let vnaprej vedel, kaj me čaka.«

Že več kot desetletje živite v Avstriji. Kje najbolj občutite razliko v odnosu do podjetnikov?

»V Sloveniji sem, tako ali tako, po mnenju nekaterih vse pokradel, sem baraba in imam botre v vladi. Najbolj zanimivo pa je, da zdaj, ko kritiziram leve, mislijo, da sem desni. Ko sem prej zelo ostro kritiziral desno vlado, sem bil totalno levi. Tako da ne vem, kdo mi pomaga, ampak očitno mi nekdo pomaga.

Očitajo mi tudi javna naročila, čeprav so javna in transparentna ter si lahko vsak državljan vse pogleda. Pravijo, da delam posle z državo. Jaz ne vem, kdo je država. Če se prijaviš na razpis v bolnici in zmagaš z najugodnejšo ceno, kaj naj potem? Ampak tukaj sem baraba.

V Avstriji pa me, ko povem, da prihajam iz Slovenije, najprej imajo za ‘gastarbajterja’, ker je to pač tipična predstava o Slovencu. Ko povem, da tam samo živim in delam v Sloveniji, sledi začudenje. Ko pa povem, da imam podjetje v Sloveniji s 150 zaposlenimi, nastane globoko spoštovanje. In to je iskreno.

Vedno verjamem, da tisti, ki zmoremo, znamo ali smo sposobni vleči naprej, to dolgujemo družbi, ne samo sebi. To je moj pogled. Verjamem, da nismo vsi enaki, a to je moj pogled. In Avstrijci, ki že dolgo živijo v nekem socialnem kapitalizmu, to razumejo. Res je neverjetna razlika v spoštovanju podjetnika v Sloveniji in podjetnika v Avstriji.«

Če bi lahko eno stvar iz avstrijskega podjetniškega okolja prenesli v Slovenijo, kaj bi to bilo?

»Predvsem disciplina in kultura. V Avstriji se mi zdi, in to me najbolj preseneča, ne samo v gospodarstvu, ampak tudi širše, da se vsi držijo reda. Vse je predpisano in sistema ne moreš kar zaobiti.

Pri nas pa je skoraj folklora in nacionalni šport, kako sistem zaobiti. Vsi se ukvarjamo s tem, kako najti bližnjice. V Avstriji tega ni. Ta urejenost mi je všeč. Všeč mi je tudi razmišljanje, da ne iščejo bližnjic, ampak so razvojno usmerjeni in pustijo stvarem dolgoročno varnost oziroma predvidljivost, tisto, kar sem že prej omenil, da pri nas pogosto manjka.«

Ko javno spregovorite tako neposredno, tvegate. Kaj tvegate, ugled, posel, odnose?

»Sem človek, ki se nikoli nisem in se nikoli ne bom pustil izsiljevati ali ustrahovati. Vedno bom povedal svoje mnenje. Če bom zaradi tega izgubil posel, pač bom.

Mama me je že od malega učila, da moram stati za svojimi razmišljanji in imeti močno osebno integriteto. Tega se držim. Vedno bom povedal naglas, kar mislim. Utišati me je težko, enega mojega kolega so že utišali in si danes ne upa več govoriti.

V knjigi sem napisal vse o sebi, zato mi ne morejo ničesar »potegniti izpod preproge« in mi s tem mahati pred očmi. Ne bojim se. Povedal bom, kar mislim. Zelo ostro sem govoril proti skrajni desnici, zdaj zelo ostro govorim proti skrajni levici. Sam nikoli ne zahajam v skrajnosti, čeprav morda po videzu kdo misli drugače. Vedno imam raje zlato sredino.«

Pravite, da vas ni strah. Se to odraža tudi v poslu, vas ni strah morebitnih posledic za podjetje?

»Ni. Tako bom rekel. Javna naročila, pri katerih sodelujemo z državo, so javna in transparentna. Po mojih izkušnjah je vpliv nanje nemogoč in ga tudi nikoli nismo imeli. Jaz osebno ne poznam nikogar v vladi ali politiki.

Kar zadeva poslovanje na splošno, se vedno bolj usmerjamo v tujino. Tam smo pridobili posle z največjimi in najbolj znanimi podjetji, tudi v Sloveniji, od Faber-Castella, Hipp - otroške hrane do BioNTecha, ki ga vsi poznamo po cepivih. Pri teh poslih nimamo nobenih vez ali političnih povezav, ničesar,  zgolj svoje delo.  

