Tanja Skaza: »Ker mi v otroštvu ni bilo nič dano na dlani, sem se naučila, da si moram vse prislužiti sama.«

Podjetno s Tanjo Skaza. O rasti, osebnem razvoju ekipi v Plastiki Skaza in prepletanju z Inštitutom Skaza.

Tanja Skaza ni klasična podjetnica. In tudi nikoli ni želela biti. Je podjetnica, ki v istem stavku govori o proizvodnji, vrednotah, napakah in osebni rasti, brez olepševanja in brez distance. V svetu, ki je še vedno izrazito moški, je svojo pot zgradila drugače: z vztrajnostjo, delom in prepričanjem, da podjetje ne more rasti hitreje, kot rastejo ljudje v njem.

Danes vodi družinsko podjetje z dolgo industrijsko tradicijo in hkrati stoji za inštitutom, ki povezuje osebno rast s poslovnim svetom. A za vsemi funkcijami in nazivi ostaja nekaj bistveno bolj preprostega: ženska, ki je že zelo zgodaj razumela, da ji nihče ne bo ničesar dal na dlani in da je prav to njena največja prednost.

V pogovoru ne govori kot nekdo, ki bi imel vse odgovore. Govori kot nekdo, ki si jih je moral po poti poiskati sam. O vodenju brez hierarhij, o napakah, ki so bile nujne, o spremembah, ki niso vedno udobne, in o tem, zakaj verjame, da sta uspeh in notranje ravnovesje neločljivo povezana.

Skaza se v javnosti predstavlja kot trajnostna, vrednotno vodena in drugačna od klasične industrije. Pa če mogoče nekako odmislimo te slogane. Kaj vas v praksi danes najbolj loči od konkurence oziroma vas dela drugačne? 

»Kaj nas dela drugačne? Mislim, da predvsem ta način vodenja, kako podjetje deluje. Na trgu bomo drugo leto prisotni že 50 let, druga generacija, in predvsem izhajamo iz tega, da ni treba voditi na način, da si voditelj in potem imaš zaposlene, ampak da si ljudje upajo izražati sebe.

Kaj je še drugega? Da poskušamo našim partnerjem ne samo slediti, ampak tudi mi dajati neke trende, jim povedati, kaj bi bilo dobro. Zakaj? Ker je naše poslanstvo, da smo res trajnostni. To pomeni, da ljudem pokažemo, da je treba poskrbeti za ta naš planet, in radi pridemo s kakšnimi rešitvami. Bolj smo odprti za to, da jim to pokažemo. 

Mislim, da smo najbolj konkurenčni po naši kulturi, naši klimi, kako ljudje funkcionirajo. Tako da: kdaj želijo delati od doma, kdaj hočejo priti v službo, kdaj si želijo, da sami začutijo, kdaj je tisti njihov doprinos.« 

Torej je zadovoljstvo ljudi, zaposlenih ključno, oziroma se kaže potem tudi pri produktivnosti? 

»Če je človek zadovoljen na delovnem mestu, pa ne samo zadovoljen v smislu, da pride v službo in oddela, ampak da ustvarja, da rad kreira in da se zaveda, da mora imeti tudi rezultate, ker mu ti dajejo vrednost, potem vsekakor rad prihaja na delovno mesto. In še vedno so ljudje ključni. Stavbe lahko na žalost dobimo kjerkoli, ljudje pa so največji kapital. 

Ampak ne gre za ljudi nasploh, temveč za takšne ljudi, ki želijo ustvarjati, ki so učinkoviti, ta poudarek bi jaz dala bolj tukaj. Ker danes, mislim, da ni več dovolj samo priti v službo in imeti službo. Danes smo veliko bolj ozaveščeni glede tega, da želimo biti srečni tudi na delovnem mestu, da se hočemo počutiti vredne, da hočemo, da nas spoštujejo. In če nas drugi spoštujejo, moramo najprej spoštovati tudi sami sebe. 

Vse se gradi na odnosih. To je tudi ena od naših vrednot in se mi zdi ena izmed zelo pomembnih stvari.« 

Če bi morali podjetje Skaza skrčiti na nekaj res ključnih elementov, brez katerih ne bi preživelo, kateri bi to bili? Zagotovo so eno od njih torej zaposleni. 

