Babica mariborske porodnišnice v Državnem zboru zanikala seznanjenost z domnevno krajo novorojenčkov.
Pred preiskovalno komisijo Državnega zbora o domnevno ukradenih otrocih je danes med drugim pričala nekdanja babica v mariborski bolnišnici, ki je zanikala, da bi karkoli vedela o domnevni kraji novorojenčkov. O predmetu preiskave je izvedela iz medijev.
Marta Beribak se je v mariborski splošni bolnišnici kot medicinska sestra babica zaposlila leta 1981 in ostala do upokojitve. Opisala je svoje delovno mesto in naloge babic, ki so sprejele nosečnico, popisale anamnezo in jo odpeljale v porodno sobo.
»Otroka smo porodile, označile z zapestnico, tudi mama jo je dobila. Otroka so nato odpeljali v otroško sobo, mamo pa na oddelek,« je pojasnila.
Na besede poslanca Aleksandra Reberška (NSi), da ve komisija vsaj za en primer, ko ob rojstvu otrok ni dobil zapestnice, pa je dejala, da je bilo opremljanje z zapestnicami takrat doktrina, a ob 3700 porodih dopušča možnost, da bi se lahko kaj takega zgodilo.
Nikoli ni posumila kaj takega
Kot pravi, pa niti zaslutila ni, da bi se v 40 letih, kolikor je delala v bolnišnici, lahko dogajalo odtujevanje otrok takoj po rojstvu. Niti ena babica, v porodni sobi so bile vedno štiri, ni sodelovala pri odtujevanju otrok, je prepričana.
Predsednico komisije poslanko Alenko Jeraj (SDS) je zanimalo, ali se je kdaj za kakšnega otroka, ki so ga razglasili za mrtvorojenega, ugotovilo, da je živ.
Ob tem je prebrala pričanje ene od mam, da ji je babica po porodu dala tableto, po kateri se je slabo počutila. V takšnem stanju je morala podpisati »neke« papirje, po petih dneh pa je izvedela, da je njen otrok umrl in da ga bodo pokopali na stroške bolnišnice.
»Mrtvorojen otrok je šel na patologijo. Takih primerov ni bilo veliko,« je dejala Beribak.
Sicer se spomni enega primera, ko je bilo nekaj narobe z dojenčkom, a vedno ob takih primerih pokličejo pediatra, je zagotovila.
So otroka prodali?
Pred komisijo je danes pričala tudi Dolores Čuš, ki je z možem želela leta 1988 posvojiti otroka v Ljubljani in podala vlogo na tukajšnji center za socialno delo. Čez dve leti pa jih je socialna delavka poklicala in povedala, da bosta v posvojitev dobila dojenčka, ki naj bi se rodil 26. maja 1990 v ljubljanski porodnišnici.
A od tega ni bilo nič, saj so se na centru za socialno delo, kot pravi, zavili v molk. Čez čas je izvedela, da naj bi omenjeni otrok bil v Švici. Poklicala je socialno delavko in jo vprašala, zakaj ni povedala, da je treba za posvojitev plačati.
»Moja ocena je bila, da so otroka prodali. Seveda je to zanikala,« je ogorčeno dejala.
Brez plačila
Čez čas sta Čuševa spoznala zakonca Korošec, ki sta leta 1990 posvojila otroka iz Sarajeva in sta nedavno pričala pred komisijo. Tako sta navezala stike s sarajevskim otroškim domom in od tam posvojila punčko.
Poslanec Predrag Baković (SD) jo je vprašal, ali je plačala za posvojitev v Sarajevu.
»Niti dinarja. Sem pa se simbolično zahvalila vsem, da sem dobila hčerko,« je dejala.
Postopek posvojitev je bil v BiH podoben kot v Sloveniji z razliko, da so v BiH zahtevali še potrdilo o bivališču. Na posvojitev pa se je čakalo od šest do osem mesecev.
Del današnje seje je potekal tudi za zaprtimi vrati.