V tujini jih ne zanima, kaj govorim v Sloveniji o naši politiki. Tako da ne, ne bojim se.«

Ste eden redkih direktorjev, ki odkrito govori o svoji spolni usmerjenosti, izstopa po svojem videzu … Vas je bilo strah, da bo to vplivalo na poslovne odnose?

»Ne. V bistvu ne. Smo imeli ravno eno izobraževanje in sem tudi tam povedal, da smo nekoč poskusili prodajati kletke za laboratorijske živali. Nihče od naših sodelavcev tega ni želel prodajati, ker so se jim živali smilile, zato smo se odločili, da tega ne bomo delali.

Vedno pravim, da ne bom nikoli delal posla, ki bi šel mimo moje integritete ali samo zaradi denarja, medtem ko bi se jaz moral nekam skriti. Tega ne morem. Če ne smem ali ne zmorem biti takšen, kot sem v resnici, potem raje ne delam.

Je pa res, da je na začetku težko biti povsem takšen, kot si. Na začetku se moraš prilagajati. To vsakemu povem. Tudi jaz sem na začetku hodil v obleki in kravati, dokler ne razviješ svoje osebnosti oziroma posla do točke, ko lahko začneš bolj iskreno nastopati. Tudi pri meni se je to razvijalo postopoma. Marko ni prišel potetoviran in rekel: ‘Evo, takšen sem, zdaj pa bomo delali ali pa ne.’ To je raslo, tako kot raste osebnost.«

Katera odločitev v vašem življenju vas je najbolj oblikovala – kot človeka in kot vodjo?

»Težko bi izpostavil eno samo odločitev. Najbolj me je oblikovala vzgoja. Mama me je vedno učila, da vse, kar imam več ali boljše kot drugi, razdelim ali pa 'pojem v tišini', na skrivaj. Govorim recimo o čokoladah – v času Jugoslavije je bila Milka redka dobrina.

Po drugi strani sem imel za zgled vodjo, ki je bil zelo uspešen v poslu, a po mojem okusu ni deloval v skladu z mojimi vrednotami glede odnosa do ljudi.Vedno sem si rekel, takšen pa ne želim biti. Želel sem ga posnemati pri podjetniških idejah in pri tem, kaj je dobro za posel, ne pa pri odnosu do ljudi.

Vedno sem razmišljal, kako bi stvari naredil tako, da bi v srcu čutil, da sem ravnal prav – da ostanem Marko in ne postanem nekdo drug.«

Kaj bi morali ljudje razumeti o podjetnikih, pa jih nikoli ne vprašajo ali pa imajo mogoče kakšno napačno predstavo?

»Vedno vsakemu rečem – naj poskusi. Naj si vse napiše na papir in premisli. Navzven ljudje vidijo, da se pripeljem z malo boljšim avtom ali da si privoščim več dopusta. Nihče pa ne vidi, da podjetništvo ni osem ur na dan. Ko si enkrat v svojem poslu, se ne moreš izklopiti.

Tudi če se želiš, če ob osmih zvečer dobiš idejo, jo razdelaš. Ne moreš reči: 'To ni moje, mene to ne zanima.' Če se karkoli zgodi, moram biti na voljo 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Jaz nimam dopusta, kjer bi telefon pustil nekje in bil 14 dni nedosegljiv.

Zdaj imamo pravico do odklopa. Vsi jo imamo, tudi jaz. A če se na montaži na Dunaju ob šestih ali sedmih zvečer nekaj zgodi, ne morem biti nedosegljiv. Enako velja za moje direktorje. Tega ljudje ne vidijo – teh tveganj.

Vedno pa poudarim še nekaj: ne trpiš samo ti, trpi tudi tvoja družina. Ko sem bil poročen z Matejo in sva imela enega sina, so mi ponudili, da prevzamem Mikro+Polo. Prvi pogovor sem imel z njo, ali sva skupaj pripravljena na to, da podjetje prevzamem. To je avtomatsko pomenilo ogromno odrekanja doma, veliko večernih dogodkov in obveznosti. Tega ljudje ne vidijo.

Vsakemu pa rečem, poskusi. Če si za to, si za to po duši. To ni poklic. To je način življenja.«

Ko boste čez deset let pogledali nazaj na to obdobje, kaj si boste najbolj želeli, da bi lahko rekli o sebi?

»Vedno to, da sem človek z veliko začetnico. Da mi je vedno mar za druge ljudi in da sem raje sam lačen, kot da so lačni ljudje okoli mene.

To je zame vedno vodilo. Deli. Postavljaj daljšo mizo, ne višje ograje.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.