»Zagotovo vrednote, ker vrednote povezujejo ljudi. Če ima podjetje jasno postavljene vrednote, potem v podjetje privablja tudi podobno misleče ljudi. Zelo pomembno je tudi poslanstvo, zakaj sploh je Skaza danes tukaj in kaj v resnici ponuja tem podjetjem. 

Vizija je prav tako ključna. Brez vizije smo lahko v megli. Včasih je dobro vedeti, kje želiš biti čez pet ali deset let, kajti to ti odpira neka druga obzorja. Ko prideš do izziva ali problema, zaradi tega tudi hitreje najdeš drugačno rešitev, ker si usmerjen naprej. 

In pa kultura, organizacijska klima, ki je zelo, zelo pomembna in je sestavni del grajenja odnosov.« 

Če pogledate poslovni model Skaze, nekako brez tega marketinškega filtra, kateri prodajni kanali ali pa kateri tipi kupcev vam pa konkretno v resnici prinašajo največ prihodkov? 

»Ker je Skaza že 49 let prisotna na trgu, smo še vedno na neki način industrija. Naši glavni kupci so na elektro področju in na pohištvenem področju. To niso vedno končni kupci, ampak so bolj naši dobavitelji oziroma partnerji. In v resnici se skozi te kupce tudi največ naučiš, ker pokrivamo največje multinacionalke po svetu. Prav prek njih se učimo, kateri so novi trendi. Včasih pravim: od koga se je bolje učiti, od manjših ali od večjih od sebe? 

Kar se tiče lastne blagovne znamke, so to končni potrošniki. Lastna blagovna znamka predstavlja približno pet odstotkov prodaje. V tem primeru znamo dobro slišati odzive in nanje hitro odreagirati, ti odzivi pa so za nas zelo pomembni tudi pri razvoju naslednjih produktov. Ne dajejo pa nam toliko, da bi zaradi tega vse obrnili na glavo. 

Če zaključim: največ povratnih informacij in usmeritev dobivamo od naših poslovnih partnerjev, velikih multinacionalk. Prav od njih se tudi največ naučimo, kakšni bodo trendi v prihodnosti in kaj bo pomembno v naslednjih letih.« 

Večkrat ste že poudarili pomen vrednot. Ali to pomeni, da so vam pri izbiri novih sodelavcev skupne vrednote vsaj enako pomembne kot znanje in izobrazba? 

»Res je. Ko zaposlujemo nove kadre, so seveda pomembne veščine, torej znanje, ki ga potrebujemo na strokovnem področju. A da veš, da boš s to osebo lahko rasel v podjetju tudi takrat, ko pridejo izzivi, je ključno vprašanje, ali živimo podobne vrednote. 

Pri naših petih vrednotah želim začutiti, da je oseba pogumna, da rada gradi odnos s seboj in z drugimi, da je odgovorna, da ji je pomembna trajnost, da želi o njej tudi nekaj vedeti in da si želi rasti. Če se v teh vrednotah ne prepozna, potem vemo, da ta oseba ni slaba, samo pač ni del našega podjetja. 

Zato ocenjujem, da so vrednote ključnega pomena. Na ta način se ekipe lažje povezujejo, lažje se sprejemajo, lažje se učijo ena od druge, manj si mečejo polena pod noge in si tudi lažje dovolijo biti ranljive ter vprašati za pomoč.« 

So bile vrednote v podjetju Skaza prisotne že od začetka ali so dobile večjo težo z ustanovitvijo Inštituta Skaza? In kako se je ta poudarek skozi leta odrazil pri ljudeh v podjetju? 

»Tudi mi se skozi čas spreminjamo z vrednotami. To pomeni, da so vrednote, ki smo jih imeli pred desetimi leti, danes drugačne. Enako velja za podjetje Skaza, vrednote so bile prisotne že ves čas, odkar pomnim. Odkar sem leta 2003 prišla v podjetje, smo imeli vrednote. 

Edina razlika je v tem, da smo jih kasneje, ko si bolj izkušen, začeli bolj zavestno poudarjati. Nekje okoli leta 2013. Na začetku namreč nisi natančno vedel, zakaj se ljudje zaposlujejo, zakaj odhajajo, zakaj si z nekom nisi kompatibilen, dokler ne ugotoviš: aha, ne živiva skupnih vrednot. Če je moja vrednota, da gremo v ekspanzijo in na nove trge, njegova pa ne, to samo pomeni, da se nisva našla v vrednotah. Takrat smo začeli temu posvečati več pozornosti. 

