Dokumentarni film Oma je portret devetdeset let stare Ptujčanke Ivane Hane Burggraf, ki je pri devetih letih hudo zbolela za meningitisom in popolnoma oglušela.
S tem se ji je življenje postavilo na glavo.
Del otroštva je preživela v gluhonemnici v Gradcu, kjer je ugotovila, da lahko živi tudi z gluhoto, spoznala moža in našla dobro prijateljico.
Za njeno zgodbo je izvedel tudi znan slovenski režiser Tadej Čater, ki je imel priložnost enoletnega sodelovanja z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije.
V tistem letu je Čater dodobra spoznal svet gluhih, še več, kot pravi sam, se je prvič zares seznanil z njihovim življenjem.
Čater: Po srečanju z njo sem vedel, da je to tisto, kar hočem povedati
Kot priznava Čater, je skozi snemanje celovečernega filma Lastovke letajo nizko spoznal 90 let staro Marijo Bergant, katere zgodba ga je začarala, zato je o njej želel posneti film. Vendar pa je med čakanjem na sredstva Slovenskega filmskega centra prišlo do tragedije, Marija je namreč umrla.
»Odločili smo se, da film kljub temu posnamemo. Ker sem ohranil še nekaj stikov z ljudmi, ki se gibljejo v svetu gluhih, sem tako prišel do Hane Burggraf,« razlaga.
In doda: »Že po prvem takem recimo informativnem srečanju z njo in njeno vnukinjo ter hčerama, sem vedel, da je to tisto, kar hočem povedati – zgodba o izgubi sluha in spopadanju z gluhoto, zgodba o prijateljstvu ter večnem optimizmu.«
Ptujčanka je v gluhonemnici spoznala smisel življenja, po koncu vojne pa se je vrnila na Ptuj
Kot pojasnjuje Čater, sam že dvajset let živi v bližini gluhonemnice v Ljubljani in se mimo nje sprehaja tudi po večkrat na dan. Vendar je šele pred kratkim izvedel, da je bila to gluhonemnica.
»Dokler se nisem pogovarjal z njenimi prebivalci in slišal njihove zgodbe, se mi niti sanjalo ni, kaj vse so gluhi prestajali za njenimi zidovi. Grozljivo,« pripoveduje.
Vendar pa mu je protagonistka filma Oma povedala povsem drugačno zgodbo. Gluhonemnica je njej tako rekoč rešila življenje.
»Tam je spet spoznala smisel življenja. Tam je spoznala prijateljico, s katero sta ostali v prijateljskih vse do njene smrti, tam se je naučila plavati … Seveda, gospa Hana je živela v gluhonemnici v Gradcu. In to sredi druge svetovne vojne, ko so jo vodili nacisti,« pravi Čater.
Ptujčanka je sicer po koncu vojne gluhonemnico zapustila in se vrnila na Ptuj, kjer jo je čakalo povsem drugo življenje. Prestopila je v drug svet in začela živeti povsem na novo, za kar pa je potrebno veliko poguma.
Presenetljivo, vnukinja o njeni gluhoti ve zelo malo
Čeprav režiser priznava, da tudi sam ni vedel, kaj pomeni gluhota in še danes ne ve, kakšen je svet v tišini, pa ga je presenetilo dejstvo, da vnukinja o svoji babici Hani in o svetu gluhih ve zelo malo.
»In če ne ve ona, kako bodo o tem vedeli drugi, recimo njene vrstnice in vrstniki, mladi? A se sploh zavedajo, da mimo njih hodijo ljudje, ki ne slišijo? Verjetno ne, saj so gluhi nevidni invalidi,« pravi.
V filmu pa je želel prikazati tudi razliko med tistimi, ki že od rojstva ne slišijo in tistimi, ki so nekoč slišali: »Da prvi ponavadi niti brati ne znajo, kaj šele pisati, medtem ko drugi, med njimi tudi naša oma, perfektno bere in piše. Celo v nemščini, ki se jo je naučila iz knjig. Videla jo je napisano, nikoli pa je ni slišala. No, vsaj ne od njenega devetega leta naprej, ko je zbolela za meningitisom in povsem oglušela.«
Zato poudarja, da poleg tega, da gre za zgodo o zavrženosti, osamljenosti, sprejemanju ter prijateljstvu, gre tudi za zgodbo o hvaležnosti, kajti »oma bi takrat lahko tudi umrla, pa je 'samo' gluha.«
»Njene pripovedi so pristne samo takrat, kadar jo gledamo in poslušamo hkrati«
Kot režiser mnogih dokumentarnih filmov, je Čater na platnu prikazal in predstavil že mnogo različnih žanrov. Kako težko pa mu je bilo predstaviti zgodbo o gluhoti?
»Dokumentarci omogočajo, kar se tega tiče, zelo veliko svobode. Ko pa gre za predstavitev zgodbe o gluhih, se ta svoboda in te možnosti zelo zožijo,« dodaja.
Kot pojasnjuje, gluhe osebe, v tem primeru Hana Burggraf, ni mogoče prekrivati s sliko. »Njene pripovedi so pristne samo takrat, kadar jo gledamo in poslušamo hkrati. Čeprav je gluha, ni nema. To pomeni, da govori. Seveda zelo ali skorajda nerazumljivo, pa vendar; govori,« pove Čater.
In nadaljuje: »Poleg tega oma kot gluha oseba govori s celim telesom. Ne samo z usti oziroma z jezikom, marveč z mimiko obraza, telesa, pomaga si z rokami, kar sproža določene emocije. Te pa so bistvo vsake filmske naracije.«
Jeseni si bomo dokumentarni film Oma lahko ogledali tudi na televiziji
Film Oma se je maja že predstavil na mariborski premieri, sedaj pa začenja svojo festivalsko pot.
Jeseni prihaja tudi na televizijo, njegov ogled pa režiser priporoča vsem slišečim, saj kot pravi »mi vsi ničesar ne vemo o življenju gluhih.«
»Dokler nisem spoznal gluhih in njihovega življenja, nisem verjel, da je gluhota najhujša oblika invalidnosti. Celo hujša od slepote. Da je življenje v tišini, brez radija, s prižganim televizorjem ter izklopljenim zvokom, brez glasbe in šumov, ko se sprehodimo po mestu, preko tržnice, hujše od življenja v temi,« še pove Čater.
Starejše novice
