Nogometno šolo začasno postavlja na čakanje. Med razlogi izpostavlja izčrpanost, osebne in službene obveznosti ter pomanjkanje podpore okolja.
V čustvenem zapisu na družbenem omrežju Facebook je Marinko Galić staršem, otrokom in športni javnosti sporočil, da začasno ustavlja delovanje svoje nogometne šole.
»Po 16 letih sem sprejel eno najtežjih odločitev v svojem življenju,« je zapisal.
Na prvem mestu je bilo veselje otrok
Ko je pred šestnajstimi leti začel svojo nogometno zgodbo, je želel ustvariti okolje, v katerem bi otroci z veseljem prihajali na treninge ter se ob nogometu učili discipline, spoštovanja in prijateljstva.
Rezultati zanj nikoli niso bili najpomembnejši.
»Največja zmaga je, da otrok z igrišča odide z nasmehom in se naslednji dan z veseljem vrne,« je poudaril.
Skozi nogometno šolo je šlo veliko otrok, nekateri med njimi pa so pozneje oblekli tudi dres slovenske reprezentance mlajših kategorij in zaigrali v članskem nogometu.
Vsakodnevno delo je terjalo svoj davek
Galić je opozoril, da vodenje nogometne šole ni pomenilo le treningov, temveč tudi organizacijo, reševanje težav, iskanje finančnih sredstev in neprestano skrb za pogoje otrok.
V zadnjih letih so se ob tem kopičile še službene in osebne obveznosti.
»Ostal sem brez energije, ki je potrebna za vodenje tako zahtevnega projekta.«
Po njegovih besedah si otroci zaslužijo trenerja in vodjo, ki jim lahko nameni sto odstotkov svoje energije, česar trenutno ne zmore več.
Kritičen do podpore okolja
Ob tem je izpostavil, da je bila finančna podpora okolja praktično nična, sodelovanje z drugimi klubi, predvsem vodilnimi v mestu, pa skromnejše, kot bi si želel.
Prepričan je, da bi morali klubi pri delu z otroki sodelovati, saj bi morali biti prav otroci vedno na prvem mestu.
Dotaknil se je tudi različnih pogledov z nekaterimi ambicioznimi starši. Sam je zagovarjal stališče, da morata biti pred rezultati vedno otrokovo veselje do nogometa in njegov razvoj kot človeka.
»Ne odhajam zagrenjen«
Galić poudarja, da se od nogometne šole ne poslavlja z grenkobo: »Ne odhajam zagrenjen. Odhajam predvsem utrujen.«
Nogometno šolo bo za nekaj časa postavil na čakanje in se posvetil novim izzivom. Ali se bo zgodba nekoč nadaljevala, za zdaj še ne ve.
Ob koncu se je zahvalil vsem otrokom, staršem, trenerjem, sodelavcem in prijateljem, ki so pomagali graditi zgodbo nogometne šole.
»Če sem vsaj enemu otroku pomagal, da je postal boljši nogometaš, predvsem pa boljši človek, potem je bilo vse vredno,« je sklenil.