Skozi čas so se vrednote seveda tudi spreminjale. Vedno pa so tri vrednote, ki se prepletajo skozi celotno zgodovino podjetja. Zakaj? Ker sta podjetje začela moj tast in tašča, in takrat so bile njihove ključne vrednote odgovornost, pogum in odnos. Zelo veliko sta dala na odnose, predvsem na dolgoročne odnose s partnerji, ne kratkoročne, ker se skozi čas spoznavaš in takrat res veš, kaj je pomembno. 

Kasneje so se vrednote dopolnjevale ali spreminjale. V nekem obdobju so bili v ospredju cilji in večja ciljno usmerjenost, danes pa govorimo bolj o naprednosti, ker je edina stalnica v življenju sprememba. In jaz mislim, da je prav, da se vrednote skozi čas spreminjajo, ker se spreminjamo tudi mi. 

Kar se tiče ljudi: ko daš večji poudarek na vrednote, si želiš imeti ob sebi ljudi s podobnimi vrednotami. Če teh ni, potem veš, da nismo za skupaj. In seveda, nekateri ljudje podjetje zapustijo, od nekaterih se tudi sam posloviš. Ampak jaz vedno rečem, da si je treba pustiti čas, da se najdejo pravi ljudje.« 

Ste kdaj storili kakšno večjo napako ali se vam je pripetil poslovni spodrsljaj? Kaj vas je ta izkušnja naučila in kako danes preprečujete ponovitve?   

»Včasih sem se zaradi napak zelo vznemirjala. Danes se zaradi njih ne vznemirim več. Na napake gledam drugače: vidim jih kot ene izmed najboljših odločitev. Vsaka napaka ti da boljši vpogled v to, kako lahko rasteš. Odpre te za razmislek, kaj si naredil narobe in kaj bi danes naredil drugače. In prav na podlagi tega zrasteš. 

Včasih tudi ugotoviš, da morda sploh nisi želel tistega, za kar si se takrat odločil, ampak nekaj povsem drugega. Zato danes na napake gledam drugače kot še pred petimi leti, kaj šele desetimi. Izhajam iz tega, da so napake del naših izbir. Kadarkoli naredimo napako, jo naredimo zato, da bi se iz nje nekaj naučili. Ko pride do napake, jo moramo tudi sprejeti, to je del poti, na kateri se nam pogosto odpre še neka druga, boljša pot. 

Danes rečem, da človek, ki ne dela napak, v resnici sploh še ni začel rasti. To je pot, po kateri moraš iti. Zato tudi našim sodelavcem dovolim, da delajo napake, ker vem, da so si s tem upali narediti korak naprej. 

Vsako napako vidim kot nekakšen blagoslov, ki nam pokaže, da je v nas nekaj več. Če bi morala izpostaviti konkreten primer: ena večjih napak je bila, da smo kupili parcelo, na kateri smo želeli graditi. Takrat se mi je zdela odločitev odlična. Ko sem se pripeljala v Velenje in videla parcelo, sem bila navdušena. Nato smo porabili veliko denarja za papirje, kasneje pa ugotovili, da tam gradnja sploh ni mogoča. 

Takrat sem se zelo sekirala, zdelo se mi je, da je šlo veliko denarja za nekaj, kar zdaj tam stoji, in sem razmišljala, da bi lahko ta sredstva porabili drugje. Danes pa na to gledam drugače. Morda mi je ta izkušnja dala prav tisto, kar sem takrat potrebovala: čas. Čas, da sem prišla do lokacije, kjer smo danes. Ker ko enkrat vložiš sredstva, si zavezan tisti poti in ne moreš kar takoj drugam. In ravno to te prisili, da poiščeš drugo, boljšo rešitev, in danes stojimo tukaj.« 

Kakšen vpliv ima vaše podjetje na lokalno skupnost (zaposlovanje, sodelovanje z dobavitelji, donacije, mentorstva)?   

»Mislim, da je to zelo pomembno. Dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo je ključno, ker živiš v tem okolju. Mi vsako leto organiziramo Skazin tek, lani smo imeli že desetega, pri katerem zelo veliko sodelujemo z lokalno skupnostjo. Prav tako zelo radi doniramo lokalnemu okolju in smo z njim povezani na več ravneh. 

To se mi zdi pomembno tudi zato, ker imaš zaposlene. Danes je luksuz imeti službo, do katere se pripelješ v treh minutah in si takoj v službi. Še vedno si želim, da je pri nas v Skazi čim več Velenjčanov. To je tudi del moje strategije: zakaj bi se 'marketingaši' vozili v Ljubljano, če so lahko tukaj? Zakaj bi se razvojniki vozili v Maribor, če so lahko tukaj? 

Želim si, da bi dobri kadri oziroma ljudje, ki si želijo rasti, to lahko počeli v lokalnem okolju in hkrati nekaj pustili lokalni skupnosti. Lokalno okolje je pomembno, ne samo za podjetje, ampak za družbo, za naše otroke in za naše zanamce. Tam, kjer živiš, je pomembno, da tudi sam nekaj vračaš skupnosti.«

Če bi jutri prejeli milijon evrov dodatnega proračuna, kam bi ga usmerili in zakaj?   

»Zame to ne bi bilo nič drugače. Če danes ne znam živeti srečnega življenja, kako ga bom jutri? In če dobim milijon, kaj se mi zgodi naslednji dan? Kaj pa, če bi se zgodilo, da bi naslednji dan umrla? 

Zato se mi zdi najbolj pomembno vprašanje: kaj bi naredila drugače, kot delam danes? Pravzaprav se je to vprašanje treba postaviti vsak dan: kaj bi naredil, če bi dobil milijon na račun? Čisto vsak dan. To pomeni živeti pogumno, zavedati se, da imaš 24 ur, in se vprašati, kaj lahko v teh 24 urah narediš. 

Ne vem, ali bi karkoli naredila drugače, kot že imam v načrtu. Izhajala bi iz tega, da se vsak dan vprašam: ali živim srečno življenje?« 

Kaj bi želeli, da bodoči zaposleni in mladi podjetniki razumejo o vaši panogi, pa se tega v šoli ne naučijo?  

»Kaj je tisto, kar bi ljudje morali vedeti, da je dobro delati tudi v podjetjih, kot je industrija. Če kje, se prav v takšnih podjetjih lahko zelo razvijaš, si ustvarjalen in se odpreš temu, da rešuješ konkretne izzive ljudi ter s tem delaš svet lepši. 

Podjetja, kot je naše, so zato vsekakor dobrodošla za mlade. Zakaj? Ker tukaj lahko odkrivajo. Imajo ob sebi izkušen, moder kader, ki jim lahko marsikaj pokaže in pomaga, da zrastejo v razvijalce, tehnologe in strokovnjake na svojem področju. 

Jaz vedno pravim: mladi, ki želijo v tem svetu pustiti pečat ali narediti nekaj dobrega za lepši svet in boljše ljudi, so v takšnih podjetjih zelo dobrodošli, in tudi oni so dobrodošli, da pridejo k nam.« 

Prej ste dejali, da je pomembno imeti vizijo, da se vidiš, kje boš čez deset let. Kakšna je vizija podjetja? Kje se vidite čez pet, čez deset let v prihodnosti? 

»Najprej bi rada povedala, kaj se mi zdi pomembno: ni ključno, da se posameznik vidi, kje bo čez pet ali deset let. Pomembno je predvsem to, da želi biti srečen, uspešen, ali pa preprosto srečen, in da želi uživati v svojem delu. 

Zakaj pa je pomembno, da ima podjetje vizijo? Zato, ker vizija drži smer tudi takrat, ko se človek ali organizacija malce izgubita. Mi si želimo, da bi bili, in da bi ostali, prva izbira, ko se ljudje odločajo za trajnostno plastiko in trajnostne rešitve. Da pomislijo: Skaza. Skaza dela z recikliranimi materiali, Skaza rada razvija, Skaza je tehnološko dovršena, ima lastno brizgalnico materialov, zna delati kompleksne rešitve. Tukaj se vidimo. 

To je področje, ki je naša pot. Mi ne želimo imeti enega končnega cilja, ampak pot, po kateri hodimo in s katere ne želimo skreniti. To je za nas vizija. 

Mogoče bi se dotaknila še poslanstva. Naše poslanstvo je, da pomagamo ljudem spreminjati navade in se zavedati, da če danes ne poskrbimo za lepši planet in ne ravnamo bolj trajnostno, kako bodo zanj poskrbeli naši otroci? Zgled je tisti, ki največ šteje. 

Vizija je dobra zato, ker ti daje pot in te po tej poti vodi. V materialnem svetu imamo cilje in kazalnike, ki nam dajejo vrednost, v duhovnem svetu pa polnimo sebe. Če si ne dovolimo pasti, rasti in se odpreti novim znanjem, obstanemo. 

Zato vedno pravim: prav je, da imajo podjetja dolgoročno vizijo, ker je to pot, in ta pot se nikoli ne konča. Nimamo enega končnega cilja, imamo pa kratkoročne cilje, ki nas polnijo z vrednostjo in nam dajejo pogum za nove premike.« 

Pojem plastike ima v javnosti pogosto negativen prizvok, zlasti v povezavi z okoljevarstvom. Kako se v Skazi soočate s tem pogledom in kako ljudem razlagate, da plastika ni nujno problem, če je uporabljena trajnostno? 

»Konotacija plastike je dolgo zvenela negativno. Zakaj? Ker najprej pomislimo na plastiko za enkratno uporabo. Te je res največ, greš po sadje in ga kupiš v embalaži za enkratno uporabo, tega je ogromno. 

Mi pa od vsega začetka delamo plastiko, ki je vračljiva. To pomeni plastiko, iz katere je mogoče znova narediti novo plastiko. Seveda je pri tem zelo pomemben tudi naš proces, ki ga izvajamo že vrsto let, ter lastna blagovna znamka, kjer so vsi izdelki narejeni iz recikliranih ali biorazgradljivih materialov. Prvi tak projekt je bil Organko. 

S tem smo želeli ljudi ozaveščati, da je treba za lepši svet tudi nekaj narediti, ne samo onesnaževati in pričakovati, da bodo za vse poskrbeli drugi. Zato mi dejansko ne ozaveščamo le o plastiki, ampak širše o trajnosti.« 

Kaj je bil tisti ključni ali prelomni trenutek, ko ste začutili, da mora ob Skazi nastati tudi Inštitut Skaza? 

»Mislim, da je bil klic. Prav klic. Leta 2015 sem začela veliko delati na sebi, okoli 40. leta pride pri večini ljudi neka prelomnica. Takrat sem se resno začela ukvarjati z osebno rastjo in spoznavanjem sebe. 

In takrat sem prišla do zelo pomembnega spoznanja: bolj ko človek dela na sebi, bolj je lahko uspešen tudi v poslu. Takrat sem ugotovila, da je inštitut v resnici samo podaljšana roka Skaze. Bolj, ko bom delala z ljudmi na osebni rasti, bolj si bodo dovolili razpreti krila, se odpreti, verjeti vase, verjeti v to, kar počnemo, zagovarjati svojo ceno, svoje produkte in svojo tehnologijo. 

Tako je inštitut tudi nastal, vzajemno. Eno brez drugega ne gre. Najprej sem začela znotraj Skaze: z motivacijo, vizualizacijo, tehnikami dihanja, jogo, z razumevanjem načina življenja in tega, kaj vse to pomeni. Potem pa je povsem naravno prišlo do tega, da sem rekla: 'V redu, dajmo to ponuditi še drugim.'

In tako je inštitut zrasel. Danes imamo že peto generacijo akademije in različne delavnice, ki potekajo iz leta v leto. Zato vedno rečem: to ni ločeno eno od drugega. Bolj, ko delate na sebi, bolj ste lahko tudi realno uspešni.« 

Osebna rast je bila pred desetimi leti za marsikoga še tabu tema. Kako danes gledate na ta premik, in kako se je to odrazilo v Skazi?« 

»Rekla bi, da je še vedno za marsikoga to tabu. A hkrati mi je zelo všeč, kako ljudje delajo spremembe. Kar se tiče Skaze, je bilo na začetku tako, da sem bila morda preuranjena, prehitra. Hotela sem ljudem dopovedati, da je edina stalnica v življenju sprememba in da moramo vsi delati spremembe. Takrat še nisem bila dovolj ozaveščena, da bi rekla: potreben je čas, to je proces. 

Ljudje se spreminjamo in tudi v Skazi se to zelo pozna, ker se spreminja podjetje. Točno tako, kot ste rekli, ko se voditelj spreminja, se spreminja celotna organizacija. In če organizacija tega ne sprejema, kaj se začne dogajati? Ljudje odidejo. 

Jaz sem zelo hitro sprejela, da so spremembe del našega življenja. Da so spremembe nekaj, kar nas pelje po boljši poti. Vsakič, ko dobim izziv, ga danes vidim samo kot izziv: ali ga bom sprejela in šla naprej. Ključno je sprejemanje, da se odpreš za sprejemanje. Bolj, ko se odpreš, bolj te življenje vodi. Ker življenje nas vodi in nam kaže, da bomo dobro živeli, če si bomo to dovolili.  

In ko kdo reče: 'Mogoče ljudje zato odhajajo,' jaz odgovorim: ljudje odhajajo zato, ker nimajo radi sprememb. In če nimajo radi sprememb, potem tudi odidejo. In s tem ni nič narobe. Prav je, da gredo, ker iščejo svojo pot.« 

Industrija je tradicionalno bolj moški svet. Ste imeli kot ženska na vodstvenem položaju občutek, da ste se morali - vsaj na začetku - bolj dokazovati kot moški na podobnih funkcijah? In kako se je vaš odnos do tega čez leta spremenil? 

»Moramo vedeti, da sem se tudi jaz skozi ta čas zelo spremenila. Če pogledam nazaj, sem si pred leti avtomatsko sama naložila veliko več pritiska. Bila sem bolj zahtevna do sebe, želela sem biti popolna. Rekla sem si: zdaj sem ženska, zdaj se moram dokazati, zdaj moram to in ono. In res sem se trikrat bolj pripravljala, kot se pripravljam danes. 

Danes sem veliko bolj sproščena in tako tudi delujem. Je pa še vedno res, da je industrija bolj moški svet in da se v pogovorih večinoma še vedno usedejo moški. Danes to jemljem drugače: sem ženska in povem tako, kot čutim in mislim. Seveda je pomembno, da prideš z znanjem, ne gre za to, da se sklicuješ samo na to, da si ženska. 

Včasih sem si govorila: ker sem ženska, se moram bolj pripraviti. Če se spomnim sebe še pred petimi leti, sem pred sestanki razmišljala: zdaj moram to znati, to znati, to znati. Danes pa to vidim kot prednost. Danes si dovolim reči: ni treba vsega znati. Lahko sem bolj odprta in si dovolim, da česa ne znam, in tudi tako to sprejmem. 

Moški te bo vzel tako, kot te bo vzel, po svojih merilih. Jaz pa se moram vzeti takšna, kot sem sama. To pomeni, da sem pristna in da se ne poskušam nekomu dokazovati. Izhajam iz tega, da naj bo vsak to, kar je. Izzivi bodo vedno, vsaka oseba ti lahko nekaj prebudi. In prej, ko to sprejmeš, prej lahko zrasteš, narediš nov korak ali se odločiš za nekaj novega. Pomembno pa je, da stojiš za seboj, za svojimi idejami in da čutiš sebe.« 

Če pogledate nazaj na svoje otroštvo ali mladost: bi lahko izpostavili kakšno izkušnjo ali dogodek, ki vas je najbolj izoblikoval ali zaznamoval? 

»Jaz si rečem, da če me otroštvo ne bi pripeljalo do tega, da sem bila že kot otrok borka in dokaj samostojna, danes ne bi bila tukaj, kjer sem. Želela sem si dokazati, da zmorem, da bom nekoč uspešna.

Izoblikovalo me je predvsem to, da nisem imela vsega na dlani. Če sem si želela karkoli privoščiti ali imeti v svojem življenju, sem si to morala prislužiti. Tako sem se zelo zgodaj začela zavedati, da za vse, kar želim imeti, moram nekaj oddelati. Delo sem začela dojemati kot veliko vrednoto. Nikoli mi ni bilo težko delati, ne gre za to, ali delaš do treh, ampak za to, da takrat, ko čutiš, delo vzameš kot hobi. Kot nekaj, za kar veš, da se ti bo, ko ga dobro opraviš, tudi dobro vrnilo. 

Danes temu dajem velik pomen. Mami se vedno zahvalim in ji rečem: 'Mami, hvala, ker mi nisi dala vsega na dlani.' Ko sem se šla pogovarjat za štipendijo, sem bila stara 14 ali 15 let in sem se sama usedla ter si vse uredila. Kadarkoli sem kaj potrebovala, sem šla sama. 

Danes sem za to zelo hvaležna, ker me je mama že kot najstnico hitro naredila samostojno. Naučila me je, kako si prislužiti denar in kako poskrbeti za to, da lahko živim lepo življenje.« 

Se spomnite konkretnega prvega zaslužka oziroma prve plače, tiste samostojne? Kaj ste si kupili za prvo plačo? 

»Oh, tega se zelo dobro spomnim. Zelo hitro sem začela delati v gostinstvu, rada sem kelnarila. In spomnim se, kako lepo je bilo, ko sem dobila prvo napitnino. Res lep občutek. Takrat sem si rekla: samo smejati se moraš, biti zadovoljen, in kar naenkrat vidiš, da lahko od napitnine tudi živiš. 

Pri šestnajstih letih sem si že znala sama zaslužiti. Med počitnicami sem delala in zaslužila svoj denar. Točno se spomnim, da sem šla potem v trgovino, ne po eno oblekico, mislim, da kar po tri. To me je res razveselilo. 

Še danes pa pravim, da takrat, ko imaš nekaj svojega, to tudi drugače ceniš. Takrat si rečeš: 'Jaz sem si to zaslužila.' In tisto oblekico potem tudi drugače nosiš. Morda zato danes gledam na denar tako, da ne pade z neba, ampak da ga je treba zaslužiti.« 

Večkrat poudarjate hvaležnost mami. Pa je bil na vaši poti še kdo - mentor, vodja ali zgled - ki vas je pomembno zaznamoval in vam pomagal postati to, kar ste danes? 

»Mislim, da so vsi naši učitelji moji mentorji. Vse sprejemam s hvaležnostjo. Pred leti, desetimi ali petnajstimi, bi morda pomislila na ljudi, ki so me prizadeli ali mi naredili kakšne rane. Danes pa vem, da so bili prav ti ljudje moji učitelji. 

Imam zelo veliko mentorjev. Zelo rada se učim in skozi celotno svojo pot sem se vedno učila od boljših od sebe. Mama mi je odprla pot. Takrat, ko mi je bilo hudo in sem trpela, tega nisem razumela, danes pa vidim, koliko mi je dala. 

Skozi svojo pot sem spoznavala mentorje povsod, v službi, v različnih okoljih. Vsem sem hvaležna. Zelo rada imam ljudi, s katerimi sem rasla. Tako v Zlatarni Celje kot v Termoelektrarni Šoštanj, na kateremkoli položaju sem bila, sem vse učitelje in vodje sprejemala z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo. Čisto vsakega. 

Imela sem tudi zelo zahtevne mentorje. Res zahtevne. Ko sem prišla v Skazo, sem si zavestno izbrala nekaj mentorjev med lastniki uspešnih podjetij. Bili so zelo strogi do mene, a jaz tega nisem nikoli vzela kot nekaj slabega. Vzela sem to kot dar, ker so mi dajali svoj čas. In če nekdo daje svoj čas meni, je to nekaj, kar globoko spoštujem. 

Zame so bili vodje vedno ljudje, za katere sem verjela, da mi želijo dobro. Morda zato, ker sem jih tako tudi sama sprejemala in ker sem prihajala iz takšne družine. Moji starši niso bili posebej nežni do mene, precej zgodaj so me porinili v svet življenja.« 

Poudarjate, kako pomembno je zadovoljstvo s samim sabo. Kako pa v praksi skrbite za svojo psihično in fizično kondicijo ter notranje ravnovesje? 

»Na tem zelo veliko delam, in to že vrsto let. Vsako jutro meditiram. Jaz pravim, da je to vračanje k sebi. Tudi če človek ne meditira, lahko dela dihalne tehnike. V resnici potrebuje le pet minut časa zase, da se malce poveže sam s seboj in se vrne k sebi. Ker dan se po jutru začne, in če jutra nimamo lepega, tudi cel dan ne bo lep. 

Pomembno je tudi, da nekaj naredimo za svoje telo. Sama zelo rada telovadim: rada hodim v hribe, delam jogo, pilates, rada plešem. Vse to počnem in si aktivnosti razporedim. Vsako jutro pa imam, če ne grem na pilates, vsaj sprostitvene in raztezne vaje, da pripravim telo na dan. 

Nato ponovim nekaj afirmacij, tistih, ki mi bodo služile za ta dan, in napišem dnevnik hvaležnosti. Tako vedno začnem dan. To je najmanj ena ura, namenjena samo meni. Potem prebudim svojo psičko, ki me že čaka, da gre malo ven na zrak, potem pa pride vse ostalo. 

Ko govorim, da je vse odvisno od nas, to resno mislim. Vedno sem mnenja, da smo mi kreatorji vsega: tega, kar smo si ustvarili v preteklosti, in tega, kar si bomo ustvarili v prihodnosti. Najpomembnejše pa je, da se zavedamo, da živimo v tem trenutku. Če ta trenutek živimo lepo, ga bomo lahko lepo ustvarjali tudi naprej, v prihodnost.« 

Danes ste samozavestna, uspešna ženska. Kaj pa na začetku? So bili kdaj vmes kakšni strahovi, negotovosti? Česa vas je bilo na začetku kariere ali poslovne poti najbolj strah? Ste se bali neuspeha? 

»A veste, da sem bila na začetku pravzaprav bolj pogumna kot danes, če tako gledam. Takrat me je moj pogum kar nosil naprej, ni me bilo strah neuspeha. Kot borka sem šla naprej, naprej in naprej. 

Potem pa sem prišla v neko drugo obdobje, nekje okoli 45. leta, ko si človek dovoli biti bolj ranljiv. Takrat so se pojavili tudi strahovi: strah pred neuspehom, strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, če mi ne bo uspelo. Če sem bila prej prepričana, da gre vse po najboljših poteh, sem takrat začela te stvari dojemati drugače. 

Danes se sprašujem: kaj sploh je strah? Zame so strahovi predvsem omejitve, ki si jih ustvarimo sami, največkrat zaradi zunanjih pričakovanj. Kaj bodo rekli drugi, če nam ne bo uspelo? Kaj bodo rekli naši otroci, če ne bomo popolni zanje? 

Jaz danes mislim takole: prej, ko se sprijaznimo s tem, kdo smo, lažje nam bo. Ne moremo biti popolni. Lahko se zgodi, da nekaj naredimo, in ne bo dobro, in to je v redu, ker se iz tega nekaj naučimo. Lahko pa se zgodi tudi, da nekaj naredimo zelo dobro, in se izkaže še bolje, kot smo pričakovali. 

Prej, ko sprejmemo, da so tudi strahovi lahko nekaj dobrega, in da je vsaka izbira, ki smo jo naredili, naša izbira, prej lahko mirno hodimo po svoji poti. Kakorkoli smo se odločili, pomembno je, da si dovolimo, da nam ta pot pokaže točno to, kar nam mora pokazati.« 

Katere knjige, filmi ali glasba vas spremljajo in vam služijo kot navdih? Imate kaj, k čemur se vedno znova vračate? 

»Da me bodo bralci razumeli: že dve leti zapored se vračam k isti knjigi. Včasih sem rada brala knjige kar tako, rekla sem si, dvanajst knjig na leto, ena na mesec. Danes pa se vedno znova vračam k eni. To je knjiga Sedež duše. Z njo želim ostati povezana sama s seboj, ne glede na to, v katerem obdobju sem. 

To je knjiga, ki sporoča, da vse, kar prideš na ta svet naredit, prideš naredit z namenom, da prideš nekaj služit. In bolj, ko spoznavaš sebe, bolj veš, kaj služiš, zakaj to služiš in kaj pravzaprav počneš. 

Kar se tiče filmov, nisem velika privrženka gledanja filmov. Če jih že gledam, imam rada takšne, ki so povezani, predvsem pa komedije, da se nasmejim in ostanem lahkotna. Veliko raje pa poslušam glasbo. 

Zelo rada poslušam Ikare, to so mantre. Trajajo približno eno uro, in ko jih poslušaš, se odpiraš. Če ne, rada poslušam salso, ker rada plešem, in tudi zumbo, taka glasba me potegne. Glasbo imam zelo rada. Zame je glasba inspiracija za odpiranje duha, zato mi je v bistvu všeč vsa glasba. Zelo rada imam tudi klasiko. 

Jaz mislim, da je prva medicina, naša prva zdravilna medicina, prav glasba. In če je človek slabe volje, je zelo dobro, da si preprosto da glasbo.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.